Božja beseda za četrtek, 6. aprila 2023

Veliki četrtek - krizmena maša, četrtek pred prvim petkom

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« (Lk 4,18)

1. berilo

Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 61,1-3.6.8-9)

Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo, da se obrnem k žalujočim na Sionu in jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha. Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti, Gospodov nasad za njegovo poveličanje. Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, imenovali vas bodo služabnike našega Boga. Bogastvo narodov boste uživali in se ponašali z njihovo slavo. Kajti jaz, Gospod, ljubim pravico in sovražim krivičen rop. Zvesto jim bom dal njihovo plačilo, sklenil bom z njimi večno zavezo. Njihov rod bo znan med narodi, njihovi potomci med ljudstvi. Vsi, ki jih bodo videli, bodo priznali, da so zarod, ki ga je Gospod blagoslovil.

Psalm 89

Odpev: »Kelih zahvale je udeležba pri Kristusovi krvi.«

Ps 89,21-22.25.27

Našel sem Davida, svojega služabnika,

z oljem svoje svetosti sem ga mazilil.

Moja roka ga bo vedno varno spremljala,

krepila ga bo moja desnica.

Odpev: »Kelih zahvale je udeležba pri Kristusovi krvi.«

Z njim bosta moja zvestoba in dobrota,

v mojem imenu se bo dvigal njegov rog zmagoslavja.

Klical me bo: »Ti si moj oče,

moj Bog, skala moje rešitve.«

Odpev: »Kelih zahvale je udeležba pri Kristusovi krvi.«

2. berilo

Napravil nas je za kraljestvo in za duhovnike

Berilo iz knjige Razodetja (Raz 1,5-8)

Milost vam in mir od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobódil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen. Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji. Da, amen. »Jaz sem Alfa in Ómega,« govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vsemogočni.

Evangelij

Jn 13,34

Vrstica pred evangelijem

Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,16-21)

Tisti čas je prišel Jezus v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

Veliki četrtek - večerna maša, četrtek pred prvim petkom

»Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,4)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Predpisi za velikonočno večerjo

Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 12,1-8.11-14)

¹Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: ²»Ta mesec vam bodi začetek mesecev, bodi vam prvi med meseci v letu! ³Govorita vsej Izraelovi občini: ‚Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za družino, po eno jagnje za hišo. ⁴Če pa je družina premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupno s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi družini, po številu oseb; na jagnje pa štejte osebe po tem, kar more vsak pojesti! ⁵Jagnje pa naj vam bo brez madeža, samec, enoletno; morete pa ga vzeti izmed ovac ali tudi izmed koz. ⁶Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca! Potem ga naj zakolje vsa zbrana Izraelova občina proti večeru. ⁷Vzamejo naj nekaj krvi in naj z njo pomažejo oba podboja in naddurje pri hišah, v katerih ga bodo jedli. ⁸Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in opresnike; z grenkimi zelišči naj ga jedo. ¹¹Takole pa ga jejte: imejte ledja prepasana, čevlje na nogah in palico v roki; in jejte ga v naglici: to je mimohod Gospodov. ¹²Kajti to noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi od človeka do živine in izvršim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi: jaz, Jahve. ¹³Tedaj bo kri za vas v znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; in pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. ¹⁴Ta dan vam bodi v spomin in praznujte ga kot praznik Jahvejev; od roda do roda ga praznujte kot večno ustanovo!

Psalm 116

Odpev: »Kelih zahvale je udeležba pri Kristusovi krvi.«

Ps 116,12-13.15-16.17-18

Kako naj povrnem Gospodu

vse dobro, kar mi je storil?

Kelih zveličanja bom dvignil

in bom klical Gospodovo ime.

Odpev

Dragocena je v Gospodovih očeh

smrt njegovih svetih.

O Gospod, tvoj hlapec sem,

tvoj hlapec, sin tvoje dekle.

Odpev

Spolnil bom svoje obljube Gospodu

pred vsem njegovim ljudstvom,

v dvorih Gospodove hiše,

sredi tebe, Jeruzalem.

Odpev

2. berilo

Kolikorkrat jemo ta kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 11,23-26)

Bratje in sestre, jaz sem prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izróčil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel po večerji tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kólikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kólikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Evangelij

Jn 13,34

Vrstica pred evangelijem

Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.

Izkazal jim je ljubezen do konca

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,1-15)

¹Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. ²Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ³ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, ⁴vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. ⁵Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. ⁶Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« ⁷Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« ⁸Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« ⁹Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« ¹⁰Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« ¹¹Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« ¹²Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: ¹³Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. ¹⁴Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. ¹⁵Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.

