Božja beseda za četrtek, 3. februarja 2011
Sv. Blaž, obvezni god
Četrtek 4. tedna med letom (leto I), četrtek pred prvim petkom
»In šli so ter oznanjali pokoro« (Mr 6,12)Berilo
Prišli ste do gore živega Boga
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 12,18-19.22-24)
Bratje, niste se približali dotakljivi gori in gorečemu ognju in mraku in temi in nevihti in bučanju trombe in glasu besed, ob katerem so tisti, ki so ga slišali, prosili, naj se jim ne govori nobena beseda več. Približali ste se marveč gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanemu zboru in zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in dušam pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki govori glasneje ko Abelova kri.
Psalm 48
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Naš Odrešenik Jezus Kristus je uničil smrt in osvetlil življenje po evangeliju. Aleluja.
Jezus je začel pošiljati apostole
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,7-13)
Tisti čas je Jezus poklical dvanajstere ter jih začel pošiljati po dva in dva in jim je dal oblast nad hudimi duhovi. Naročil jim je, naj ne jemljejo na pot nič drugega kakor le palico, ne kruha ne torbe ne denarja v pasu; ampak naj imajo sandale na nogah in naj ne oblačijo po dveh oblek. In govoril jim je: »Koder koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od ondod. In če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog v pričevanje zoper nje.« In šli so ter oznanjali pokoro; tudi mnogo hudih duhov so izgnali in mnogo bolnikov so z oljem mazilili ter jih ozdravili.
Berilo
Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 12,1-4)
Bratje, tudi mi, ki imamo toliko prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanja zoper sebe, da ne omagate, utrujeni v svojih srcih. Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh.
Psalm 22
Evangelij
2 Tim 1,10
Aleluja
Aleluja. Naš odrešenik Kristus Jezus je uničil smrt in razsvetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju. Aleluja.
Jezus pokliče deklico nazaj v življenje
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43)
Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.
Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«
Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.
On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.