Božja beseda za soboto, 6. januarja 2018

Homilija, 6. januar 2017 ...

»Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). S temi besedami nam trije modri, ki so prišli iz daljnih dežel, povedo razlog svojega dolgega potovanja: počastiti novorojenega kralja. Videti in počastiti: dve dejanji, ki v evangeljski pripovedi izstopata: videli smo zvezdo in želimo počastiti. ...

Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Odkritje nečesa nenavadnega, kar se je zgodilo na nebu, je …

Več ...

Homilija, 6. januar 2017

»Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). S temi besedami nam trije modri, ki so prišli iz daljnih dežel, povedo razlog svojega dolgega potovanja: počastiti novorojenega kralja. Videti in počastiti: dve dejanji, ki v evangeljski pripovedi izstopata: videli smo zvezdo in želimo počastiti.

Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Odkritje nečesa nenavadnega, kar se je zgodilo na nebu, je spodbudilo vrsto neštetih dogodkov. Ni šlo za zvezdo, ki bi se svetila izključno zanje in niti niso imeli posebnega DNK-ja, da so jo odkrili. Kakor je dobro razpoznal neki cerkveni oče, modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot (sv. Janez Zlatousti). Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih želja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.

Modri na ta način izražajo portret verujočega človeka, človeka, ki doživlja nostalgijo po Bogu; nekoga, ki pogreša svoj dom, nebeško domovino. Odsevajo podobo vseh ljudi, ki v svojem življenju niso dopustili, da bi jim omrtvičili srce. Sveta nostalgija po Bogu izvira v verujočem srcu, saj ve, da evangelij ni dogodek iz preteklosti, temveč sedanjosti. Sveta nostalgija po Bogu nam omogoči, da imamo odprte oči za vse poskuse omejevanja in osiromašenja življenja. Sveta nostalgija po Bogu je verujoč spomin, ki se upre mnogim prerokom nesreče. Ta nostalgija je tista, ki ohranja živo upanje verujoče skupnosti, ki iz tedna v teden roti z besedami: »Pridi, Gospod Jezus!«

Ravno ta nostalgija je ostarelega Simeona spodbujala, da je šel vsak dan v tempelj, ko je z gotovostjo vedel, da se njegovo življenje ne bo končalo, ne da bi mogel vzeti v naročje Zveličarja. Ta nostalgija je izgubljenega sina spodbudila, da je zapustil uničujočo držo in poiskal roke svojega očeta. To nostalgijo je v svojem srcu začutil pastir, ko je pustil devetindevetdeset ovc ter šel iskat tisto, ki se je izgubila, in ta nostalgija je tisto, kar je izkusila Marija Magdalena v nedeljo zjutraj, da je tekla h grobu in srečala svojega vstalega Učitelja. Nostalgija po Bogu nas potegne ven iz naših determinističnih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim, da ni mogoče ničesar spremeniti. Nostalgija po Bogu je drža, ki razbije dolgočasne konformizme in nas spodbudi, da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo in ki jo potrebujemo. Nostalgija po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar pa se ne ustavi tam: išče prihodnost.

Nostalgičen vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, na najbolj skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod čaka tam. Gre na periferije, na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko srečal s svojim Gospodom; in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač, ki ne more ne zmeniti se za oči nekoga, za kogar je vesela novica še vedno »neraziskano zemljišče«.

Temu nasprotno držo vidimo v Herodovi palači, ki je bila od Betlehema oddaljena le nekaj kilometrov, in kjer se niso zavedli, kaj se je dogajalo. Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom, ki je namesto da bi iskal, prav tako spal. Spal je »pod anestezijo kavterizirane vesti«. In bil je zbegan. Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki se pred novostjo, ki izzove prevrat v zgodovini, zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost tistega, ki sedi na bogastvu, ne da bi zmogel videti preko. Zbeganost, ki se porodi v srcu nekoga, ki hoče nadzirati vse in vsakogar. To je zbeganost tistega, ki je zatopljen v kulturo zmage za vsako ceno; v tisto kulturo, v kateri je prostor samo za »zmagovalce«, ne glede na ceno. Zbeganost, ki se porodi iz strahu in bojazni pred tistim, kar nam zastavlja vprašanja in ogrozi naše gotovosti ter resnice, naše načine oprijemanja sveta in življenja. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja gotovosti v zločinu: »Necas parvulos corpore, quia te necat timor in corde« (sv. Quodvultdeus). Otroke ubiješ v telesu, ker je tebi strah ubil srce.

