Berilo

David sprejema ponižanje iz Božje roke

Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 15,13-14.30;16,5-13)

Tedaj je prišel k Davidu poslanec s sporočilom: »Srca Izraelovih mož so se nagnila k Absalomu.« Nato je rekel David vsem svojim služabnikom, ki so bili pri njem v Jeruzalemu: »Vzdignite se, bežimo! Kajti ni rešitve za nas pred Absalomom. Hitro odrinite! Sicer se podviza, nas dohiti, spravi nad nas nesrečo in udari mesto z ostrim mečem.« David je šel na Oljsko goro. Grede je jokal in imel zakrito glavo ter hodil bos. Tudi vsi ljudje, ki so bili z njim, so si zakrili glave in hodili jokajoč.

Ko je David prišel do Bahurima je od tam prišel Gerov sin Semej iz rodovine Savlove hiše; prišel je in grede preklinjal ter metal kamenje na Davida in vse služabnike kralja Davida, čeprav so šli vsi vojaki ob njegovi desni in levi. In tako je govoril Semej, ko je preklinjal: »Proč, proč, krvoločnik in hudobnež! Gospod je obrnil nate vso kri Savlove hiše, na čigar mesto si se vrinil za kralja, in Gospod je dal kraljestvo v roke tvojemu sinu Absalomu. Glej, v nesreči si, ker si krvoločnik!«

Tedaj je kralju rekel Sarvijin sin Abisaj: »Zakaj ta mrtev pes preklinja mojega gospodarja in kralja? Pojdem tja in mu odsekam glavo!« Kralj pa je odgovoril: »Kaj imam z vami, Sarvijini sinovi? Naj preklinja; kajti če mu je Gospod rekel: ›Prekolni Davida!‹ kdo bo vprašal: ›Zakaj tako delaš?‹«

Potem je David rekel Abisaju in vsem svojim služabnikom: »Glej, moj sin, ki je izšel iz mojih ledij, mi streže po življenju, koliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, ker mu je Gospod naročil! Morda se Gospod ozre na mojo besedo in mi povrne z dobrim za kletev, ki me danes zadeva.« In David je nadaljeval pot s svojimi ljudmi.

Psalm 3

Ps 3,2-3.4-5.6-7

Evangelij

Kristus izžene hudega duha

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,1-20)

Tisti čas so prišli Jezus in njegovi učenci na drugo stran morja, v Geraško deželo. Brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov nasproti prišel človek s hudim duhom. Bivališče je imel v grobovih in ga nihče več ni mogel zvezati niti z verigami; že večkrat so ga namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal ter se tolkel s kamenjem.

Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel in padel predenj in zakričal z močnim glasom: »Kaj mi hočeš, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zarotim te pri Bogu: Ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, hudobni duh!« Tudi ga je vprašal: »Kako ti je ime?« In odgovoril mu je: »Legija mi je ime, ker nas je mnogo.« Zelo ga je prosil, naj bi jih ne izgnal iz kraja.

Pasla pa se je tam po gori velika čreda svinj. Prosili so ga: »Pošlji nas v svinje, da gremo vanje!« In dovolil jim je. Izšli so torej hudobni duhovi in so obsedli svinje; planila je čreda, okoli dva tisoč, po bregu v morje in se v morju utopila.

Njihovi pastirji so zbežali in razglasili novico po mestu in po naseljih in ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Pridejo torej k Jezusu in vidijo, da obsedenec, ki je imel prej »legijo«, sedi oblečen in je zdrave pameti; in obšla jih je groza. Tisti, ki so bili priča, pa so jim pripovedovali, kako se je zgodilo obsedencu in kaj je s svinjami. Začeli so ga prositi, naj odide iz njihovih krajev.

Ko pa je stopal v čoln, ga je prosil ta, ki je bil prej obseden, da bi smel ostati pri njem. A ni mu dovolil, ampak mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« In odšel je ter začel oznanjati v Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili.

Berilo

Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka

Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 12,1-4)

Bratje, tudi mi, ki imamo toliko prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanja zoper sebe, da ne omagate, utrujeni v svojih srcih. Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh.

Psalm 22

Ps 22,26-28.30.32

Evangelij

Jezus pokliče deklico nazaj v življenje

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43)

Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.

Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«

Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.

On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.