Božja beseda za nedeljo, 7. novembra 2021

Angel Gospodov, nedelja, 8. november 2015 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan, ko je tako lepo sončno. Evangeljski odlomek današnje nedelje je sestavljen iz dveh delov. V prvem je opisano, kakšni ne smejo biti tisti, ki hodijo za Kristusom, v drugem pa je predlagan idealen zgled kristjana. ...

V prvem delu Jezus obdolži pismouke in učitelje postave treh napak, ki se kažejo v njihovem načinu življenja: ošabnost, pohlepnost in hinavščina. Oni »imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in prva mesta ...

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 8. november 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan, ko je tako lepo sončno. Evangeljski odlomek današnje nedelje je sestavljen iz dveh delov. V prvem je opisano, kakšni ne smejo biti tisti, ki hodijo za Kristusom, v drugem pa je predlagan idealen zgled kristjana.

V prvem delu Jezus obdolži pismouke in učitelje postave treh napak, ki se kažejo v njihovem načinu življenja: ošabnost, pohlepnost in hinavščina. Oni »imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in prva mesta na gostijah« (Mr 12,38-39). Toda pod tako slovesnim videzom se skriva dvoličnost in krivičnost. Medtem ko se šopirijo v javnosti, uporabljajo svojo avtoriteto, kot pravi Jezus, da »vdovam požirajo hiše« (prim. v. 40), ki so jih skupaj s sirotami in tujci imeli za najmanj zaščitene in varovane. In končno, kot pravi Jezus, pismouki »se delajo, da na dolgo molijo« (v. 40). Tudi danes obstaja nevarnost, da si prevzamemo takšne drže. Na primer takrat, ko se loči molitev od pravičnosti, saj ne moremo častiti Boga in povzročati revežem škodo. Ali kadar kdo govori, da ima rad Boga, a se mu s svojo domišljavostjo in osebno koristjo zoperstavlja.

Kot nadaljevanje tega pa je drugi del današnjega evangelija. Prizor je postavljen v jeruzalemski tempelj, natančneje tja, kjer so ljudje metali kot dar kovance. Veliko bogatih je bilo, ki je vrglo veliko kovancev, je pa tudi neka revna žena, vdova, ki je vrgla komaj dva drobižka, dva novčiča. Jezus je z pozornostjo opazoval to ženo in svoje učence opozoril na očitno nasprotje v tem prizoru. Bogati so dali tako, da so se razkazovali, tisto, kar so imeli več, medtem ko je vdova molče in ponižno, dala »vse, kar je imela za življenje« (v. 44). Zaradi tega, kakor pravi Jezus, je dala več kot vsi ostali. Ker je bila tako zelo revna, bi lahko dala samo en novčič za tempelj in obdržala drugega zase. Toda ona noče biti z Bogom na pol, raje ostane brez vsega. V svoji revščini je razumela, da če ima Boga, ima vse. Čuti se od njega ljubljena in On jo povsem ljubi. Lep zgled te starke.

Tudi nam Jezus danes pravi, da se ne presoja po količini, ampak glede na polnost. Obstaja razlika med količino in polnostjo. Imaš lahko veliko denarja, a si prazen, ni polnosti v tvojem srcu. V tem tednu imejte v mislih razliko, ki je med količino in polnostjo. Ni v igri denarnica temveč srce. Razlika je med denarnico in srcem… So pa tudi srčne 'bolezni', ki srce ponižajo na raven denarnice… In to ni v redu! Ljubiti Boga z vsem srcem pomeni, zaupati mu, njegovi previdnosti, in služiti najbolj revnim bratom, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Dovolim si povedati vam anekdoto, ki se je zgodila v moji prejšnji škofiji. Za mizo je bila mama s tremi otroki. Oče je bil v službi. Jedli so dunajske zrezke. V tem trenutku je potrkalo na vrata in eden od majhnih otrok, pet, šest, sedem jih je imel najstarejši, je prišel nazaj in rekel: »Mama, berač je, ki prosi za hrano!« In mama kot dobra kristjanka jih je vprašala: »Kaj naj naredimo?« »Dajmo mu, mama…« »Prav.« Vzela je vilice in nož in začela na pol prerezati vsak zrezek. »Ah, ne mama, ne! Tako pa ne! Vzemi iz hladilnika.« »Ne. Tako bomo naredili tri sendviče!« Iz tega so se otroci naučili, da se dejanje dejavne ljubezni stori ne iz tega, kar ostane, temveč iz tistega, kar je potrebno. Prepričan sem, da so bili tisto popolne malo lačni… Ampak tako se dela!