»Želimo počastiti.« Ti možje so prišli z Vzhoda, da bi počastiti, in to so prišli storiti na kraj, ki je kralju lasten: v palačo. To je pomembno: tja jih je pripeljalo njihovo iskanje: bil je primeren kraj, saj je za Kralja primerno, da se rodi v palači, da ima svoj dvor in svoje podložnike. To je znamenje moči, uspeha, uspešnega življenja. In tam se lahko pričakuje, da se kralja časti, se ga boji in se mu tudi laska; ne pa nujno, da se ga ljubi. To so posvetne sheme, majhni idoli, katere častimo: kult moči, videza in vzvišenosti. Idoli, ki obetajo zgolj žalost, suženjstvo in strah.

In prav tam se je pričela najdaljša pot, ki so jo morali prehoditi ti možje, ki so prišli od daleč. Tam je začetek najtežje in najbolj zapletene drznosti: »Odkriti, da tistega, kar so iskali, ni bilo v palači, temveč je bilo na nekem drugem kraju, ne le geografskem, ampak bivanjskem.« Tam niso videli zvezde, ki jih je vodila, da bi odkrili Boga, ki želi biti ljubljen. To je mogoče le v znamenju svobode in ne tiranije. Odkriti, da pogled tega neznanega Kralja – a zaželenega – ne poniža, ne zasužnji, ne vklene. Odkriti, da pogled Boga dvigne, odpusti, ozdravi. Odkriti, da se je Bog hotel roditi tam, kjer ga nismo pričakovali, kjer ga morda ne želimo. Ali pa tam, kjer ga pogosto zanikamo. Odkriti, da je v Božjem pogledu prostor za ranjene, utrujene, trpinčene in zapuščene: da se njegova moč in njegova oblast imenuje usmiljenje. »Kako daleč je za nekatere Jeruzalem od Betlehema!«

Herod ne more počastiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati častiti samega sebe, verjel je, da se vse začne in konča z njim. Ni mogel počastiti, ker je bil njegov cilj, da bi častili njega. Pa tudi duhovniki niso mogli počastiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.

Modri so čutili nostalgijo, niso več hoteli običajnih stvari. Bili so navajeni, privajeni in utrujeni zaradi Herodov njihovega časa. Toda tam, v Betlehemu, je bila obljuba novosti, obljuba zastonjskosti. Tam se je dogajalo nekaj novega. Modri se lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega, ko so padli pred nezaščitenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz Betlehema, tam so odkrili Božjo slavo.

Angel Gospodov, 6. januar 2017

Praznik Gospodovega razglašenja »kakor luč sveti vsem ljudem«. Simbol te luči, ki žari v svetu in hoče osvetliti življenje vseh, je »zvezda, ki je vodila modre v Betlehem«. Ti so, kot pravi evangelij, videli, »da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2) ter se odločili, da ji sledijo: pustili so se voditi Jezusovi zvezdi.

Tudi v našem življenju so različne zvezde, luči, ki žarijo in usmerjajo. Na nas pa je, da izberemo, kateri bodo sledili. Obstajajo »utripajoče luči«, ki pridejo in grejo, kakor mala življenjska zadovoljstva. Četudi so dobra, niso dovolj, kajti trajajo malo in nam ne pustijo miru, ki ga iščemo. Potem so tu »zaslepljujoče luči« odra, denarja in uspeha, ki obljublja vse in takoj. So mikavne, a s svojo močjo slepijo in iz sanj o slavi privedejo v še bolj trdno temo. Modri pa nas vabijo, da sledimo »stalni in ljubeznivi luči«, ki ne zaide, saj ni od tega sveta – prihaja iz nebes in žari v srcu.

