Božja beseda za petek, 7. aprila 2000

Hudobni govorijo med seboj, napačno sodeč: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom, ker nam očita prestopke postave in nam oponaša napake naše vzgoje. Baha se, da Boga pozna in se imenuje Gospodovega sina. Postal nam je obtožba našega mišljenja, nadležen nam je že, če ga vidimo, ker njegovo življenje ni podobno drugim in njegova pota so posebna. Ima nas za pokvarjence in se ogiblje naših potov kakor nesnage; blagruje konec pravičnih in se hvali, da ima Boga za očeta.

Poglejmo, ali so njegove besede resnične, in preudarimo, kakšen bo njegov konec! Zakaj če je pravični sin Boga, se bo zanj zavzel in ga otel iz roke nasprotnikov. S sramotenjem in mučenjem ga poskusimo, da spoznamo njegovo krotkost in preizkusimo njegovo potrpežljivost; na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah Bog rešil!« Tako mislijo, pa se motijo, ker jih je zaslepila njih hudobija in ne poznajo Božjih skrivnosti, tudi ne pričakujejo plačila za pobožnost in ne priznavajo nagrade za čiste duše.

Tisti čas je Jezus hodil po Galileji; po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje hoteli umoriti. Bil pa je blizu judovski šotorski praznik. Ko pa so bili njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi sam, ne očitno, ampak bolj na skrivaj.

Govorili so tedaj nekateri izmed Jeruzalemčanov: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, očitno govori, pa mu nič ne rečejo. Ali so morda res voditelji spoznali, da je on Kristus? Toda o tem vemo, od kod je, o Kristusu pa nihče ne bo vedel, od kod je, kadar pride.« Zaklical je torej Jezus, ko je učil v templju: »Mene poznate in tudi veste, od kod sem! In vendar nisem prišel sam od sebe, ampak biva v resnici tisti, ki me je poslal, in tega vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.«

Hoteli so ga torej prijeti, a nihče ni stegnil rok po njem, ker še ni bila prišla njegova ura.

Če véliki Gospod hoče, ga napolni z duhom razumnosti; on potem izliva besede svoje modrosti in v molitvi slavi Gospoda. On razume njegov sve`t in nauk in razmišlja o njegovih skrivnostih. On objavlja svoj vzgojni nauk in se ponaša s postavo Gospodove zaveze.

Mnogi hvalijo njegovo razumnost, ki ne bo na veke pozabljena; njegov spomin ne izgine in njegovo ime bo živelo od roda do roda. Narodi slavijo njegovo modrost in njegovo hvalo oznanja občestvo. Dokler živi, je njegovo ime spoštovano bolj kakor tisoč drugih, in če leže k pokoju, mu to zadostuje.

Tisti čas so se učenci po poti med seboj pogovarjali, kdo je največji. In Jezus je sédel, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če hoče biti kdo prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel ter jim rekel: »Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«