Svetnik za vsak dan
Irenej
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Veliki četrtek - krizmena maša - Nadškof Stanislav Zore - Ljubljana
(2.4.2015 ob 9^h, dolžina: 10:42)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

...

Jezus je bil pri večerji, z njimi (učenci) pri zadnji večerji, pravi evangelij. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. »In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« ...

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem hvali ter hoče to, saj …

Več ...

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem hvali ter hoče to, saj On ima ljubezen: 'Ljubiti do konca.' To pa ni lahko, saj smo vsi mi grešniki, vsi imamo meje, hibe, mnogo stvari in tudi, vsi znamo ljubiti, vendar pa nismo kakor Bog, ki ljubi, ne da bi gledal na posledice, vse do konca. In dal je zgled, da bi to pokazal On, ki je bil 'šef', ki je bil Bog, s tem, da je svojim učencem umil noge. To, umivati noge, je bila takrat navada, ki so jo opravili malo pred kosilom ali večerjo, saj so ljudje…, takrat ni bilo asfalta, hodili po prahu. Zato je bilo eno od dejanj sprejema osebe v hišo in tudi dati jesti, umivanje nog. Toda to so počeli sužnji, tisti, ki so bili zasužnjeni. Jezus pa to obrne na glavo in to stori On. Toda Simon ni hotel, da bi mu to storil. Toda Jezus mu je razložil, da je tako, da je On prišel na svet, da bi služil, da bi nam služil, da bi postal suženj za nas in je dal življenje za nas ter tako ljubil vse do konca.

Danes na poti, ko sem prihajal, so bili ljudje, ki so pozdravljali: 'Papež prihaja, šef. Šef Cerkve…'Šef Cerkve je Jezus, ne 'hecajmo' se s tem! Jezusova podoba je papež, zato hočem storiti isto, kar je storil On. Med tem obredom župnik umiva noge vernikom. Tukaj je obrnjeno na glavo. Tisti, ki se zdi, da je največji, mora opraviti delo sužnja, toda z namenom, da seje ljubezen. Da bi sejali ljubezen med nami, vam danes ne rečem, da greste in umijete noge drug drugemu, bila bi šala. To je namreč simbol, podoba, zato vam pravim, če lahko pomagate ali opravite kakšno uslugo tukaj v zaporu sojetniku ali sojetnici, storite to. Kajti to je ljubezen, to je kot umiti noge in biti služabniki drugih. Nekoč so se namreč učenci prepirali, kdo med njimi je največji, najbolj pomemben. In Jezus jim je rekel: 'Tisti, ki želi biti pomemben, mora postati majhen in služabnik vseh.' In to, kar je storil On, počne Bog z nami. Streže nam, je služabnik. Vsem nam, vsem nam revežem. On je velik, On je dober. On nas ima rad take kot smo. Zaradi tega med tem obredom mislimo na Boga, na Jezusa. To ni folklorističen obred, je gesta, ki nas spomni na to, kar nam je dal Jezus. Po tem je vzel kruh in nam dal Svoje telo; vzel je vino in nam dal Svojo kri. In tako je ljubezen od Boga. Danes mislimo samo na Božjo ljubezen.

Homilija, četrtek, 9. april 2020

Papež Frančišek je na letošnji veliki četrtek zaradi pandemije koronavirusa daroval sveto mašo Gospodove večerje na oltarju katedre v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Med homilijo je spregovoril o evharistiji, služenju in maziljenju.

Evharistija, služenje, maziljenje. To je resničnost, ki jo danes doživljamo pri tem bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji in mi vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti, da, vsem. Ampak Gospod s to izmenjavo besed, ki jo je imel s Petrom, mu da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustimo, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

In še duhovništvo. Danes bi želel biti blizu duhovnikom, vsem duhovnikom, od nedavno posvečenega pa vse do papeža. Vsi smo duhovniki. Škofje, vsi.. Gospod nas je mazil, da bi ponavzočali evharistijo, maziljeni za služenje.

Danes ni bilo krizmene maše. Upam, da jo bomo lahko imeli pred binkošti, če ne, jo bomo morali prestaviti v prihodnje leto. Ne morem, da bi šla ta maša mimo, da se ne bi spomnil duhovnikov, duhovnikov, ki darujejo življenje za Gospoda, duhovnikov, ki so služabniki. V teh dneh je umrlo več kot 60 duhovnikov tukaj v Italiji, ki so imel pozornost do bolnikov po bolnišnicah. Skupaj z zdravniki, bolničarji in medicinskimi sestrami so svetniki sosednih vrat. Duhovniki, ki so med služenjem dali življenje.