Ta resnična luč je Gospodova luč, ali bolje, je sam Gospod. On je naša luč: luč, ki ne slepi, ampak spremlja in daje enkratno veselje. Ta luč je za vse in kliče vse. Povabilo preroka Izaije lahko razumemo, kot da je namenjeno nam: »Vstani, zasij« (Iz 60,1). To povabilo lahko sprejmemo na začetku vsakega dne: vstani, zasij, danes med mnogimi padlimi zvezdami sveta sledi Jezusovi svetli zvezdi. »Ko ji bodo sledili, bomo imeli veselje, kakor se je to zgodilo modrim, ki so zagledali zvezdo in se silno razveselili (glej Mt 2,10), kajti kjer je Bog, tam je veselje.« Kdor je srečal Jezusa, je doživel čudež luči, ki trga mrak, in pozna to luč, ki razsvetljuje. Z velikim spoštovanjem bi želel vse povabiti, naj se ne bojijo te luči in se odprejo za Gospoda. Predvsem pa bi rad povedal tistemu, ki je izgubil moč za iskanje in je utrujen, ki pod temo življenja nima več želje: »Vstani, pogumno, Jezusova luč zna premagati najtemnejšo temo«.

Kako najti to božjo luč? Kot je povabil sveti oče, moramo slediti zgledu treh modrih, ki so v evangeliju opisani kot »vedno v gibanju«. Kdor namreč želi luč, izstopi iz sebe in išče, ne ostaja zaprt vase in ne gleda nepremično, kako se okoli njega odvijajo stvari, ampak dejavno vključi svoje lastno življenje. Krščansko življenje je stalna hoja, sestavljena iz upanja in iskanja. Je hoja, ki se – kakor tista pri modrih – nadaljuje tudi takrat, ko nenadoma zvezda izgine izpred oči. Na tej poti pa so tudi pasti, ki se jim je treba izogibati. Po papeževih besedah so to površinske in posvetne govorice, ki upočasnjujejo korak; muhavosti egoizma, ki paralizirajo; luknje pesimizma, ki v past ujamejo upanje. Te ovire so tudi blokirale pismouke, o katerih govori današnji evangelij. Vedeli so, kje je luč, a se niso premaknili. Njihovo znanje je bilo puhlo. Ni namreč dovolj vedeti, da se je Bog rodil, če se z njim ne praznuje božiča v srcu.

Modri pa so božič doživeli v svojem srcu: našli so otroka, »padli predenj in ga počastili« (Mt 2,11). Niso ga samo gledali, niso izrekli le neko priložnostno molitev, temveč so ga počastili. Vstopili so v osebno občestvo ljubezni z Jezusom. Zatem so mu darovali zlato, kadilo in miro, svoje najdragocenejše dobrine. Naučimo se od modrih, da Jezusu ne bomo namenili samo delčke časa in občasno kakšno misel, sicer ne bomo imeli njegove luči. Kakor modri, stopimo na pot, ogrnimo se z lučjo in sledimo Jezusovi zvezdi, počastimo Gospoda z vsem, kar smo.

Homilija, sreda, 6. januar 2021

Evangelist Matej izpostavi, da so modri, ko so prispeli v Betlehem, »zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (Mt 2,11). Častiti Gospoda ni lahko, ni neko takojšnje dejanje: zahteva določeno duhovno zrelost, kar je cilj notranje poti, pogosto dolge. Drža čaščenja Boga v nas ni nekaj spontanega. Res je, človeško bitje ima potrebo po čaščenju, a je v nevarnosti, da se zmoti pri cilju; če namreč ne časti Boga, bo častil malike. Ni srednje poti – ali Bog ali maliki; ali če uporabimo besede nekega francoskega pisatelja: kdor ne časti boga, časti hudiča. In namesto vernik bo postal malikovalec.

