Božja beseda za nedeljo, 7. aprila 2013

Dragi bratje in sestre, dober dan. Z današnjo nedeljo, ko se zaključi velikonočna osmina, ponavljam velikonočno voščilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto voščilo ne, temveč je dar, še več, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim učencem, potem ko je šel skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem,

Dragi bratje in sestre, dober dan. Z današnjo nedeljo, ko se zaključi velikonočna osmina, ponavljam velikonočno voščilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto voščilo ne, temveč je dar, še več, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim učencem, potem ko je šel skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Ta mir je sad zmage Božje ljubezni nad zlom, je sad odpuščanja. In ravno tako je: resnični mir, tisti globoki, prihaja iz izkušnje Božjega usmiljenja. Danes je nedelja Božjega usmiljenja, kakor je hotel blaženi Janez Pavel II., ki je zaprl oči na tem svetu ravno na vigilijo tega praznika.

Janezov evangelij poroča, da se je Jezus dvakrat prikazal apostolom zaprtim v dvorani zadnje večerje. Prvič še tisti večer na dan vstajenja, ko pa ni bilo Tomaža, ki je rekel: 'če ne vidim in se ne dotaknem, ne bom veroval. Drugič pa osem dni zatem, ko pa je bil Tomaž. Jezus se je obrnil ravno nanj, ga povabil, da pogleda rane in se jih dotakne, in Tomaž je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Tedaj mu je Jezus rekel: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29). In kdo so bili tisti, ki so verovali, ne da bi videli? Drugi učenci, drugi jeruzalemski moški in ženske, ki čeprav niso srečali Jezusa vstalega, so verjeli pričevanju apostolov in žena. To je zelo pomembna beseda glede vere, ki jo lahko imenujemo blagor vere. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. To je blagor vere. V vsakem času in v vsakem kraju so blaženi tisti, ki po Božji Besedi, oznanjeni v Cerkvi in od kristjanov izpričani, verujejo, da je Jezus Kristus učlovečena Božja ljubezen, učlovečeno Usmiljenje. To velja tudi za vsakega od nas!

Jezus je apostolom skupaj s svojim mirom podaril tudi Svetega Duha, da bodo lahko razširili po svetu odpuščanje grehov, tisto odpuščanje, ki ga lahko da samo Bog in ki ga je stalo Sinove krvi (prim. Jn 20,21-23). Cerkev je od vstalega Kristusa poslana posredovati ljudem odpuščanje grehov in tako s tem dati rast kraljestvu ljubezni, sejati mir v srca, da se bo uveljavil tudi v odnosih, v družbi, v institucijah. Duh vstalega Kristusa je pregnal strah iz src apostolov ter jih priganjal iti ven iz dvorane zadnje večerje, da bi ponesli evangelij. Imejmo tudi mi več poguma pri pričevanju vere v Vstalega Kristusa! Ne smemo se bati biti kristjani in živeti kot kristjani! Imeti moramo ta pogum, da gremo oznanjati Vstalega Kristusa, saj On je naš mir, On je mir ustvaril s svojo ljubeznijo, s svojim odpuščanjem, s svojo krvjo, s svojim usmiljenjem.

Homilija, 3. april 2016

Evangelij je knjiga Božjega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz Očetovega usmiljenja, ni pa bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja »odprta knjiga«. Še naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih učencev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najboljše pričevanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati živeči pisatelji evangelija, prinašalci vesele novice vsakemu moškemu in ženski današnjega dne. To lahko storimo z uresničevanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil krščanskega življenja. Preko teh preprostih in močnih gest, ki so včasih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo nežnost in tolažbo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikonočni dan, ko je v srca prestrašenih učencev izlil Očetovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpušča grehe in podarja radost.

V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je Jezus prikazal učencem (Jn 20,19-31), se nam kaže očiten kontrast. Na eni strani je strah učencev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga da Jezus. In sicer, jih pošilja v svet, da mu prinašajo oznanilo odpuščanja. Ta kontrast je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta vrata odprli in šli ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata greha, smrti in predpekla, želi vstopiti k vsakomur, da bi na stežaj odprl tudi zaprta vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, želi na stežaj odpreti naša zaprta vrata in nas odposlati.

Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).

Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde učinkovito pomoč. Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji. Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in duši mnogih njegovih bratov in sester. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzočega in živega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogočimo, da prepoznajo »Gospoda in Boga«, tako kakor apostol Tomaž (glej Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile slišane in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v življenju, išče ljudi s potrpežljivim in odprtim srcem. Išče »dobre Samarijane«, ki poznajo sočutje in tišino pred skrivnostjo brata in sestre. Tako sprašuje velikodušne in radostne služabnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Jezus je svoje učence pozdravil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pričakujejo ljudje današnjega časa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev nečesa, kar ni v redu. »Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne ločuje, temveč združuje; je mir, ki ne pušča samih, ampak nam daje počutiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju.« Tako kot na velikonočni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Božjega odpuščanja, ki odstrani nemir srca. Na veliko noč je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo »biti prinašalka njegovega miru«. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi vsem prinašali Očetovo odpuščanje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo obličje same ljubezni.

Božje usmiljenje je večno. Nikoli se ne konča, nikoli se ne izčrpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem »vekomaj« najdemo podporo v trenutkih preizkušnje in slabotnosti. Lahko smo prepričani, da nas Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. Zahvalimo se za to njegovo tako veliko ljubezen, ki nam jo je nemogoče doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili zajemati Očetovega usmiljenja in ga prinašati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami usmiljeni, da bi povsod širili moč evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija, ki jih apostol Janez ni napisal.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Jn 20,19-31) pripoveduje, da se je Jezus na velikonočni dan zvečer prikazal svojim učencem v dvorani zadnje večerje ter jim prinesel tri darove: mir, veselje in apostolsko poslanstvo.

Prve besede, ki jim jih je rekel, so: »Mir vam bodi!« (v. 21). Vstali prinaša pristen mir, saj je s svojo žrtvijo na križu uresničil spravo med Bogom in človeštvom ter je premagal greh in smrt. To je mir. Kot prvi so bili učenci, ki so potrebovali ta mir, saj so potem, ko so prijeli Učitelja in ga obsodili na smrt, padli v zmedenost in v strah. Jezus se je živ pojavil med njimi ter jim s tem, ko je pokazal rane – Jezus je hotel ohraniti svoje rane - svojega poveličanega telesa, podaril mir kot sad svoje zmage. Tisti večer pa ni bil navzoč Tomaž. Ko je bil obveščen o tem nenavadnem dogodku, je nejeveren nad pričevanjem drugih apostolov hotel osebno preveriti resnico glede tega, kar so oni trdili. Osem dni potem, torej ravno kot danes, se je ponovilo prikazanje. Jezus je prišel naproti Tomaževi nejeveri tako, da ga je povabil, naj se dotakne njegovih ran. Le-te so vir miru, saj so znamenje neizmerne Jezusove ljubezni, ki je premagala človeku sovražne moči, torej greh in smrt. Povabil ga je naj se dotakne ran. Za nas je to nauk, kakor da Jezus rekel vsem nam: »Če nisi v miru, se dotakni mojih ran.«

Dotakniti se Jezusovih ran, ki so številni problemi, težave, preganjanja in bolezni tolikih ljudi, ki trpijo. Nisi miren? Pojdi, pojdi obiskat nekoga, ki je simbol Jezusove rane. Dotakni se Jezusove rane. Iz te rane izvira usmiljenje. Zato je danes nedelja Usmiljenja. Neki svetnik je rekel, da je telo križanega Jezusa vreča usmiljenja, ki preko ran prihaja do nas. Vsi potrebujemo usmiljenje. To dobro vemo. Približajmo se Jezusu tako, da se dotaknemo ran naših bratov, ki trpijo. Jezusove rane so zaklad, iz katerega izhaja usmiljenje. Bodimo pogumni in se dotaknimo Jezusovih ran. S temi ranami je On pred Očetom. Kaže jih Očetu, kakor da bi mu govoril: »Oče, to je cena, te rane so to, kar sem plačal za svoje brate«. S temi ranami Jezus posreduje pred Očetom. Daje nam usmiljenje, če se mu približamo in posreduje za nas. Ne pozabite na Jezusove rane.