Mislim pa tudi na tiste, ki so daleč. Danes sem prejel pismo nekega duhovnika, kaplana v oddaljenem zaporu, ki opisuje, kako živi veliki teden z zaporniki. Frančiškan je. So duhovniki, ki gredo daleč, da bi prinesli evangelij in tam umrjejo. Neki škof je pravil, da je prva stvar, ki jo je storil, ko je prišel v te misijonske kraje, da je šel na pokopališče in na grob duhovnikov, ki so pustili tu življenje zelo mladi, zaradi kuge v tem kraju. Niso bili pripravljeni, niso imeli protiteles. Nihče ne ve za njihova imena.

Neimenovani duhovniki, vaški župniki, ki so tukaj župniki štirih, petih, sedmih krajev po hribih in hodijo od enega do drugega. Oni poznajo ljudi… Nekoč mi je eden rekel, da pozna imena vseh ljudi v teh krajih. »Zares?« sem mu rekel. In on mi je rekel: »Tudi imena psov.« Vedo, kaj je duhovniška bližina, res so v redu ti duhovniki. Danes vas imam v svojem srcu in vas prinašam na oltar.

Potem pa še obrekovani duhovniki. Dandanes se večkrat zgodi, da ne morejo iti po cesti, ker govorijo o njih grde stvari zaradi drame, ki smo jo doživeli z odkritjem duhovnikov, ki so res delali grde stvari. Nekateri so mi rekli, da ne morejo iti iz hiše v duhovniški obleki, ker so jih zmerjali. A oni gredo naprej.

Nadalje duhovniki grešniki, ki skupaj s svojimi škofi in papežem ne pozabijo prositi odpuščanja in se tako učijo odpuščati, saj vedo, da je potrebno prositi odpuščanje in odpuščati. Vsi smo grešniki. Duhovniki, ki preživljajo določene krize, ki ne vedo, kaj početi, saj so v temi…

Danes ste vsi vi duhovniki z menoj na oltarju, vi, posvečeni. Samo še nekaj vam rečem. Ne bodite trmoglavi kot Peter. Pustite si umiti noge. Gospod je vaš služabnik. On vam je blizu in vam da moč, da vam umije noge.

In tako s to zavestjo po nujnosti, da se vas umije, ste tisti, ki odpuščate, s srcem polnim velikodušnosti v odpuščanju. To je mera, s katero se nam bo merilo. Ne bojte se odpuščati. Včasih pridejo dvomi. Glejte Kristusa. V Njem je odpuščanje za vse. Bodite pogumni. Tudi, ko tvegate z odpuščanjem, da bi potolažili. In če v tistem trenutku ne morete dati zakramentalnega odpuščanja, vsaj dajte tolažbo kot brat, ki spremlja in pušča vrata odprta, da se vrne.

Bogu se zahvaljujem za milost duhovništva vseh nas. Bogu se zahvaljujem za vas duhovnike. Jezus vam hoče dobro. Samo prosi pustiti mu, da vam umije noge.

Manj ...

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

...

Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja odbdobje mesijanskega zveličanja.«Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka …

Več ...

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

...

Več ...

V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakrementi so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občesto s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakrementi so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občesto s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.

Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.

Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

Manj ...

Benedikt XVI.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Veliki četrtek - večerna maša
(24.3.2016 ob 19^h, dolžina: 9:27)

Br. Matej Štravs, kapucin, župnik v župniji Ljubljana - Štepanja vas

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Luč Besede rodi življenje

Berilo

Jezus je postavil sveto evharistijo, da je nadomestila spomin rešitve iz suženjstva. Tisto noč je razlomil svoje življenje "za nas" in se ves izročil v novo zavezo. Z uživanjem evharistije me Jezus osvobaja od zla. Tako spoznavam, da dajanje ni izguba, ampak pridobitev novega življenja. Hvala, Gospod, za evharistično telo in kri, ki me krepita in delata živ spomin na tvojo ljubezen do kraja.

Evangelij

Jezus umije učencem noge, ker je služenje najvišja oblika ljubezni. Učence spodbudi, da bi spremenili odnose, poglede in pričakovanja. Trudil se bom pomagati ljudem, še posebej odrinjenim in ubogim, obenem pa bom sprejemal njihovo ljubezen. Gospod, ti mi umivaš noge. Okrepi mojo ljubezen, da ne bo le v besedah, ampak v stvarnih dejanjih služenja.

Primož Krečič