V naši dobi je še posebej pomembno, da tako posamezno kot skupnostno namenimo več časa čaščenju ter se učimo vedno bolje kontemplirati Gospoda. Nekoliko se je izgubil čut za molitev čaščenja. Moramo jo nazaj osvojiti, tako skupnostno kot v svojem duhovnem življenju. Zatorej, vstopimo danes v šolo modrih in osvojimo nekaj koristnih podukov: kakor oni želimo pasti pred Gospoda in ga počastiti.

Iz današnjega besednega bogoslužja potegnimo tri izraze, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti, kaj pomeni biti častilci Gospoda. Ti izrazi so: »povzdigniti oči«, »podati se na pot« in »videti«. Ti trije izrazi nam bodo pomagali razumeti, kaj pomeni biti častilci Gospoda. Zares ga častiti, ne kakor je rekel Herod: 'Pojdite … kje je ta kraj … šel bom in ga počastil …' Ne, to ni čaščenje.

Prvi izraz, povzdigniti oči, nam ponudi prerok Izaija. Jeruzalemski skupnosti, ki se je pred kratkim vrnila iz izgnanstva in je zaradi mnogih težav onemogla od obupanosti, prerok nameni tole močno povabilo: »Povzdigni oči naokrog in poglej« (Iz 60,4). To je povabilo, da pustimo ob strani utrujenost in pritoževanja, izstopimo iz ozkosti nekega omejenega pogleda, se osvobodimo diktature lastnega jaza, ki je vedno nagnjen k upogibanju vase in v svoje zaskrbljenosti. Da bi častili Gospoda, je treba predvsem »povzdigniti oči«: ne dopustiti, da bi nas vklenile notranje fantazme, ki ugašajo upanje, in iz problemov in težav ne narediti središča svojega življenja. To ne pomeni zanikati realnosti in se pretvarjati ali se slepiti, da je vse dobro. Ne. Gre za to, da na probleme in bridkosti gledamo na nov način, pri tem pa vemo, da Gospod pozna naše težke situacije, pozorno posluša naše prošnje in ni brezbrižen pred solzami, ki jih točimo.

Ta pogled, ki kljub življenjskim pripetljajem zaupa v Gospoda, povzroča hvaležnost otrok. Ko se to zgodi, se srce odpre za čaščenje. Nasprotno pa, ko pozornost usmerimo izključno na probleme ter s tem zavrnemo, da bi oči povzdignili k Bogu, strah preplavi srce in ga dezorientira ter prostor nameni jezi, izgubljenosti, tesnobi, depresiji. V tem stanju je težko častiti Gospoda. Če to ugotovimo, je treba imeti pogum in razbiti krog svojih enostavnih zaključkov ter vedeti, da je stvarnost večja od naših misli. Povzdigni oči naokrog in poglej: Gospod nas na prvem mestu vabi, naj imamo zaupanje Vanj, kajti On dejansko skrbi za vse. Če torej Bog tako lepo oblači travo na polju, ki danes je, jutri pa se jo vrže v peč, koliko več bo storil za nas (prim. Lk 12,28). Če dvignemo pogled h Gospodu in v njegovi luči presojamo stvarnost, odkrijemo, da nas On nikoli ne zapusti: Beseda je meso postala (prim. Jn 1,14) in z nami ostaja vedno, vse dni (prim. Mt 28,20). Vedno.

Ko povzdignemo pogled k Bogu, življenjski problemi ne izginejo, temveč čutimo, da nam Gospod daje potrebno moč, da se z njimi soočimo. »Povzdigniti oči« je torej prvi korak, ki nas pripravi za čaščenje. Gre za čaščenje učenca, ki je v Bogu odkril novo veselje, drugačno veselje. Veselje sveta je postavljeno na posedovanje dobrin, na uspeh in na druge podobne stvari. Vedno je v središču 'jaz'. Veselje Kristusovega učenca pa ima svoj temelj v zvestobi Boga, katerega obljube nikoli niso neizpolnjene, navkljub kriznim situacijam, v katerih se lahko znajdemo. In tako torej sinovska hvaležnost in veselje povzročita hrepenenje po čaščenju Gospoda, ki je zvest in nas nikoli ne pušča samih.