Drugi dar, ki ga vstali Jezus prinaša učencem, je veselje. Evangelist poroča, da so se »učenci razveselili, ko so videli Gospoda« (v. 20). V Lukovi verziji je vrstica, ki pravi, da zaradi veselja niso mogli verjeti. Tudi nam, ko se je zgodilo kaj neverjetnega, lepega, pride da bi rekli: »Ne morem verjeti, to pa ni res!« Takšni so bili učenci, ki zaradi veselja niso mogli verjeti. To je veselje, ki nam ga prinaša Jezus. Če si žalosten, če nisi v miru, glej križanega Jezusa, glej vstalega Jezusa, glej njegove rane in se navzemi tega veselja.

In potem, poleg miru in veselja Jezus podarja svojim učencem tudi poslanstvo. Pravi jim: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (v. 21). Jezusovo vstajenje je začetek novega dinamizma ljubezni, ki je sposobna z navzočnostjo Svetega Duha spremeniti svet.

Na to drugo velikonočno nedeljo smo povabljeni z vero približati se Kristusu in odpreti svoje srce miru, veselju ter poslanstvu. Toda ne pozabimo Jezusovih ran, kajti od tam izhajajo mir, veselje in moč za poslanstvo. Izročimo to molitev materinski priprošnji Device Marije, Kraljice nebes in zemlje.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 24. april 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, zadnji dan velikonočne osmine, nam evangelij pripoveduje o prvem in drugem prikazanju Vstalega učencem. Jezus je prišel na veliko noč, medtem ko so bili apostoli zaprti v dvorani zadnje večerje, a ker takrat Tomaž, eden izmed Dvanajsterih ni bil navzoč, se je čez osem dni vrnil (prim. Jn 20,19-29). Osredotočimo se na dva protagonista, na Tomaža in Jezusa. Najprej bomo pogledali učenca, zatem pa Učitelja. Gre za lep dialog med njima.

Najprej apostol Tomaž. On predstavlja vse nas, ki nismo bili navzoči v dvorani zadnje večerje, ko se je Gospod prikazal in nismo imeli nobenih Njegovih drugih telesnih znamenj ali prikazovanj. Tudi mi, kakor tisti učenec, imamo včasih težave. Kako naj verujemo, da je Jezus vstal, da nas spremlja in da je Gospod našega življenja, če ga pa nismo ne videli, ne se ga dotaknili? Kako verovati v vse to? Zakaj nam ne da kakšnega bolj zgovornega znamenja svoje navzočnosti in svoje ljubezni, kakšno znamenje, ki bi ga bolje videli? Poglejte, tudi mi smo kakor Tomaž z istimi dvomi, z istim razmišljanjem.

Ne smemo pa se sramovati tega. S tem ko evangelij pripoveduje Tomaževo prigodo, nam pravi, da Gospod ne išče popolnih kristjanov. Povem vam, da me je strah, ko vidim kakšnega kristjana, kakšno združenje kristjanov, ki mislijo, da so popolni. Gospod ne išče kristjanov, ki nikoli ne dvomijo in vedno kažejo svojo trdno vero. Ko je tako, nekaj ne gre. Ne, pustolovščina vere, kakor pri Tomažu je vedno sestavljena iz luči in senc. Če ne, kakšna vera bi bila? Pozna čase tolažb, zagona in navdušenja, pa tudi utrujenost, zbeganost, dvome in temine. Evangelij nam pokaže Tomaževo krizo, da bi nam rekel, naj se ne bojimo kriz življenja in vere. Krize niso greh, so pot. Ne smemo se jih bati. Velikokrat nas ponižajo, ker nas slečejo ideje, da smo popolni, da smo boljši kot drugi. Krize nam pomagajo priznati, da smo pomoči potrebni. Poživijo potrebo po Bogu in nam tako omogočijo vrniti se k Gospodu, dotakniti se njegovih ran, ponovno izkusiti Njegovo ljubezen, kakor smo jo prvič. Dragi bratje in sestre, boljša je nepopolna a ponižna vera, ki vedno vrača k Jezusu, kakor pa domišljava, ki nas napravlja ošabne in arogantne. Gorje tem, gorje.

