Božja beseda za nedeljo, 29. junija 2014

Angel Gospodov, 29. junij 2013 ...

Danes je še na poseben način praznik Cerkve v Rimu, ki je utemeljena na mučeništvu teh dveh apostolov. Prav tako pa je tudi velik praznik za vesoljno Cerkev, saj vse Božje ljudstvo dolguje njima dar vere. Peter je namreč prvi izpovedal, da je Jezus, Kristus, Božji Sin. Pavel pa je razširil to oznanilo po takratnem grško rimskem svetu. Po Božji previdnosti pa sta oba prišla sem v Rim in za vero prelila kri. Zaradi tega je …

Več ...

Angel Gospodov, 29. junij 2013

Danes je še na poseben način praznik Cerkve v Rimu, ki je utemeljena na mučeništvu teh dveh apostolov. Prav tako pa je tudi velik praznik za vesoljno Cerkev, saj vse Božje ljudstvo dolguje njima dar vere. Peter je namreč prvi izpovedal, da je Jezus, Kristus, Božji Sin. Pavel pa je razširil to oznanilo po takratnem grško rimskem svetu. Po Božji previdnosti pa sta oba prišla sem v Rim in za vero prelila kri. Zaradi tega je Cerkev v Rimu takoj in spontano postala oporna točka za vse Cerkve razširjene po vsem svetu, ne zaradi moči imperija, temveč v moči mučeništva, zaradi pričevanja za Kristusa. Dejansko je vedno in samo Kristusova ljubezen, ki poraja vero in ki daje, da gre Cerkev naprej. To velja tudi za Petra. Ko je namreč izpovedal svojo vero v Kristusa, tega ni storil zaradi svojih človeških sposobnosti, temveč, ker ga je osvojila milost, ki jo je Jezus izžareval; ker ga je osvojila ljubezen, ki jo je čutil v njegovih besedah ter videl v njegovih dejanjih. Jezus je bil poosebljena Božja ljubezen!

Isto, čeprav na drugačen način, se je zgodilo tudi Pavlu. Pavel je bil od svoje mladosti sovražen do kristjanov, a se je, ko ga je Kristus poklical na poti v Damask, njegovo življenje povsem spremenilo. Razumel je, da Kristus ni mrtev, temveč živ in tudi to, da ga ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Poglejte, to je izkušnja usmiljenja, Božjega odpuščanja v Jezusu Kristusu. To je vesela novica, evangelij, ki sta ga Peter in Pavel okusila na sebi in za katerega sta dala življenje. Usmiljenje, odpuščanje; Gospod nam vedno odpušča. Gospod ima usmiljenje, je usmiljen, ima usmiljeno srce, ki nas vedno čaka.

Dragi bratje, kakšno veselje je verovati v Boga, ki je ves ljubezen, ves milost! To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa ter jo posredovala naprej Cerkvi. Hvalímo Gospoda za ti dve slavni priči ter se pustimo osvojiti Kristusu, njegovemu usmiljenju.

Spomnimo tudi, da je Simon Peter imel brata Andreja. Ta je z njim podelil izkušnjo vere v Jezusa, saj je Andrej pred Simonom srečal Jezusa. Takoj je o tem pripovedoval svojemu bratu in ga tudi pripeljal k Jezusu. To sem hotel omeniti zato, ker je danes v Rimu, po zelo lepem izročilu, navzoča delegacija carigrajskega patriarhata, katerega zavetnik je ravno apostol Andrej. Vsi skupaj pošljimo prisrčen pozdrav patriarhu Bartolomeju I. ter molimo zanj in za to Cerkev. Vabim vas, da vsi skupaj zmolimo Zdravamarijo za patriarha Bartolomeja I., vsi skupaj: Zdrava Marija...

Molimo tudi za nadškofe metropolite različnih Cerkva sveta, katerim sem malo prej izročil palij kot znamenje občestva in edinosti. Naša ljubljena Mati, Sveta Marija, naj nas spremlja in vsem pomaga.

Angel Gospodov, 29. junij 2014

Vse od antičnih časov obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom na isti dan, torej 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mučeništvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako različna po človeški plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega življenja. V obema je Gospodova milost naredila velike reči, ju je preoblikovala. In še kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramatičnem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso močjo preganjal kristjane. Toda oba sta sprejela Božjo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega še naprej nagovarjata Cerkev in še danes kažeta pot zveličanja. Tudi nas, če bi morda padli v najtežje grehe in v najtemnejšo noč, je Bog sposoben preoblikovati, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati našo temo greha v zarjo luči. Bog je takšen: preoblikuje nas, vedno nam odpušča, kakor je storil s Petrom, kakor je storil s Pavlom.