Drugi izraz, ki nam lahko pomaga je podati se na pot. Preden lahko počastijo Otroka, rojenega v Betlehemu, se morajo modri lotiti dolgega potovanja. Matej zapiše: »Prišli so modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,1-2). Potovanje vedno namiguje na preobrazbo, na spremembo. Po potovanju nismo več kakor prej. Nekaj novega je v tistem, ki je opravil določeno pot: njegovo znanje se je razširilo, videl je nove osebe in stvari, izkusil je okrepljeno vero pred težavami in nevarnostmi poti. Do čaščenja Gospoda ne pridemo, ne da bi prej šli skozi notranje zorenje, ki nam ga daje potovanje.

Častilci Gospoda postanemo preko postopne poti. Izkušnja nas uči, na primer, da neka oseba pri petdesetih letih živi čaščenje z drugačnim duhom kot pa ko je imela trideset let. Kdor se pusti oblikovati milosti, se s časom običajno izboljša: zunanji človek se postara, pravi sv. Pavel, medtem ko se notranji človek obnavlja dan za dnem (prim. 2 Kor 4,16) ter postaja vedno boljši v čaščenju Gospoda. S tega zornega kota lahko neuspehi, krize, napake postanejo poučne izkušnje: neredko nam pomagajo, da se zavemo, kako je samo Gospod vreden, da se ga časti, kajti samo On uresniči željo po življenju in večnosti, ki je navzoča v globini vsake osebe. Poleg tega, skozi čas preizkušnje in napori življenja – živeti z vero – prispevajo k očiščenju srca ter ga naredijo ponižnejšega in torej bolj razpoložljivega, da se odpre Bogu. Tudi grehi, tudi zavedanje, da smo grešniki, da najdemo zelo slabe stvari. 'Naredil sem to … storil sem …' Če to sprejmeš z vero in s kesanjem, s skrušenostjo, ti bo pomagalo rasti. Vse, vse pomaga, pravi Pavel, k duhovni rasti, k srečanju z Jezusom, tudi grehi, tudi grehi. In sv. Tomaž dodaja: 'etiam mortali' – tudi strašni grehi, najslabši. A če to sprejmeš s kesanjem, ti bo pomagalo na tej poti proti srečanju z Gospodom in k boljšemu čaščenju.

Kakor trije modri tudi mi moramo pustiti, da nas poduči pot življenja, zaznamovana z neizogibnimi težavami potovanja. Ne dopustimo, da nas utrujenost, padci in neuspehi vržejo v obup. Ko jih ponižno priznamo, moramo iz njih narediti priložnosti za napredovanje proti Gospodu Jezusu. Življenje ni neko dokazovanje spretnosti, temveč je potovanje proti Njemu, ki nas ljubi. Ni nam treba pri vsakem življenjskem koraku pokazati kartico kreposti, ki jih imamo. S ponižnostjo moramo iti proti Gospodu – potovanje proti Njemu, ki nas ljubi. Če gledamo Gospoda, najdemo moč za nadaljevanje z obnovljenim veseljem.

In tako pridemo do tretjega izraz: videti. Evangelist zapiše: »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (Mt 2,10-11). Počastiti je bilo dejanje spoštovanja, namenjeno vladarjem, visokim dostojanstvenikom. Modri v resnici počastijo Njega, za katerega so vedeli, da je Judovski kralj (prim. Mt 2,2). A kaj so dejansko zagledali? Zagledali so ubogo dete z njegovo materjo. Pa vendar so ti modreci, ki so prišli iz oddaljenih dežel, znali preseči tisti prizor, tako skromen in skorajda zanikrn, ter so v tistem Detetu prepoznali navzočnost vladarja. Bili so torej sposobni »videti« onkraj zunanjosti. Padli so pred Dete, rojeno v Betlehemu, in s tem izrazili počastitev, ki je bila predvsem notranja: odpiranje skrinj, ki so jih prinesli kot dar, je bilo znamenje darovanja njihovih src.