Pred potrebo bližnjega smo poklicani odreči se tudi tistemu, kar je potrebno in ne samo tistemu, kar imamo več, poklicani smo dati zaseden čas in ne samo prosti čas, dati takoj in brez zadržka kakšen naš talent, in ne šele potem, ko smo ga uporabili za osebne namene ali za namene skupine.

Prosimo Gospoda, da nas sprejme v šolo te revne vdove, ki jo je Jezus ob osuplosti učencev, postavil na katedro in jo predstavil kot učiteljico živega evangelija. Na priprošnjo Marije, uboge žene, ki je dala svoje življenje Bogu za nas, prosimo za dar revnega, a z veselo velikodušnostjo in zastonjskostjo bogatega srca.

Angel Gospodov, nedelja, 11. november 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Z današnjim evangeljskim odlomkom (prim. Mr 12,38-44) se zaključuje vrsta naukov, ki jih je Jezus učil v jeruzalemskem templju. Izpostavlja dve nasprotujoči si figuri: pismouka in vdovo.

Toda, zakaj sta si nasprotna? Prvi predstavlja pomembne osebe, ki so bogate, vplivne, druga pa predstavlja zadnje, revne, slabotne. V resnici se odločna sodba glede pismoukov ne nanaša na celotno kategorijo pismoukov, ampak se nanaša na tiste, ki razkazujejo svoj družbeni položaj, se ovenčajo z nazivom »rabi« to je učitelj, radi imajo, da jih pozdravljajo in zasedajo prva mesta (prim. vv. 38-39). To, kar je še slabše je, da je njihovo razkazovanje predvsem verske narave, saj se delajo, da dolgo molijo (v. 40) in se poslužujejo Boga tako, da se imajo za akreditirane branitelje njegove postave. In ta drža superiornosti in nečimrnosti jih vodi do tega, da zaničujejo tiste, ki malo veljajo ali so se znašli v nezavidljivem ekonomskem stanju, kot so to vdove.

Jezus razkrinka ta pokvarjeni mehanizem tako, da naznani zatiranje slabotnih, utemeljeno na verskih razlogih, saj jasno pravi, da je Bog na strani zadnjih. Da bi pa dobro vtisnil to lekcijo v razum učencev, jim da živi zgled, torej ubogo vdovo, katere družbeni položaj je bil neznaten, saj je, ko je ostala brez moža, ki bi lahko branil njene pravice, postala lahek plen kakšnega brezvestnega upnika. Ta žena, ki je prišla, da bi dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, vse to, kar ji je ostalo, je hotela dati svoj dar neopažena, kot da bi jo bilo sram. Toda ravno v tej ponižnosti se izvrši dejanje polno vzvišenega verskega in duhovnega pomena. To žrtev polno dejanje pa ne uide pozornemu Jezusovemu pogledu, ki vidi, da se v njem sveti popolna podaritev samega sebe, za katero želi vzgojiti svoje učence.

