Božja beseda za torek, 30. januarja 2018
Torek 4. tedna med letom (leto II)
Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena« (Mr 5,28).Berilo
David bi rad umrl namesto upornega sina
Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 18,9-10.14.24-25.30-32;19,1-4)
Absalom je slučajno naletel na Davidove ljudi. Jezdil je na mezgu in prišel je pod vejevje velikega hrasta. Obtičal je z glavo na hrastu in obvisel med nebom in zemljo, ko je žival oddirjala izpod njega. Neki mož je to videl in sporočil Joabu: »Glej, videl sem, da visi Absalom na hrastu.« Joab je vzel v roke tri sulice in jih zasadil Absalomu v srce, ko je bil še živ na hrastu.
David je sedel pri mestnih vratih, čuvaj pa je stopil na streho nad vrati ob zidu. Ko je pogledal, je videl, kako nekdo sam teče. Čuvaj je zaklical in javil kralju. Kralj je rekel: »Če je sam, prihaja z dobrim sporočilom na ustnih.« Kralj je ukazal: »Odstopi, postavi se tja!« Odstopil je in stal. Etiopec je prišel in rekel: »Moj gospod in kralj naj sprejme veselo sporočilo: Gospod ti je danes izkazal pravico nasproti vsem, ki so se vzdignili zoper tebe.« Kralj pa je Etiopca vprašal: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Etiopec je odgovoril: »Kakor temu mladeniču, naj se zgodi sovražnikom mojega gospoda in kralja in vsem, ki se vzdigujejo zoper tebe z zlobnim namenom!«
Kralj se je tedaj zgrozil, stopil v sobo nad vrati in jokal. Grede je takole govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin! Moj sin Absalom! O da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe! O Absalom, moj sin, moj sin!« Naznanili so Joabu: »Glej, kralj joka in žaluje po Absalomu!« In zmaga se je tisti dan vsemu ljudstvu spremenila v žalost, ker je ljudstvo tisti dan slišalo: »Kralj se žalosti zaradi svojega sina.« Zato se je ljudstvo tisti dan prikradlo v mesto, kakor se prikrade vojska, ki jo je sram, ker je v bitki zbežala.
Psalm 86
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Svetíte kakor luči na svetu, držeč se besede življenja. Aleluja.
Jezus obudi mrtvo deklico
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43)
Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.
Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«
Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.
On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.