Božja beseda za nedeljo, 30. aprila 2017

Homilija, 4. maj 2014, cerkev sv. Stanislava v Rimu ...

V odlomku iz Apostolskih del smo slišali Petrov glas, s katerim je odločno oznanil Jezusovo vstajenje. Peter je namreč priča upanja v Kristusa. V drugem berilu Peter ponovno potrjuje vernike v veri v Kristusa, tako jim je pisal: 'Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, da je vaša vera tudi upanje v Boga' (1Pt 1,21). Peter je trdna oporna točka za skupnost, saj …

Več ...

Homilija, 4. maj 2014, cerkev sv. Stanislava v Rimu

V odlomku iz Apostolskih del smo slišali Petrov glas, s katerim je odločno oznanil Jezusovo vstajenje. Peter je namreč priča upanja v Kristusa. V drugem berilu Peter ponovno potrjuje vernike v veri v Kristusa, tako jim je pisal: 'Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, da je vaša vera tudi upanje v Boga' (1Pt 1,21). Peter je trdna oporna točka za skupnost, saj je utemeljen na skali, ki je Kristus. Tako je bil tudi Janez Pavel II., kot resnična skala zasidran na veliki Skali.

Teden dni po kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. smo se zbrali v tej cerkvi Poljakov v Rimu, da se Gospodu zahvalimo za dar svetega rimskega škofa, sina vašega naroda. V to cerkev je prišel več kot osemdesetkrat. Sem je vedno prišel v različnih trenutkih tako svojega življenja kot življenja poljskega naroda. V trenutkih žalosti in potrtosti, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno, on (Janez Pavel II) ni izgubil upanja, ker sta bila njegova vera ter njegovo upanje utrjena v Bogu (prim. 1Pt 1,21). S tem je bil kamen, skala, za to skupnost, ki tu moli, ki tu prisluhne Besedi, se pripravlja na zakramente ter jih podeljuje, sprejema tistega, ki je v stiski, poje in praznuje in se od tu ponovno vrača na obrobja Rima.

Vi, bratje in sestre, ste del ljudstva, ki je bil skozi zgodovino zelo preizkušan. Poljski narod zelo dobro ve, da je potrebno za vstop v slavo iti preko trpljenja in križa (prim. Lk 24,26). In to ne ve zato, ker je to študiral, to ve, ker je to živel. Sveti Janez Pavel II. je kot vreden sin svoje zemeljske domovine hodil po tej poti. Hodil je na zgleden način tako, ker je od Boga prejel popolno izničenje. Zato 'njegovo meso počiva v upanju' (prim. Apd 2,26; Ps 16,9).

In mi? Smo pripravljeni hoditi po tej poti? Vi, dragi bratje, ki danes tvorite krščansko skupnost Poljakov v Rimu, hočete hoditi po tej poti?

Sveti Peter vam z glasom svetega Janeza Pavla II. pravi: 'Preživite v strahu Božjem čas svojega bivanja, kot tujci tu spodaj' (prim. Pt 1,17). Res je, popotniki smo, vendar ne blodimo. Smo na poti in vemo kam gremo. Blodniki ne vedo, kam gredo. 'Romarji smo, toda ne potepuhi', je govoril Janez Pavel II.

Učenca iz Emavsa sta na poti tja blodila, nista vedela kam bosta prispela, toda na povratku nista bila več to. Na povratku sta bila priči upanja, ki je Kristus! Srečala sta namreč Njega, Vstalega Popotnika. Jezus je namreč Vstali Popotnik, ki hodi z nami. Danes je Jezus tu! Tu med nami je! Tu je po svoji Besedi! Tu na oltarju je. Z nami hodi, saj je Vstali Popotnik.

Tudi mi bomo postali 'vstali popotniki', če bo njegova Beseda ogrela naša srca, njegova evharistija oprla oči za vero in nas nahranila z upanjem ter dejavno ljubeznijo. Tudi mi lahko hodimo ob bratih in sestrah, ki so žalostni in obupani ter ogrejemo njihova srca z evangelijem ter lomimo z njimi kruh bratstva.

Naj nam sveti Janez Pavel II. pomaga biti »vstali popotniki«. Amen.

