Berilo

Salomon prosi Boga razumnosti

Berilo iz 1. knjige kraljev (1 Kr 3,4-13)

Kralj Salomon je šel v Gabaon, da bi tam daroval; ponoči se mu je Gospod prikazal v sanjah. Bog je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon je odgovoril: »Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, skazal veliko milost, ker je hodil pred teboj v zvestobi, pravičnosti in odkritosrčnosti. Ohranil si mu to veliko milost in mu dal sina, ki zdaj sedi na njegovem prestolu.

In zdaj, Gospod, moj Bog, namesto mojega očeta Davida si napravil za kralja mene, svojega služabnika. Jaz pa sem mlad človek, ne vem, ne kod ne kam. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, velikega ljudstva, ki se zaradi množice ne da prešteti in ne preceniti. Daj torej svojemu služabniku razumno srce, da bo mogel vladati tvojemu ljudstvu in znal razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?« Gospodu je bilo všeč, da je Salomon tega prosil.

Bog mu je odgovoril: »Ker si tega prosil in nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil razumnosti za pravilno ravnanje, glej, bom storil po tvoji prošnji. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, tako da ni bilo tebi enakega pred teboj in ne bo za teboj vstal tebi enak. Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da vse tvoje žive dni med kralji ne bo tebi enakega.«

Psalm 119

Ps 119,9.10.11.12.13.14

Evangelij

Jezusa skrbijo ovce brez pastirja

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34)

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu ter mu povedali vse, kar so storili in učili. Rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte.« Mnogo jih je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. In odpeljali so se v čolnu v samoten kraj sami zase. Videli so jih pa, da odhajajo in mnogo jih je to zvedelo; in od vseh mest so tja hiteli peš in prišli pred njimi. Ko je Jezus izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti.

Berilo

Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka

Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 12,1-4)

Bratje, tudi mi, ki imamo toliko prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanja zoper sebe, da ne omagate, utrujeni v svojih srcih. Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh.

Psalm 22

Ps 22,26-28.30.32

Evangelij

Jezus pokliče deklico nazaj v življenje

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43)

Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.

Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«

Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.

On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.