Nauk, ki nam ga danes Jezus ponuja, nam pomaga pridobiti si nazaj tisto, kar je bistveno za naše življenje in spodbuja konkreten in vsakodnevni odnos z Bogom. Bratje in sestre, Gospodova tehtnica je namreč drugačna, kot je naša. On drugače tehta osebe in njihova dejanja, saj ne meri količine, temveč kvaliteto, preiskuje srce in je pozoren na čistost namenov. To pomeni, da se mora naš »dati« Bogu v molitvi in drugim v dejavni ljubezni izogibati ritualizma (obredništva) in formalizma, kakor tudi logike računice, da bo izraz zastonjskosti. To je storil Jezus z nami. Zastonj nas je rešil. Ni nam zaračunal odrešenja. Zastonj nas je rešil. Mi pa moramo delati stvari kot izraz hvaležnosti. Vidite zakaj je Jezus pokazal na ubogo in velikodušno vdovo kot zgled posnemanja za krščansko življenje. O njej ne vemo imena, poznamo pa njeno srce. Našli jo bomo v nebesih in jo bomo šli pozdravit. To je to, kar velja pred Bogom. Ko nas skuša želja, da bi se razkazovali in delali račune iz svojih altruističnih dejanj, ko nas preveč zanima pogled drugega, in dovolite mi besedo, ko se »bahamo«, pomislimo na to ženo. Dobro nam bo delo, saj nas bo sleklo odvečnega in nam pomagalo iti k temu, kar resnično velja in nam bo pomagalo ostati ponižni.

Devica Marija, uboga žena, ki se je popolnoma darovala Bogu, naj nas podpira pri namenu dati Gospodu in bratom ne le nekaj našega, temveč nas same v ponižnem in velikodušnem daru.

Angel Gospodov, nedelja, 7. november 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Prizor, ki ga opisuje evangelij današnjega bogoslužja, se odvija znotraj Jeruzalemskega templja. Jezus gleda, kaj se dogaja na tem kraju, najsvetejšem od vseh in vidi, kako se pismouki radi sprehajajo, da bi jih opazili, pozdravljali in jih cenili ter da bi imeli častne sedeže. Jezus pa še doda, da »vdovam požirajo hiše in na dolgo molijo, da bi jih opazili (prim. Mr 12,40). Istočasno pa njegove oči opazijo nek drug prizor. Neka uboga vdova, ravno ena od tistih, ki jih mogočniki izkoriščajo, vrže v tempeljsko zakladnico »vse, kar je imela za življenje« (v. 44), tako pravi evangelij. Evangelij nas postavi pred to kričeče nasprotje bogatih, ki dajejo od svojega preobilja, da bi jih opazili in neke uboge vdove, ki neopazno daruje vse tisto malo, kar ima. Dva simbola človeških drž.

Jezus gleda oba prizora. Ravno glagol »gledati« je tisti, ki povzame ves njegov nauk. »Gledati moramo« (Varovati se moramo), da ne postanemo kot tisti, ki živi vero dvolično, kakor pismouki. Medtem ko moramo »gledati« vdovo, da jo lahko vzamemo za zgled. Ustavimo se ob tem, kar pomeni varovati se hinavcev in gledati na ubogo vdovo.

Predvsem, varovati se moramo hinavcev, to je, biti moramo pozorni, da ne znižamo nivo življenja na kult videza, zunanjosti, na pretirano skrb glede svoje podobe. Predvsem pa biti pozorni, da svojo vero ne uklonimo lastnim interesom. Ti pismouki so z Božjim imenom prikrivali lastno samopoveličevanje in še slabše, religijo so uporabljali, ko so skrbeli za svoje posle in zlorabljali svojo moč in izkoriščali reveže. Tukaj vidimo to tako grdo držo, ki jo tudi danes vidimo na različnih krajih, torej klerikalizem, kar pomeni biti nad ponižnimi, izkoriščati jih, udarjati po njih in se čutiti popolne. To je zlo klerikalizma. To je opomin za vsak čas in za vse, za Cerkev in družbo. Nikoli izkoristiti svoje vloge, da bi tlačili druge, nikoli služiti na račun najslabotnejših. Potrebno pa je biti pozoren, da se ne zapade v nečimrnost in se nam zgodi, da bi se začeli osredotočati na navidezno, pri tem pa izgubili bistveno ter živeli površinsko. Vprašajmo se, pomagalo nam bo: za to, kar govorimo in delamo, želimo, da bi bili cenjeni in nagrajeni, ali pa služimo Bogu in bližnjemu, še posebej najbolj slabotnim? Bedimo nad dvoličnostjo srca, nad hinavščino, ki je zelo nevarna bolezen duše! To je dvojno razmišljanje, to je dvojno presojanje, kakor pravi sama beseda, torej presojati pod. Na zunaj kazati nekaj, pod tem pa imeti drugo misel. To so ljudje z dvojno dušo, dvolično dušo.