Pred Tomaževo odsotnostjo in tavanjem, kakor je pogosto tudi naše, kakšna je Jezusova drža? Evangelij je dvakrat rekel, da je On »prišel« (vv.19.26). Prvič in potem drugič osem dni za tem. Gospod se ne vda in se nas ne naveliča, ne ustraši se naših kriz in slabosti. Vedno se vrne: ko so vrata zaprta, se vrne; ko dvomimo, se vrne; ko kot Tomaž potrebujemo ga srečati in se ga dotakniti bolj od blizu, se vrne. Jezus se vedno vrne, vedno trka na vrata. Ne vrača se z mogočnimi znamenji, pred katerimi bi se čutili majhne in neprimerne, bi nas bilo sram, ampak s svojimi ranami, znamenji njegove ljubezni, s katerimi je sprejel našo krhkost. Jezusova ljubezen je sprejela naše krhkosti.

Bratje in sestre, še zlasti ko doživljamo utrujenost in trenutke krize, se Jezus, Vstali, želi vrniti in biti z nami. Pričakuje samo, da ga iščemo, da ga kličemo, celo kot Tomaž, da protestiramo, mu prinesemo svoje potrebe in svojo nevero. On se vedno vrne. Zakaj? Ker je potrpežljiv in usmiljen. Pride odpreti dvorane zadnjih večerij naših strahov in naše nevere, ker nam vedno hoče dati drugo priložnost. Sedaj pomislimo na zadnjič, ko smo se med težkim trenutkom ali trenutkom krize zaprli vase, se zabarikadirali v svoje probleme in pustili Jezusa pred hišo in si ponovno obljubimo, da bomo naslednjič, čeprav s težavo, iskali Jezusa, se vrnili k Njemu, njegovemu usmiljenju, k tistim ranam, ki so nas ozdravile. Tako bomo postali sposobni sočutja, se približati brez togosti in predsodkov k ranam drugih.

Marija, Mati usmiljenja, - meni je všeč pomisliti na Mati usmiljenja v ponedeljek po nedelji usmiljenja – naj nas Marija spremlja na poti vere in ljubezni.

Homilija, nedelja, 24. april 2022
Danes se vstali Gospod prikaže učencem in njim, ki so ga zapustili, ponudi svoje usmiljenje, ko jim pokaže svoje rane. Besedam, ki jim jih nameni, daje ritem pozdrav, ki se v današnjem evangeliju pojavi kar trikrat: »Mir vam bodi«! (Jn 20,19.21.26). Mir vam bodi! To je pozdrav Vstalega, ki prihaja naproti vsaki človeški slabosti in napaki. Sledimo torej trem Jezusovim mir vam bodi! V njih bomo odkrili tri delovanja Božjega usmiljenja v nas, ki naprej daje veselje; potem vzbudi odpuščanje; končno tolaži v naporu.

1. Božje usmiljenje najprej daje veselje, posebno veselje, veselje, ko čutimo, da nam je zastonjsko odpuščeno. Ko učenci v velikonočnem večeru vidijo Jezusa in slišijo, da jim je prvič rekel: Mir vam bodi!, se razveselijo (prim. v 20). Zaradi strahu so bili zaprti v hišo; vendar so bili zaprti tudi sami vase, na tleh zaradi občutka poloma. Bili so učenci, ki so zapustili Učitelja: v trenutku njegovega prijetja, so pobegnili. Peter ga je celo trikrat zatajil in nekdo iz njihove skupine – eden izmed njih! – je bil izdajalec. Obstajali so razlogi, da so se čutili ne samo prestrašeni, ampak neuspešni, ničle. V preteklosti so seveda sprejeli pogumne odločitve, navdušeno so sledili Učitelju, zavzetostjo in velikodušnostjo, na koncu pa je vse propadlo. Prevladal je strah in naredili so velik greh: v najbolj tragičnem trenutku so Jezusa pustili samega. Pred veliko nočjo so mislili, da so ustvarjeni za velike reči, razpravljali so o tem, kdo bi bil med njimi največji … Sedaj so se dotaknili dna.