Knjiga Apostolskih del nam predstavi številne poteze njunega pričevanja. Peter nas naprimer uči gledati na revne s pogledom vere ter jim dati to, kar je za nas najbolj dragoceno: moč imena Jezusa Kristusa. S hromim je storil tako, da mu je dal vse, kar je imel od Jezusa.

O Pavlu pa je v knjigi trikrat pripoved o dogodku klica na poti v Damask, ki pomeni obrat njegovega življenja in je jasno zaznamoval to, kar je bilo prej in kar je potem. Prej je bil Pavel smrtni sovražnik Cerkve. Potem je vse svoje bivanje dal v službo evangeliju. Tudi za nas je srečanje z Kristusovo Besedo sposobno popolnoma spremeniti naše življenje. Nemogoče je poslušati to Besedo in ostati na mestu, ostati zaprti v lastne navade. Spodbuja nas premagati sebičnost, ki jo nosimo v srcu, da bi odločno hodili za Učiteljem, ki je dal življenje za svoje prijatelje. On je, ki nas s svojo Besedo spreminja. On je, ki nas preoblikuje. On je, ki nam vse odpušča, če mu odpremo srce in ga prosimo odpuščanja.

Dragi bratje in sestre, ta praznik prebuja v nas veliko veselje, saj nas postavlja pred delovanje Božjega usmiljenja v srcih teh dveh mož. To je delo Božjega usmiljenja v teh dveh možeh, ki sta bila velika grešnika. Bog pa hoče tudi nas, kakor je to storil s Petrom in Pavlom, napolniti s svojo milostjo. Naj nam Devica Marija pomaga sprejeti jo z odprtim srcem, da je ne bomo zaman prejeli. Naj nas podpira v uri preizkušnje, da bomo pričevali za Jezusa in njegov evangelij. Danes jo še posebej prosimo za nadškofe metropolite, ki so bili imenovani v preteklem letu in so z mano danes dopoldne obhajali evharistijo v baziliki sv. Petra. Prisrčno jih vse pozdravimo, kakor tudi njihove vernike in domače in molimo za njih.

Angel Gospodov, 29. junij 2018

Danes gre Cerkev, romarica v Rimu in po vsem svetu, h koreninam svoje vere in praznuje apostola Petra in Pavla. Njuni posmrtni ostanki, katere hranita baziliki, ki sta jima posvečeni, so zelo dragi Rimljanom in številnim romarjem, ki z vseh koncev prihajajo, da bi jih počastili.

Želel bi se zaustaviti ob evangeliju (prim. Mt 16,13-19), ki nam ga bogoslužje predlaga na ta praznik. V njem je pripoved o dogodku, ki je temeljnega pomena za našo pot vere. Gre za dialog, v katerem Jezus svojim učencem zastavi vprašanje glede svoje identitete. Najprej vpraša: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13) In nato vpraša neposredno njih: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v. 15) Zdi se, da s tema dvema vprašanjema želi reči, da je ena stvar slediti splošno razširjenemu mnenju, druga pa srečati Njega ter se odpreti njegovi skrivnosti: tam se odkrije resnica. Splošno mnenje vsebuje odgovor, ki je resničen, vendar pa je delen; Peter, in z njim Cerkev včeraj, danes ter vedno odgovarja, po Božji milosti, to, kar je resnica: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (v. 16).

Preko stoletij je svet Jezusa opisoval na različne načine: je velik prerok pravičnosti in ljubezni; je moder učitelj življenja; je revolucionar; je sanjač Božjih sanj in tako dalje. Mnoge lepe stvari. V zmešnjavi teh ter drugih domnev še danes izstopa preprosta in jasna izpoved Simona, imenovanega Peter, ponižnega moža, polnega vere: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (v. 16). Jezus je Sin Boga: zato je večno živ On, tako kot je večno živ njegov Oče. To je novost, ki jo milost prižge v srcu tistega, ki se odpre Jezusovi skrivnosti: gotovost, ki ni matematična, ampak še močnejša, notranja, da smo srečali izvir Življenja, Življenje sámo, ki je postalo meso, vidno in otipljivo med nami. To je kristjanova izkušnja in ni njegova zasluga, ampak prihaja od Boga, je Božja milost. Oče, Sin in Sveti Duh. Vse to v kali vsebuje Petrov odgovor: "Ti si Kristus, Sin živega Boga."