Da bi častili Gospoda, je treba »videti« onkraj tančice videnega, ki se pogosto pokaže kot varljivo. Herod in jeruzalemski veljaki so predstavljali posvetnost, ki je stalno sužnja zunanjosti. Vidijo in ne znajo videti – ne pravim: vidijo in ne verujejo. Ne znajo videti, kajti njihova zmožnost je sužnja zunanjosti in išče mikavnosti: veljavnost daje samo senzacionalnim stvarem, stvarem, ki najbolj pritegnejo pozornost. Po drugi strani pa pri modrih vidimo drugačno držo, ki bi jo lahko opredelili kot teološki realizem: ta z objektivnostjo dojema realnost stvari, s tem da na koncu pride do spoznanja, da se Bog izogiba vsakemu razkazovanju. Gospod je v ponižnosti. Gospod je kakor tisti ponižen otrok, beži pred razkazovanjem, ki je produkt posvetnosti. Ta način »gledanja«, ki presega vidno, pomeni, da mi častimo Gospoda, ki je pogosto skrit v preprostih situacijah, v ponižnih in obrobnih osebah. Gre torej za pogled, ki se ne pusti zaslepiti z ognjemeti ekshibicionizma, temveč ob vsaki priložnosti išče to, kar ne mine. Išče Gospoda. Mi torej, kakor zapiše apostol Pavel, »se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,18).

Naj nas Gospod Jezus naredi za svoje resnične častilce, zmožne z življenjem razodeti njegov načrt ljubezni, ki objema celotno človeštvo. Prosimo za milost za vsakega od nas in za vso Cerkev, da bi se naučili častiti, da bi še naprej častili, se zelo urili v tej molitvi čaščenja, kajti samo Boga je treba častiti.

Angel Gospodov, sreda, 6. januar 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo slovesni praznik Razglašenja, to je Gospodovega razodetja vsem ljudstvom, saj zveličanje, ki ga vrši Kristus, ne pozna meja, je za vse. Razglašenje ni še ena skrivnost, temveč je ista skrivnost rojstva, a viden v njegovi razsežnosti luči: luči, ki razsvetljuje vsakega človeka; luč, ki jo je za sprejeti v veri; luč, ki jo je za prinašati drugim z dejavno ljubeznijo, s pričevanjem, z oznanilom evangelija.

Izaijevo videnje, ki ga prinaša današnje bogoslužje (prim. Iz 60, 1-6), odmeva v današnjem času aktualno kot še nikoli: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in ljudstva mrak« (v. 2), pravi Izaijevo besedilo. Na takšnem obzorju prerok oznanja luč, luč, ki jo bo Bog podaril Jeruzalemu in ki je namenjena razsvetliti pot vsem ljudstvom. Ta luč ima moč, da privlači vse, ki so blizu in ki so daleč. Vsi so se podali na pot, da bi prišli do nje (prim. v. 3.). To je videnje, ki odpre srce, ki daje zagon, ki vabi k upanju. Gotovo, tema je navzoča in grozeča v življenju vsakega od nas in v zgodovini človeštva, toda Božja luč je močnejša. Potrebno jo je sprejeti, da bo lahko svetila vsem. Lahko se vprašamo: »Kje je ta luč?« Prerok jo je zaslutil v daljavi, a je bilo dovolj, da je nezadržno napolnila srce Jeruzalema. Kje je ta luč?

Prav tako pa tudi evangelist Matej s tem, ko pripoveduje dogodek Modrih (prim. 2,1-12), pokaže, da je ta luč betlehemski Otrok, da je Jezus, četudi njegovo kraljevo dostojanstvo ni od vseh sprejeto. Nekateri jo zavrnejo, kot Herod. On je zvezda, ki se je pojavila na obzorju, pričakovani Mesija, torej Tisti, preko katerega Bog uresničuje svoje kraljestvo ljubezni, svoje kraljestvo pravičnosti in miru. Rodil se ni samo za nekatere, ampak za vse ljudi, za vsa ljudstva. Luč je za vse ljudi, zveličanje je za vse ljudi.