V tem ozračju pride prvi mir vam bodi! Učence bi moralo biti sram, pa se veselijo. Zakaj? Ker ta obraz, ta pozdrav, te besede preusmerijo njihovo pozornost z njih samih na Jezusa. Učenci so se namreč »razveselili, ko so videli Gospoda,« pojasnjuje besedilo (v. 20). Odvrnejo se od sebe in svojih polomov, ker jih pritegnejo njegove oči, v katerih ni strogosti, ampak usmiljenje. Kristus se ne pritožuje nad preteklostjo, ampak jim daje dobrohotnost vseh časov. In to jih oživi, vlije v njihova srca izgubljeni mir, jih naredi za nove ljudi, ki jih je očistilo odpuščanje brez računanja in brez zaslug.

To je Jezusovo veselje, veselje, ki smo ga okusili tudi mi, ko smo doživeli njegovo odpuščanje. Zgodilo se nam je, da smo bili podobni učencem v velikonočnem večeru: po padcu, grehu, polomu. V takih trenutkih se zdi, da se ne da narediti nič več. A prav tam Gospod stori vse, da bi nam podaril svoj mir: po spovedi, po besedah nekoga, ki nam je blizu, po notranji tolažbi Duha, po nepričakovanem in presenetljivem dogodku … Bog na različne načine poskrbi, da bi nam dal čutiti objem svojega usmiljenja, veselje, ki se rojeva iz prejema »odpuščanja in miru«. Da, Božje veselje je veselje, ki se rojeva iz odpuščanja in pušča mir, veselje, ki dvigne brez ponižanja, kakor bi Gospod ne razumel, kaj se dogaja.

Bratje in sestre, spomnimo se odpuščanja in miru, ki smo ju prejeli od Jezusa. Vsakdo med nami jih je prejel, vsakdo med nami ima to izkušnjo. Dobro nam bo delo spominjati se tega. Spomin na Božji objem in na ljubkovanje postavimo pred spomin na svoje napake in padce. Tako bomo hranili veselje. Za tistega, ki okuša Božje veselje, ne more biti nič več tako, kot je bilo prej!

2. Mir vam bodi! Gospod to izreče drugič in doda: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (v. 22). In da učencem Svetega Duha, da bi jih naredil za uresničevalce sprave: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (v. 23). Ne le, da prejmejo usmiljenje, ampak postanejo delivci istega usmiljenja, ki so ga prejeli. Prejmejo to oblast, a ne na temelju svojih zaslug, svojih študij, ne. To je čisti dar milosti, ki pa sloni na njihovem izkustvu mož, ki jim je bilo odpuščeno. Obračam se na vas, misijonarji usmiljenja. Če kdo med vami ne čuti, da mu je bilo odpuščeno, naj se ustavi in naj ne bo misijonar usmiljenja do trenutka, ko začuti, da mu je bilo odpuščeno. In od tega prejetega usmiljenja boste sposobni deliti veliko usmiljenja, veliko odpuščanja. Danes in vedno mora v Cerkvi odpuščanje priti do nas na ta način, po ponižni dobroti usmiljenega spovednika, ki ve, da ni nosilec neke oblasti, ampak kanal usmiljenja, ki na druge izliva usmiljenje, ki ga je najprej sam užil. In od tukaj izvira ta: odpustiti vse, kajti Bog vse odpušča. Vse in vedno. Mi smo, ki se utrudimo prositi odpuščanja, toda On vedno odpušča. In vi morate biti kanali tega odpuščanja preko lastne izkušnje, da vam je bilo odpuščeno. Ne mučite vernikov, ko pridejo z grehi, da bi razumeli za kaj gre. Nič, poslušajte in odpuščajte ter dajte dober nasvet za naprej. Bog vse odpušča. Ne zapirajte teh vrat.

»Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.« Te besede so na začetku zakramenta sprave, a ne samo to. Celotno Cerkev je Jezus napravil za skupnost, ki je delivka usmiljenja, znamenje in orodje sprave za človeštvo. Bratje, sestre, vsak od nas je v zakramentu krsta prejel Svetega Duha, da bi bil moški in ženska sprave. Ko doživljamo veselje, da smo osvobojeni teže naših grehov, naših polomov; ko osebno vemo, kaj pomeni biti prerojen, po doživetju, ki se je zdelo brezizhodno, moramo s tistimi, ki so okoli nas deliti kruh usmiljenja. Naj čutimo, da smo poklicani k temu. In vprašajmo se: ali jaz tukaj, kjer živim, v družini, na delu, v svoji skupnosti, spodbujam občestvo, sem tkalec sprave? Si prizadevam za sproščanje konfliktov, za prinašanje odpuščanja tja, kjer je sovraštvo, miru tja, kjer je zamera? Ali pa zapadem v svet obrekovanja, ki vedno ubija. Vedno! Jezus išče v nas, da bi bili pred svetom priče teh njegovih besed: Mir vam bodi! Ko sem prijel mir, ga podelim z drugim.

3. Mir vam bodi! Gospod ponovi tretjič, ko se po osmih dneh ponovno prikaže učencem, da bi potrdil Tomaževo naporno vero. Tomaž hoče videti in se dotakniti. Gospod se ne pohujšuje nad njegovo nevernostjo, ampak mu pride naproti: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke« (v. 27). Ne gre za besede, ki izzivajo, ampak za besede usmiljenja. Jezus razume Tomaževo težavo: z njim ne ravna trdo in apostola v globini pretrese tolikšna dobrohotnost. In tako iz nevernega postane vernik ter izpove najbolj preprosto in lepo vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 28). To je čudovit vzklik, ki ga lahko sprejmemo za svojega in ga ponavljamo preko dneva, predvsem kadar doživljamo dvome in temo kot Tomaž.

V Tomažu je namreč zgodovina vsakega vernika: obstajajo težki trenutki, v katerih se zdi, da življenje zanika vero, v katerih smo v krizi in se moramo dotakniti in videti. Vendar tako kot Tomaž ravno tukaj ponovno odkrijemo Gospodovo srce, njegovo usmiljenje. V teh situacijah nam Jezus ne prihaja naproti zmagoslavno in z neizpodbitnimi dokazi, ne dela bombastičnih čudežev, ampak daje topla znamenja usmiljenja. Potolaži nas na enak način kot v današnjem evangeliju: ponudi nam svoje rane. Pred grehi, pred najgršim grehom nas in drugih, ne pozabimo na to, da je Gospodova navzočnost, ki ponudi svoje rane. Ne pozabite tega. In v naši službi spovednikov, dajte videti ljudem, da so pred njihovimi grehi Gospodove rane, ki so veliko močnejše od greha.

Da nam odkriti tudi rane bratov in sester. Da, Božje usmiljenje nas v naših krizah in naporih pogosto spravi v stik s trpljenjem bližnjega. Mislili smo, da smo mi na vrhuncu trpljenja, na višku težke situacije, in odkrijemo tiste, ki v molku preživlja še hujše čase. In če začnemo skrbeti za rane bližnjega in vanje vlijemo usmiljenje, se v nas rodi novo upanje, ki tolaži v naporu. Vprašajmo se torej, če smo se v zadnjem času dotaknili ran kakega trpečega na telesu ali v duhu; če smo prinesli mir nekemu ranjenemu telesu ali strtemu duhu; če smo posvetili nekaj časa poslušanju, spremljanju, tolaženju. Ko to delamo, srečamo Jezusa, ki nas iz oči tistega, ki ga življenje preizkuša, gleda z usmiljenjem in nam ponavlja: Mir vam bodi!

Všeč mi je pomisliti na Marijino navzočnost tam med apostoli. Po binkoštih mislimo na njo kot na Mater Cerkve. Meni je všeč v ponedeljek po nedelji usmiljenja pomisliti na njo, kot na Mater usmiljenja. Naj nam ona pomaga iti naprej v naši tako lepi službi.