Jezusov odgovor je poln luči: "Ti si Peter; Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" (v. 18). Jezus prvič izgovori besedo "Cerkev": in to stori tako, da izrazi vso svojo ljubezen do nje – opredeli jo kot "moja Cerkev". Gre za novo skupnost Zaveze, ki ne temelji več na potomstvu in postavi, ampak na veri Vanj, v Jezusa, v Obličje Boga. Na veri, ki jo je blaženi Pavel VI., ko je bil še milanski nadškof, izrazil s to čudovito molitvijo:

"O Kristus, naš edini posrednik, potrebujemo Te:

da bi živeli v občestvu z Bogom Očetom;

da bi postali s teboj, ki si edini Sin in naš Gospod,

njegovi posinovljeni otroci;

da bi bili prerojeni v Svetem Duhu." (Pastoralno pismo, 1955)

Na priprošnjo Device Marije, kraljice apostolov, naj Gospod dá Cerkvi, v Rimu ter po vsem svetu, da bo vedno zvesta evangeliju, čigar službi sta sv. Peter in Pavel posvetila svoje življenje.

Angel Gospodov, ponedeljek, 29. junij 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes praznujemo zavetnika Rima, sveta apostola Petra in Pavla. Poseben dar je, da se dobimo in molimo tukaj, blizu kraja, kjer je Peter umrl kot mučenec in je pokopan.

Danes pa današnje bogoslužje spominja na dogodek, ki je povsem drugačen. Pripoveduje namreč, da je bil več let prej Peter rešen pred smrtjo. Prijeli so ga in nahajal se je v ječi in Cerkev, ki je bala za njegovo življenje, je neprestano zanj molila. Tedaj se je spustil angel in ga rešil iz ječe (prim. Apd 12,1-11). Pa tudi leta za tem, ko je bil Peter jetnik v Rimu, je Cerkev prav gotovo molila. Ob tej priložnosti pa njegovo življenje ni bilo obvarovano. Kako to, da je najprej bil osvobojen iz preizkušnje, potem pa ne?

V Petrovem življenju je namreč prehojena pot, ki lahko osvetli pot našega življenja. Gospod mu je dal veliko milosti in ga je rešil pred zlom. Tudi z nami dela tako. Ali bolje, mi pogosto gremo k Njemu v trenutkih potreb in prosimo za pomoč. Toda Bog vidi veliko dlje in nas vabi, da gremo onkraj in ne iščemo samo njegovih darov, temveč iščemo Njega, ki je Gospod vseh darov, da mu ne izročamo samo problemov, ampak mu izročimo življenje. Tako nam končno lahko da še večjo milost, to, da podarimo življenje. Da, podariti življenje, najpomembnejše v življenju je torej narediti iz življenja dar. To pa velja za vse: za starše do otrok, za otroke do starih staršev in tukaj mi pridejo na misel ostareli, ki so jih družine zapustile, kakor – si dovolim reči – bi bili škartirana roba. In drama današnjih dni je ravno ta osamljenost ostarelih. Življenje otrok in vnukov ni več dar za ostarele. Postati dar za tistega, ki je poročen in za tistega, ki je posvečen. Velja povsod: doma, na delu in do vsakega, ki je ob nas. Bog želi, da rastemo v daru. Samo tako postajamo odrasli. Mi odraščamo, če se podarjamo drugim. Poglejmo sv. Petra. Ni postal junak zaradi tega, ker je bil rešen iz ječe, ampak ker je dal življenje tukaj. Njegov dar je spremenil kraj usmrtitev v kraj upanja, na katerem se nahajamo.