Kako pa se zgodi to »sevanje«? Kako se Kristusova luč širi v vsak kraj in v vsakem času? Svoj način ima za razširjanje. Ne počne tega preko mogočnih sredstev imperijev tega sveta, ki se vedno trudijo pridobiti si nadvlado. Ne, Kristusova luč se razširja preko oznanjevanja evangelija. Oznanjevanja, besede in pričevanja. Ter z isto metodo, ki jo je izbral Bog, da je prišel med nas, torej z učlovečenjem, to je, postati bližnji drugemu, srečati ga, prevzeti njegovo resničnost ter prinašati pričevanje svoje vere, vsak. Samo tako luč Kristusa, ki je Ljubezen, lahko zasveti v tistih, ki jo sprejmejo in začne privlačiti druge. Kristusova luč se ne širi samo z besedami, z lažnimi metodami, trgovskimi… Ne, ne. Z vero, besedo, pričevanjem. Tako se širi Kristusova luč.

Zvezda je Kristus, toda zvezda smo lahko in moramo biti tudi mi za naše brate in naše sestre kot pričevalci zakladov dobrote in brezmejnega usmiljenja, ki jih Odrešenik zastonjsko ponuja vsem. Kristusova luč se ne razširja s prozelitizmom. Širi se s pričevanjem, z izpovedjo vere ter z mučeništvom.

Pogoj je torej sprejeti to luč vase, sprejeti jo vedno bolj. Gorje pa, če mislimo, da jo posedujemo. Ne. Gorje, če mislimo samo, da jo moramo »upravljati«. Ne. Tudi mi kakor Modri, smo poklicani pustiti se očarati, pritegniti, voditi, razsvetliti in spreobrniti Kristusu. To je pot vere, ki vodi preko molitve in zrenja Božjih del, ki nas neprestano napolnjujejo z veseljem in vedno novim čudenjem. Čudenje je vedno prvi korak za iti naprej v tej luči.

Prosimo Marijo za varstvo nad vesoljno Cerkvijo, da bi celotnemu svetu razširjala Kristusov evangelij, luč vsem ljudem, luč vsem ljudstvom.

Manj ...

Danes obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, ko se je Gospod razodel narodom vsega sveta, ki so jih zastopali Modri, ki so prišli z Vzhoda, da bi se poklonili judovskemu Kralju. Ko so opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Potem ko so bili preko starodavnih prerokb poučeni, je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Od trenutka, ko se je Kristusova luč pojavila, ne neha več privlačiti …

Več ...

Danes obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, ko se je Gospod razodel narodom vsega sveta, ki so jih zastopali Modri, ki so prišli z Vzhoda, da bi se poklonili judovskemu Kralju. Ko so opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Potem ko so bili preko starodavnih prerokb poučeni, je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Od trenutka, ko se je Kristusova luč pojavila, ne neha več privlačiti k sebi ljudi, ki jih ima 'Bog rad' (Lk 2,14) iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice, lepote, pravičnosti in miru. O tem je Božji služabnik Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Fides et ratio (Vera in razum): »Človek je na poti raziskovanja, ki je, človeško gledano, brez konca: na poti iskanja resnice in osebe, ki bi ji bilo mogoče zaupati« (Vera in razum, CD 80,30). Modri so obe te resničnosti našli v betlehemskem Otroku.

Možje in žene vsake generacije potrebujejo pri svojem romanju smer: kateri zvezdi naj sledimo? Potem ko je »obstala nad krajem, kjer je bilo dete« (Mt 2,9) je zvezda, ki je vodila Modre, opravila svojo vlogo, toda njena duhovna luč je za vedno ostala navzoča besedah Evangelija, ki je še tudi danes sposoben voditi vsakega človeka k Jezusu. Ta ista beseda, ki ni nič drugega kot odsev Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, vplivno odmeva preko Cerkve v vsaki duši, ki jo je voljna sprejeti. Tako tudi Cerkev pravzaprav opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde. Nekaj podobnega bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom  z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi  v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.