Da pa bi ozdraveli od te bolezni, nas Jezus vabi, da gledamo na ubogo vdovo. Gospod razgali izkoriščanje do te vdove, ki se bo morala, ko bo dala dar, vrniti domov celo brez tistega malega, ki ima za življenje. Kako pomembno je ločiti sveto od povezave z denarjem! Jezus je to rekel na enem drugem kraju: ne more se služiti dvema gospodoma. Ali služiš Bogu in mislimo, da bo rekel hudiču, pa ne, Bogu ali denarju, ki je eden od gospodov. Jezus pravi, da mu ne smemo služiti. Istočasno pa Jezus hvali dejstvo, da je ta vdova vrgla v zaklad vse, kar je imela. Nič ji ni ostalo, a je v Bogu našla vse svoje. Ne boji se, da bi izgubila to malo, kar ima, saj zelo zaupa v Boga, ki da vse in ki pomnoži veselje tistemu, ki daruje. Ob tem tudi pomislimo na še eno drugo vdovo, tisto glede preroka Elija, ki je napravila kolaček iz zadnjega prgišča moke in zadnje kaplje olja. Elija ji je rekel: »Daj mi jesti« in ona mu je dala. In moka ni pošla. Čudež je to. Gospod pred velikodušnostjo ljudi gre onkraj, saj je še bolj velikodušen.

Poglejte zakaj jo, to gospo torej, Jezus predlaga za učiteljico vere. Ona ne obiskuje templja, da bi si pomirila vest, ne moli, da bi bila opažena, ne razkazuje vere, temveč daruje iz srca, z velikodušnostjo in zastonjskostjo. Njeni kovanci imajo lepši žvenket kot veliki darovi bogatih, saj izražajo življenje, ki je v iskrenosti posvečeno Bogu, vero, ki ne živi iz videza, temveč iz brezpogojnega zaupanja. Od nje se naučimo vero brez zunanjega navideznega sijaja, a notranje iskreno, torej vero, ki jo sestavlja ponižna ljubezen do Boga in do bratov ter sester.

Sedaj pa se obrnimo na Devico Marijo, ki je s ponižnim in prozornim srcem naredila svoje življenje za dar Bogu in svojemu ljudstvu. 

Manj ...

V središču besednega bogoslužja 32. nedelje med letom je uboga vdova, oziroma bolj natančno, je dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. 'Vdovin dar' je namreč postal sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Pred tem pa bi rad izpostavil pomembnost kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega ljudstva …

Več ...

V središču besednega bogoslužja 32. nedelje med letom je uboga vdova, oziroma bolj natančno, je dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. 'Vdovin dar' je namreč postal sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Pred tem pa bi rad izpostavil pomembnost kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega ljudstva in srce vsega njegovega življenja. Tempelj je kraj slovesnega in javnega češčenja, je tudi romarski kraj, kraj tradicionalnih obredov, rabinskih razprav, kot na primer tistih, ki jih prinaša evangelij med Jezusom in rabini tistega časa, v katerih Jezus uči s posebno oblastjo, z oblastjo Božjega Sina. On je namreč izrekel ostre sodbe, kakor smo slišali, na račun pismoukov, zaradi njihove hinavščine, ker se oni po eni strani kažejo zelo pobožne, po drugi strani pa izkoriščajo uboge ljudi tako, da jim nalagajo obveznosti, ki pa jih sami ne izpolnjujejo. Skratka, Jezusu je, kot je videti, tempelj kot kraj molitve zelo pri srcu in zato ga hoče očistiti neprimernih navad, še več, želi razodeti globlji pomen, ki je povezan z dopolnitvijo njegove skrivnosti, skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja, med katero bo on sam postal novi in dokončni tempelj, kraj kjer se srečata Bog in človek, Stvarnik in njegova stvaritev.