Raduj se, Kraljica nebeška, 4. maj 2014

Pot v Emavs tako postane simbol za našo pot vere. Sveto pismo in evharistija sta nujno potrebni prvini za srečanje z Gospodom. Tudi mi prihajamo pogosto k nedeljski sveti maši z našimi skrbmi, težavami in razočaranji. Življenje nas včasih rani in mi se žalostni napotimo proti našemu 'Emavsu' . S tem obrnemo hrbet Božjemu načrtu. Oddaljimo se od Boga. Toda sprejme nas bogoslužje Božje Besede. Jezus nam razlaga Pisma ter ponovno prižge v naših srcih toplino vere in upanja. Z obhajilom pa nam da moč. Torej Božja Beseda in evharistija. Vsak dan prebrati kakšen odlomek iz evangelija. To si dobro zapomnite: »Vsak dan brati odlomek iz evangelija in ob nedeljah iti k obhajilu, da prejmete Jezusa«. Emavškima učencema se je namreč zgodilo ravno to: najprej sta sprejela Besedo, zatem bila pri razdelitvi kruha in iz žalostnih ter poraženih, kot sta se čutila, sta postala vesela. Vedno nas, dragi bratje in sestre, Božja Beseda in Evharistija, napolnita z veseljem. To si dobro zapomnite! Ko si žalosten, vzemi Božjo Besedo. Ko si na tleh, vzemi Božjo Besedo in pojdi med nedeljsko sveto mašo k obhajilu in se tako udeležiš Jezusove skrivnosti. Božja Beseda in evharistija nas napolnita z veseljem.

Homilija, Dom sv. Marte, nedelja, 26. april 2020

Velikokrat smo slišali, da krščanstvo ni le nauk, ni način obnašanja, ni kultura. Da, je vse to, vendar pa je pomembnejše to, da je v prvi vrsti srečanje. Nekdo je kristjan zato, ker je srečal Jezusa Kristusa, ker je dopustil, da ga je On srečal.

Ta odlomek iz Lukovega evangelija nam govori o srečanju, in sicer tako, da lahko dobro razumemo, kako ravna Gospod in kakšen je naš način ravnanja. Rojeni smo s semenom nemira. Bog je tako hotel: nemir, da bi našli polnost, nemir, da bi našli Boga, mnogokrat tudi ne da bi sami vedeli za ta nemir v sebi. Naše srce je nemirno, naše srce žeja: žeja ga po srečanju z Bogom. Išče ga, mnogokrat tudi na napačnih poteh: se izgubi, nato se vrne, ga išče … Po drugi strani tudi Boga žeja po srečanju, do te mere, da je poslal Jezusa, da bi nas srečal, da bi nam prišel naproti v tem nemiru.

Kako ravna Jezus? V tem evangeljskem odlomku dobro vidimo, da On spoštuje našo osebno situacijo, ne gre naprej. Le včasih naredi tako s trmoglavci – pomislimo na Pavla, ko ga vrže s konja. Po navadi pa gre počasi, spoštuje naše čase. Je Gospod potrpežljivosti. Kako potrpežljiv je Gospod z vsakim izmed nas! Gospod hodi ob nas.

Kakor smo videli v primeru teh dveh učencev, posluša naše skrbi, nemir, jih pozna. In v določenem trenutku nam nekaj pove. Gospod rad posluša, kaj govorimo, da bi nas dobro razumel ter dal primeren odgovor na tisti nemir. Gospod ne pospeši koraka, gre vedno v korak z nami, velikokrat počasi, vendar je takšna njegova potrpežljivost.

Neko staro romarsko vodilo pravi, da mora pravi romar hoditi v korak z osebo, ki je najpočasnejša. In Jezus je tega sposoben, to stori, ne pospešuje, počaka, da mi prvi narekujemo prvi korak. In ob primernem trenutku nam zastavi vprašanje. V tem primeru je jasno: »O čem se pogovarjata?« Dela se, da nič ne ve, da bi nam dal besedo, da bi mi govorili. Všeč mu je, da govorimo. Všeč mu je to slišati, všeč mu je, da tako govorimo. Zato, da bi nam prisluhnil in odgovoril, nam pusti, da govorimo, kakor da bi se delal, da ničesar ne ve, a z velikim spoštovanjem. In potem odgovori, razlaga, dokler je potrebno. Tukaj nam pravi evangelij: »"Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?" Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.« Razlaga, pojasnjuje.

Priznam, da sem radoveden, kako je Jezus razlagal, da bi tudi sam storil isto. To je bila čudovita kateheza. In potem se taisti Jezus, ki nas je spremljal, ki se nam je približal, dela, da gre naprej, da bi videl, koliko je v nas nemira: »Ne, pridi, ostani malo z nama.« Tako pride do srečanja. Vendar pa srečanje ni le lomljenje kruha, ampak celotna pot. Mi Jezusa srečamo v temi svojih dvomov. Tudi v hudem dvomu naših grehov. On je tam, da bi nam pomagal v naših nemirih. Vedno je z nami.

