Božja beseda za soboto, 5. julija 2014

Benedikt XVI. kateheza, sreda, 17. junij 2009
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Že kot deček se je naučil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Carigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v …

Več ...

Benedikt XVI. kateheza, sreda, 17. junij 2009
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Že kot deček se je naučil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Carigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v razne univerzitetne predmete, med drugimi v dialektiko, katere ga je učil učitelj Foti. Potem ko je zavrnil bleščečo poroko, se je odločil, da prejme svete redove in postane »knjižničar« v patriarhatu. Kmalu zatem se je v želji po umiku v samoto šel skrit v samostan, a so ga kmalu našli in so mu potem zaupali poučevanje svetih in posvetnih ved; to je tako dobro opravljal, da si je prislužil naziv »filozof«. Medtem je brat Mihael (rojen ok. 815) po upravni karieri v Makedoniji okrog leta 850 zapustil svet in se umaknil v meniško življenje na gori Olimp v Bitiniji, kjer je dobil ime Metod (meniško ime se je moralo začeti na isto črko kot krstno) in postal igumen samostana Polychron.

Z Olimpa oznanjat med Slovane
Ker ga je potegnil bratov zgled, se je tudi Ciril odločil, da opusti poučevanje in se umakne na goro Olimp, da bi tam premišljeval in molil. Nekaj let pozneje (ok. 861) pa mu je cesarska oblast naložila poslanstvo pri Kazarih pri Azovskem morju, ki so prosili, naj jim pošljejo učenjaka, ki bo znal razpravljati z judi in saraceni. Ciril se je v spremstvu brata Metoda dolgo zadržal na Krimu, kjer se je naučil hebrejsko. Tam je tudi iskal posmrtne ostanke papeža Klemena I., ki je bil tja izgnan. Našel je njegov grob in ko se je z bratom vračal, je s seboj odnesel dragocene relikvije. Ko sta prišla v Carigrad, ju je poslal na Moravsko cesar Mihael III., na katerega se je moravski knez Rastislav obrnil z natančno prošnjo: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje krščansko postavo; nimamo pa učitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.« Misijon je hitro doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu.

To pa je zbudilo sovraštvo do njiju pri frankovski duhovščini, ki je pred tem že prišla na Moravsko in ozemlje prištevala pod svojo jurisdikcijo. Da bi brata upravičila svoje delo, sta se leta 867 odpravila v Rim. Med potjo sta se ustavila v Benetkah, kjer je prišlo do živahne razprave s pristaši tako imenovanega »trojezičnega krivoverstva«. Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvaliti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso močjo nasprotovala. V Rimu je Cirila in Metoda sprejel papež Hadrijan II., ki jima je šel naproti s procesijo, da bi dostojno sprejel relikvije sv. Klemena. Papež je tudi razumel velik pomen njunega izrednega misijona. Od sredine prvega tisočletja so se namreč Slovani naseljevali v velikem številu na ozemljih med obema deloma rimskega cesarstva, vzhodnim in zahodnim, med katerima so se že pojavljale napetosti. Papež je uvidel, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu in bi tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani iz enega in drugega dela cesarstva. Torej se ni obotavljal potrditi misijona bratov v Veliki Moravski, tako da je sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju. Slovanske knjige so položili na oltar sv. Marije Velike in obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku v bazilikah sv. Petra, sv. Andreja in sv. Pavla.

Žal pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Ker je čutil, da se mu bliža smrt, se je hotel popolnoma posvetiti Bogu kot menih v enem od grških samostanov v mestu (verjetno pri sv. Praksedi) in si privzel meniško ime Ciril (njegovo krstno ime je bilo Konstantin). Potem je vztrajno prosil brata Metoda, ki je bil medtem posvečen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med tista ljudstva. Na Boga se je obrnil s tole prošnjo: »Gospod, moj Bog, ... usliši mojo molitev in ohrani v zvestobi do tebe čredo, ki si me postavil na njeno čelo ... Osvobodi jih krivoverstva treh jezikov, zberi jih v edinosti in utrdi izvoljeno ljudstvo, složno v pravi veri in bogočastju.« Umrl je 14. februarja 869.

Metod in učenci preganjani
Zvest nalogi, ki sta jo sprejela z bratom, se je Metod naslednje leto, to je l. 870, vrnil na Moravsko in v Panonijo (današnjo Madžarsko), kjer se je znova srečal z nasilnim nasprotovanjem frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Ni izgubil poguma. Ko je bil leta 873 izpuščen na prostost, je dejavno začel organizirati Cerkev in poskrbel za formacijo skupine učencev. Po zaslugi teh učencev je bilo mogoče premagati krizo, ki je nastala po Metodovi smrti 6. aprila 885. Preganjali so jih in pozaprli, nekaj so jih celo prodali kot sužnje in prepeljali v Benetke, kjer jih je odkupil neki carigrajski uradnik; ta jim je dovolil, da se vrnejo v slovanske dežele na Balkanu. Sprejeli so jih v Bolgariji, da so lahko nadaljevali misijon, ki ga je začel Metod, in širili evangelij v »deželo Rus«. Bog je tako v svoji skrivnostni previdnosti uporabil preganjanje, da bi rešil delo svetih bratov. Njuno delo je dobro dokumentirano s spisi. Pomislimo samo na Evangeliarij (bogoslužni odlomki Nove zaveze), Psalterij, razna bogoslužna besedila v staroslovanskem jeziku, ki sta jih pripravila oba brata. Po Cirilovi smrti dolgujemo Metodu in njegovim učencem med drugim tudi prevod celotnega Svetega pisma, Nomokanon in Knjigo očetov.

Oznanjevanje v slovanskem jeziku
Če želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost, s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil, kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v njegovo deželo, obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odločilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.

Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana«. Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.

Manj ...