Dogodek o vdovinem novčiču je torej postavljen v ta kontekst in nas pripelje preko pogleda Jezusa samega, ki se je osredotočil na bežno, a odločilno podrobnost: na dejanje zelo revne vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Tudi nam, kakor tistega dne učencem, Jezus pravi: 'Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk'. Ta namreč izraža temeljno značilnost tistih, ki so 'živi kamni' tega novega templja, to je popolno podaritev sebe Gospodu in bližnjemu. Vdova iz evangelija, kakor tudi tista iz Stare zaveze, da vse, da samo sebe in se za druge izroči v Božje roke. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več, kot bogataši, ki so dali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje  (prim. Mr 12,44) in tako dala samo sebe.

Dragi prijatelji! Izhajajoč iz te evangeljske podobe želim sedaj kratko razmišljati o skrivnosti Cerkve, živem Božjem templju. Cerkev je namreč živ konkreten duhovni organizem, ki nadaljuje v času in prostoru, daritev Božjega Sina, na videz, glede na razsežnosti sveta in zgodovine, nepomembno žrtev, pa vendar odločilno v Božjih očeh. Kakor pravi pismo Hebrejcem tudi v besedilu današnje nedelje, je Bogu zadostovala Jezusova žrtev, ki jo je 'enkrat daroval', da bi odrešil ves svet (prim. Heb 9,26.28), saj ta edina daritev vsebuje vso ljubezen učlovečenega Božjega Sina, kakor dejanje vdove vsebuje vso ljubezen te žene do Boga in bratov ter sester. Tej daritvi nič ne manjka in nič se ji ne more dodati. Cerkev, ki se nenehno poraja iz evharistije, iz Jezusove samopodaritve, je nadaljevanje tega daru, tega preobilja, ki se izraža v uboštvu, te celote, ki se v koščku daruje. Cerkev je Kristusovo Telo, ki se celotno daruje, Telo, ki je razlomljeno ter se deli mnogim in je v nenehnem sprejemanju volje svoje Glave, Kristusa.

Besedno bogoslužje današnje nedelje nam za zgled vere predstavi vzporedno dve vdovi: prvo iz Prve knjige kraljev (1Kr 17,10-16), ter drugo iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44). Obe ženi sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Prva je omenjena v ciklu pripovedi o preroku Eliju. Ta je med hudim pomanjkanjem prejel Gospodov ukaz naj gre v bližino Sidona, torej izven Izraela na pogansko področje. Tam je srečal vdovo in jo prosil za vodo, da bi pil ter za kos kruha. Žena mu je odgovorila, da ji je ostala samo še pest moke in malo olja. Toda, ker je prerok vztrajal in obljubljal, da če ga bo poslušala, ji moka in olje ne bosta pošla, ga je uslišala in bila poplačana. Drugo vdovo, tisto iz evangelija, je Jezus opazil v jeruzalemskem templju, oziroma bolj natančno pri zakladnici, v katero so ljudje dajali darove. Jezus je videl, da je ta vdova vrgla v zakladnico, dva novčiča. Tedaj je poklical svoje učence in jim razložil, da je njen dar večji, kakor tisti od bogatašev, saj so oni vrgli od svojega preobilja, vdova pa je dala'od svojega pomanjkanja vse, kar je imela za življenje' (Mr 12,44).

Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov, razumno danih skupaj, lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starodavnosti je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov Starš. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da objektivno stanje pomanjkanja, v tem primeru dejstvo, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, kakor nas je na to spomnil evangelij prejšnje nedelje. Sveti papež Leon Veliki takole trdi: 'Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov' (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3).

Devica Marija je popoln zgled tistega, ki daruje sebe vsega z zaupanjem v Boga. S to vero je rekla angelu svoj 'Tukaj sem' ter sprejela Gospodovo voljo. Marija, pomagaj vsakemu od nas v tem letu vere, poživiti zaupanje v Boga in njegovo Besedo.

Manj ...