Gospod nas spremlja, ker nas želi srečati. Zato pravimo, da je jedro krščanstva srečanje: srečanje z Jezusom. Zakaj si kristjan? Zakaj si kristjanka? In veliko ljudi ne zna odgovoriti na to vprašanje. Nekateri zaradi tradicije, drugi pa ne znajo povedati, ker so srečali Jezusa, vendar pa se niso zavedali, da je bilo srečanje z Jezusom. Jezus nas vedno išče. Vedno. In v nas je nemir. V trenutku, ko naš nemir sreča Jezusa, se prične življenje milosti, življenje polnosti, življenje krščanske poti.

Naj Gospod podari nam vsem to milost, da bi vsak dan srečali Jezusa, da bi vedeli, da da bi prav spoznali, da On hodi z nami v vseh naših trenutkih. Je naš sopotnik na romanju.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 26. april 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij, ki se dogaja na sam dan velike noči, pripoveduje dogodek dveh emavških učencev (prim. Lk 24,13-35).

To je pripoved, ki se začne in konča na poti. Gre namreč za pot tja (v Emavs) dveh učencev, ki žalostna zaradi epiloga vsega tega okrog Jezusa zapustita Jeruzalem in se vračata domov v Emavs, kar je za okoli enajst kilometrov hoje. Ta pot se zgodi čez dan in dobršen del poti je navzdol. Je pa tudi pot nazaj, kar je še naslednjih enajst kilometrov in sicer ko se je že znočilo, z delom poti, ki je navkreber in to ves dan po utrujajoči poti tja (do Emavsa). Dve poti: udobna pot podnevi in druga utrujajoča ponoči. Pa vendar je prva potekala v žalosti, druga pa v veselju. Na prvi je Gospod, ki hodi ob njiju, a ga ne spoznata, na drugi pa ga več ne vidita, a ga čutita ob sebi. Na prvi (poti) sta potrta in brez upanja, na drugi pa tečeta, da poneseta drugim lepo novico o srečanju z Vstalim Jezusom.

Dve različni poti teh dveh prvih učencev nam, Jezusovim učencem danes, govorita, da imamo v življenju dve nasprotni si smeri. Je pot tistega, ki kakor ta dva, ko sta hodila tja (v Emavs), se pusti ohromiti razočaranjem življenja in žalosten potuje naprej. Je pa tudi pot tistega, ki ne postavlja na prvo mesto sebe in svojih problemov, ampak Jezusa, ki nas je obiskal in brate, ki pričakujejo njegov obisk, torej brate, ki pričakujejo, da poskrbimo za njih. Poglejte ta obrat. Prenehati je potrebno z vrtenjem okoli lastnega jaza, razočaranj iz preteklosti, neuresničenih idealov, okoli vseh teh grdih stvari, ki so je zgodile v lastnem življenju. Večkrat nas zagrabi, da se vrtimo, vrtimo. Potrebno je pustiti to in iti naprej, gledajoč večjo in pravo resničnost življenja: Jezus je živ, Jezus me ima rad. To je največja resničnost in jaz lahko storim nekaj za druge. To je lepa, pozitivna, svetla, res lepa resničnost.

Sprememba poti pa je takšna, ko preidemo iz misli o svojem jazu na resničnosti mojega Boga. Preiti, če se poigramo z besedami od »če« k »da«. Kaj to pomeni? Če bi me On osvobodil, če bi me Bog poslušal, če bi se življenje odvijalo kot sem hotel, če bi imel to in to..., s tonom pritoževanja. Ta »če« ne pomaga ne nam, ne drugim. Poglejte naše če-je, ki so podobni tistim dveh učencev, ki pa preideta k »da«, Gospod je živ, hodi z nama. Da, sedaj, ne jutri, se podajva na pot, da bi ga oznanila. Da, jaz lahko storim to, da bodo ljudje bolj srečni, da bodo boljši za pomoč številnim drugim. Da, lahko. Od »če-ja« k »da«, od pritoževanja do veselja in miru. Kajti, ko se pritožujemo, nismo v veselju; smo v sivini, v sivini, v tistem vzdušju žalostne sivine. To nam ne pomaga niti pri rasti. Od »če-ja« k »da-ju«, od pritoževanja k veselju služenja.

Ta sprememba koraka od jaza k Bogu, od če-jev k »da«, kako se je zgodila pri učencema? S srečanjem z Jezusom. Emavška dva mu najprej odpreta svoje srce, zatem prisluhneta, ko razlaga Pisma in na koncu ga povabita v hišo. To so trije prehodi, ki jih lahko storimo tudi mi v naših domovih. Prvi je, da odpremo Jezusu srce, mu zaupamo težave, napore, razočaranja življenja, da izročamo »če-je«. In potem drugi korak je, da prisluhnemo Jezusu tako, da vzamemo v roko evangelij in danes preberemo ta isti odlomek iz 24. poglavja Lukovega evangelija. In tretji, da prosimo Jezusa z istimi besedami teh dveh učencev: »Gospod, ostani z nama« (v. 29), Gospod ostani z menoj, z vsemi nami, ker potrebujemo tebe, da bi našli pot. Brez tebe je noč.

