Berilo

David greši s štetjem prebivalstva

Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 24,2.9-17)

Kralj David je naročil vojskovodju Joabu, ki je bil pri njem: »Prehodi vse Izraelove rodove od Dana do Bersabe in preštejte ljudstvo, da bom vedel število prebivalstva.« Joab je izročil kralju število preštetega ljudstva: v Izraelu je bilo osemsto tisoč z mečem oboroženih vojakov, v Judovem rodu pa petsto tisoč mož. Ko je David preštel ljudstvo, mu je srce bilo. Zato je rekel Gospodu: »Zelo sem grešil s tem, kar sem storil. Ali zdaj, Gospod, odpusti, prosim, krivdo svojemu hlapcu, kajti ravnal sem zelo nespametno!« Ko je David zjutraj vstal, je prišla Gospodova beseda preroku Gadu, Davidovemu vidcu: »Pojdi in povej Davidu: ›Tako govori Gospod: Troje ti predlagam; izberi si eno izmed tega, da ti storim!‹« Gad je prišel k Davidu in mu sporočil: »Ali naj ti pridejo v deželo tri leta lakote? Ali naj tri mesece bežiš pred svojimi nasprotniki, ki te bodo preganjali? Ali naj bo v tvoji deželi tri dni kuga? Premisli sedaj in glej, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal!«

David je rekel Gadu: »Zelo sem v stiski. Rajši pademo v roke Gospodu; njegovo usmiljenje je namreč veliko. Ljudem pa ne bi rad padel v roke.« Gospod je torej poslal nad Izraela kugo od jutra do določenega časa. In pomrlo jih je izmed ljudstva od Dana do Bersabe sedemdeset tisoč mož. Ko je angel stegnil roko nad Jeruzalem, da bi ga pokončal, je bilo Gospodu žal zaradi zla; zato je rekel angelu, ki je pokončaval ljudstvo: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Bil pa je Gospodov angel pri gumnu Jebusejca Arevna.

Ko je David videl angela, ki je pobijal ljudstvo, je rekel Gospodu: »Glej, jaz sem se pregrešil in jaz sem storil hudo; ti pa, ovce, kaj so storili? Tvoja roka bodi, prosim, zoper mene in zoper hišo mojega očeta!«

Psalm 32

Ps 32,1-2.5.6.7

Evangelij

Prerok je brez časti v domačem kraju

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6)

Tisti čas je Jezus odšel v svoj kraj in spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel v shodnici učiti in mnogi so strme poslušali ter govorili: »Od kod ima ta vse to in kakšna je modrost, ki mu je dana, in kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah? Ali ni to tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus jim je pa rekel: »Ni brez časti prerok, razen v svojem kraju in med svojimi sorodniki in na svojem domu.« In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, razen da je na nekatere bolnike položil roke in jih ozdravil. Čudil se je njihovi nevernosti. In hodil je po vaseh v okolici in učil.

Berilo

Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka

Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 12,1-4)

Bratje, tudi mi, ki imamo toliko prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanja zoper sebe, da ne omagate, utrujeni v svojih srcih. Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh.

Psalm 22

Ps 22,26-28.30.32

Evangelij

Jezus pokliče deklico nazaj v življenje

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43)

Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.

Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«

Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.

On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.