Božja beseda za sredo, 30. julija 1924

Gorje mi, moja mati, da si me rodila, moža, ki je v sporu in prepiru z vso deželo. Nisem posojal in posojali mi niso, vendar me vse preklinja! Kadar so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti imenujem se po tvojem imenu, Gospod, Bog vesolja. Ne sedim v krogu tistih, ki se posmehujejo, da bi se radoval; od tvoje roke prisiljen sedim samoten, kajti napolnil si me s srdom. Zakaj traja večno moja bolečina in je moja rana brezupno neozdravljiva? Postal si mi kakor varljiv potok, ki pogosto presiha.

Zato tako govori Gospod: »Če se mi ukloniš, ti vrnem tvojo službo pri meni; in če hočeš navajati le plemenite misli, nič napačnega, smeš biti spet moj glasnik. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe bronast, trden zid zoper to ljudstvo. Bojevali se bodo zoper tebe, pa te ne bodo premagali, kajti jaz sem s teboj, da ti pomorem in te rešim,« govori Gospod. »Otmem te iz roke hudobnih in osvobodim iz pesti nasilnikov.«

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in skril; in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, ter kupi tisto njivo. Tudi je nebeško kraljestvo podobno trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.«