Na praznik Gospodovega razglašenja se vsako leto spomnimo bratov in sester vzhodnih Cerkva, ki sledijo Julijanskemu koledarju, saj jutri obhajajo praznik Kristusovega rojstva. V veliko veselje mi je, da praznujemo iste skrivnosti naše vere, v tem velikem bogastvu različnih O, ki potrjujejo dva tisoč letno zgodovino Cerkve. Skupaj s skupnostmi kristjanov z Vzhoda, ki gojijo veliko pobožnost do Svete Božje Matere, prosimo Marijo naj varuje vesoljno Cerkev, da bi vsemu svetu razširjala evangelij Kristusa, ki je luč vsem narodom, Lumen gentium.

Na praznik Gospodovega razglašenja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti rojstva našega zveličarja Jezusa. Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. S tem, ko je Božji Sin v Marijinem telesu postal človek, ni prišel samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Cerkev nas danes vabi, da razmišljamo o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije (prim. Mt 2,1-12) ter ob tem molimo. V evangeliju je zapisano, da so Modri, potem ko so z Vzhoda prišli v Jeruzalem spraševali: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). Kdo so torej bili Modri in kaj je ta zvezda? Verjetno so bili modreci, ki so proučevali nebo, vendar ne za to, da bi iz zvezd razbirali prihodnost in s tem morda kaj zaslužili. Bili so iskalci nečesa, kar je več, iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji 'podpis', torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati. Morda je najboljši način, da bolje spoznamo Modre ter njihovo željo pustiti se voditi Božjim znamenjem, da se ustavimo in premislimo, kaj so oni najprej našli na tej njihovi poti v velikem mestu Jeruzalem.

Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je zmogel v drugem videti le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Če dobro pomislimo, se mu je tudi Bog zdel tekmec, še več, zelo nevaren tekmec, ki hoče odvzeti ljudem njihov vitalni prostor, njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namreč takšen tekmec, ki zapoveduje ljudem, po kateri poti naj bi v svojem življenju hodili in hkrati preprečuje, da bi delali vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga očrniti in ljudi ponižati na nepomembne figure, ki jih je mogoče z lahkoto premikati po veliki šahovnici oblastništva. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije in ga takoj imamo za negativno zaradi njegove brutalnosti. Pri tem se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj herodovskega? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Dragi bratje in sestre, ko Boga vidimo na tak način, se čutimo nezadovoljne, ker se ne pustimo voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.

Če se ponovno vrnemo k zvezdi. Kakšne vrste zvezdo so videli Modri in ji sledili? Nadaljevati moramo pri dejstvu, da so ti možje iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, da On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji, je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje.

Devica Marija, skupaj s svojim ženinom, predstavlja Izraelski rod, tisti 'ostanek', iz katerega naj bi vzklil Mesija. Medtem ko modri prestavljajo ljudstva, lahko bi tudi rekli civilizacije, kulture, verstva, ki, če tako rečemo, so na poti k Bogu, v iskanju njegovega kraljestva miru, pravičnosti, resnice in svobode. Najprej je jedro, ki ga pooseblja Marija, 'sionska hči', izraelsko jedro, torej ljudstvo, ki pozna ter ima vero v tistega Boga, ki se je razodel Očakom ter skozi zgodovino ljudstva. Ta vera doseže svojo dopolnitev ob polnosti časov v Mariji. V njej, ki je 'blažena, ker je verovala', je Beseda postala meso. Bog se je 'pojavil' na svetu. Marijina vera postane prvina in zgled vere Cerkve, ljudstva nove zaveze. To ljudstvo je že od vsega začetka vesoljno in to vidimo danes v podobah modrih, ki so prispeli v Betlehem, potem ko so hodili za zvezdo ter za pojasnili Svetega pisma.

Manj ...