Poglejte, kaj je za prositi Boga. Ne samo milost trenutka, temveč milost življenja. Današnji evangelij nam predstavi dialog, ki je Petru spremenil življenje. Slišal je Jezusa, da je vprašal: »Kdo sem jaz zate?« In je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« In Jezus: »Blagor ti, Simon, Jonov sin« (prim. Mt 16,16-17). Jezus mu reče, da je blažen, ali dobesedno srečen. Srečen si, ker si to izrekel. Opazimo, da je Jezus rekel: »Blagor ti« Petru, ker mu je ta rekel: »Ti si živi Bog.« Katera je torej skrivnost blaženega življenja, katera je skrivnost srečnega življenja? Prepoznati Jezusa, torej Jezusa kot živega Boga in ne kot neki kip. Zato ni tako pomembno vedeti, da je Jezus velikan zgodovine, ni toliko pomembno, da cenimo to, kar je rekel ali počel. Velja namreč to, katero mesto mu dam v svojem življenju, katero mesto dam Jezusu v svojem srcu. In ob takem trenutku je Simon slišal Jezusa reči: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (v. 18). Ni pa bil imenovan »skala« zato, ker je bil trden in zanesljiv človek. Ne, naredil bo veliko napak, in med drugim ni bil tako zanesljiv, naredil je veliko napak, saj je prišel celo do tega, da je zatajil Učitelja. Je pa izbral, da bo gradil življenje na Jezusu, Skali in ne kot pravi besedilo na »mesu in krvi«, torej na samem sebi, na svojih sposobnostih, ampak na Jezusu (prim. v. 17), ki je Skala. Jezus je skala, na kateri je Simon postal skala. Enako lahko rečemo tudi za apostola Pavla, ki se je popolnoma podaril za evangelij, in je vse drugo imel za smeti, da bi si pridobil Kristusa.

Danes pred apostoloma se lahko vprašamo: »In jaz, kako sem si zasnoval življenje? Mislim samo na trenutne potrebe ali pa mislim, da je moja resnična potreba Jezus, ki bo iz mene napravil dar? Na čem gradim življenje, na svojih sposobnostih ali na živem Bogu?«

Marija, ki se je vsa izročila Bogu, naj nam pomaga postaviti ga za osnovo vsakega dne. Ona naj torej posreduje za nas, da bomo lahko z Božjo pomočjo, iz svojega življenja naredili dar.

Homilija, četrtek, 29. junij 2023

Peter in Pavel, apostola, ki sta bila zaljubljena v Gospoda, dva stebra vere Cerkve. In medtem ko zremo njuno življenje, nam današnji evangelij prihaja naproti z vprašanjem, ki ga Kristus namenja svojim: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (Mt 16,15). To je temeljno vprašanje, najpomembnejše: Kdo je Jezus zame? Kdo je Jezus v mojem življenju? Poglejmo, kako sta na to vprašanje odgovorila apostola.

Petrov odgovor bi lahko povzeli z eno besedo: hoja. Peter je živel tako, da je hodil za Gospodom. Ko je tedaj v Cezareji Filipovi Jezus spraševal svoje učence, je Peter odgovoril z lepo izpovedjo vere: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (Mt 16,16). Gre za brezhiben, natančen, jasen, lahko bi rekli popoln "veroučni" odgovor. Vendar pa je ta odgovor sad določene poti: samo po tem, ko je živel fascinantno pustolovščino sledenja Gospodu, po tem, ko je veliko časa hodil z Njim in za Njim, Peter doseže duhovno zrelost, ki ga po milosti, po čisti milosti pripelje do tako jasne izpovedi vere.«

Evangelist Matej nam pove, da se je vse začelo nekega dne, ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju in ga je poklical skupaj z njegovim bratom Andrejem. "Takoj sta pustila mreže in šla za njim" (Mt 4,19-20). Peter je pustil vse, da je začel slediti Gospodu. In evangelij poudari »takoj«: Peter ni rekel Jezusu, da bo premislil, ni preračunaval, da bi videl, če se mu splača, ni navajal izgovorov, da bi preložil odločitev, ampak je pustil mreže in mu sledil, ne da bi vnaprej prosil za kakršno koli zagotovilo. Vse je odkrival iz dneva v dan, v sledenju Jezusu in hoji za Njim. In ni naključje, da so zadnje besede, ki mu jih Jezus nameni v evangeliju, "Ti hodi za menoj" (Jn 21,22).

Peter nam torej pravi, da ni dovolj, da na vprašanje "Kdo je Jezus zame?" odgovorimo z brezhibno doktrinalno formulo ali z idejo, ki smo si jo ustvarili enkrat za vselej. Ne. Gospoda se naučimo spoznavati vsak dan tako, da mu sledimo; s tem, da postanemo njegovi učenci in sprejmemo njegovo Besedo, postanemo njegovi prijatelji in izkusimo njegovo ljubezen, ki nas preoblikuje. Ta »takoj« odmeva tudi za nas: medtem ko v življenju lahko odlašamo z mnogimi stvarmi, pa se ne more odlašati s hojo za Jezusom; tam se ne sme obotavljati, ne smemo se izgovarjati. In pozor, saj so nekateri izgovori preoblečeni v duhovnost, kakor tedaj, ko rečemo "Nisem vreden", "Nisem sposoben", "Kaj lahko storim jaz?". To je prekanjenost hudiča, ki nam ukrade zaupanje v Božjo milost in nas prepriča, da verjamemo, da je vse odvisno od naših sposobnosti.