Dragi bratje in sestre, v življenju smo vedno na poti. In postajamo to, proti čemur gremo. Izberimo pot Boga in ne tiste lastnega jaza, pot »da-ja« in ne tiste »če-ja«. Odkrili bomo, da ni nepredvidljivosti, da ni vzpona, ne noči, ki se je ne bi mogli soočiti, če smo z Jezusom. Marija, Mati poti, ki je s tem, ko je sprejela Besedo, napravila svoje življenje en sam »da« Bogu, naj nam pokaže pot.

Manj ...

Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35).  V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, …

Več ...

Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35).  V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti. Takoj sta se vrnila v Jeruzalem in drugim učencem pripovedovala, kaj se jima je zgodilo.

Kraj Emavs niso mogli čisto za gotovo določiti kje je. So različna predvidevanja in ravno to morda namiguje na nekaj drugega. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja ter lomi kruh za večno življenje. Med pogovorom učencev z neznanim popotnikom se nas dotakne v srce izraz, ki ga evangelist Luka položi v usta enemu izmed njiju: »Mi pa smo upali...« (Lk 24, 21). Ta glagol v pretekliku pove vse: mi smo verjeli, mi smo hodili za njim, mi smo upali..., toda sedaj je vsega konec. Tudi z Jezusom iz Nazareta, ki je bil mogočen prerok v besedah in dejanjih, je konec in mi smo razočarani. Ta drama učencev na poti v Emavs je kakor ogledalo stanja številnih kristjanov današnjega časa, ki se jim zdi, da je bilo upanje vere zaman. Ta kriza vere se pojavi zaradi negativnih izkušenj, v katerih se zdi, da je Gospod zapustil človeka. Toda pot v Emavs po kateri hodimo, lahko postane pot očiščevanja in zorenja našega verovanja v Boga. Tudi danes lahko vstopimo v pogovor z Jezusom ter poslušamo njegovo besedo. Tudi danes lomi kruh za nas in se nam daje kot naš Kruh. Tako nam srečanje z vstalim Kristusom, ki je možno tudi danes, podarja pristno in golobjo vero, utrjeno, če tako rečemo, v ognju velikonočnih dogodkov. Ta močna vera se ne hrani z človeškimi zamislimi, temveč z Besedo Boga in njegovo resnično navzočnostjo v Evharistiji.

Ta čudovit evangeljski odlomek že vsebuje sestavo svete maše. V prvem delu je poslušanje Besede po besedah Svetega pisma, v drugem pa je evharistično bogoslužje ter obhajanje s Kristusom navzočim v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. Cerkev, ki se hrani ob tej dvojni mizi, se iz dneva v dan gradi in obnavlja v veri, upanju in ljubezni. Po priprošnji Svete Marije prosimo, da bi vsak kristjan in vsaka skupnost ponovno podoživela izkušnjo učencev na poti v Emavs ter tako odkrila milost srečanja z vstalim Gospodom, ki nas spreminja.

Homilija v Benetkah, 8. maja 2011
Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti.« Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem napornem, kot o odpovedi. Nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda življenja.«

Za vsakogar izmed nas je torej nujno, da se tako kot se je zgodilo učencema iz Emavsa, pustimo učiti Jezusu: predvsem s poslušanjem in ljubeznijo do Božje besede, brane v luči velikonočne skrivnosti, da bi razvnela naša srca in razsvetlila naš razum ter nam pomagala razlagati dogodke življenja in jim dati smisel. Potrebno pa se je tudi usesti k mizi z Gospodom, postati njegovi povabljenci, da bi njegova ponižna prisotnost v Zakramentu njegovega telesa in njegove krvi v nas obudila pogled vere, s katerim bi vse in vsakogar videli z očmi Boga, v luči njegove ljubezni.«

Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o svoji izkušnji. Spodbujam vas, da nikoli ne popustite ponavljajočim se skušnjavam hedonistične kulture in vabam materialistične potrošniške miselnosti (...) Bodite sveti! V središče svojega  življenja postavite Kristusa! Na Njem zgradite stavbo svojega obstoja. V Jezusu boste našli moč, da se odprete drugim in iz sebe po njegovem zgledu naredite dar za celo človeštvo.

Manj ...