Odtrgati se nemudoma od lastnih zemeljskih gotovosti in vsak dan slediti Jezusu: to je sporočilo, ki nam ga danes posreduje Peter, ko nas vabi, naj bomo Cerkev, ki sledi Gospodu. Cerkev, ki želi biti Gospodova učenka in ponižna služabnica evangelija. Le tako bo mogla vzpostaviti dialog z vsemi in postati kraj spremljanja, bližine, upanja za ženske in moške našega časa. Le tako bodo lahko tudi tisti, ki so bolj oddaljeni in nas pogosto gledajo z nezaupanjem ali brezbrižnostjo, končno prepoznali, kakor je zapisal papež Benedikt XVI., da je Cerkev "kraj srečanja s Sinom živega Boga in tako je tudi kraj srečanja med nami" (Homilija na 2. adventno nedeljo, 10. december 2006)«.

Če je bil Petrov odgovor hoja za Jezusom, pa je bil Pavlov odgovor oznanjevanje, oznanjevanje evangelija. Tudi zanj se je vse začelo po milosti, z Gospodovo pobudo. Na poti v Damask, medtem ko je odločno preganjal kristjane, zabarikadiran v svojih verskih prepričanjih, mu je naproti prišel vstali Jezus in ga oslepil s svojo lučjo; oziroma, bolje rečeno, Savel je zaradi te luči spoznal, kako slep je bil: zaprt v ponos togega izpolnjevanja Postave v Jezusu odkrije dopolnitev skrivnosti zveličanja. In zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa ima odslej vse svoje človeške in verske gotovosti za izgubo (prim. Flp 3,7-8). Tako Pavel posveti življenje potovanju po kopnem in po morju, po mestih in vaseh. Ni mu mar, da trpi stiske in preganjanja, da bi oznanjal Jezusa Kristusa. Ob pogledu na njegovo zgodovino se skoraj zdi, da bolj ko oznanja evangelij, bolj spoznava Jezusa. Oznanjevanje Besede drugim tudi njemu omogoča, da prodira v globine Božje skrivnosti. Pavel, ki je zapisal: "Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal!" (1 Kor 9,16); on, ki izpove: "Živeti je zame Kristus" (Flp 1,21).

Pavel nam torej pravi, da se na vprašanje "Kdo je Jezus zame?" ne odgovori z nekakšno intimistično pobožnostjo, ki nas pušča brezskrbne, da ne čutimo nemira, ki spodbuja, da bi prinašali evangelij drugim. Apostol nas uči, da rastemo v veri in spoznavanju Kristusove skrivnosti toliko bolj, kolikor smo njegovi oznanjevalci in pričevalci. In to se vedno dogaja: ko evangeliziramo, ostajamo evangelizirani. In to je vsakodnevna izkušnja: ko evangeliziramo, ostanemo evangelizirani. Beseda, ki jo prinašamo drugim, se vrača k nam, kajti kolikor dajemo, toliko več prejemamo (prim. Lk 6,38). In to je potrebno tudi za Cerkev danes: postaviti v središče oznanjevanje. Biti Cerkev, ki se ne naveliča ponavljati: "Živeti je zame Kristus" ter "Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal". Biti Cerkev, ki potrebuje oznanjevanje kot kisik za dihanje; ki ne more živeti ne da bi posredovala objem Božje ljubezni in veselje evangelija.

Bratje in sestre, obhajamo praznik Petra in Pavla. Onadva sta na temeljno vprašanje življenja – Kdo je Jezus zame? – odgovorila s hojo za Jezusom in oznanjevanjem evangelija. Lepo je, če rastemo kot Cerkev, ki hodi za Jezusom; kot ponižna Cerkev, za katero iskanje Gospoda ni nikoli samoumevno. Lepo je, če postanemo Cerkev, ki je hkrati ekstravertirana, ki svojega veselja ne najde v stvareh sveta, ampak v oznanjevanju evangelija svetu, da bi v srca ljudi zasejala vprašanje o Bogu. S ponižnostjo in veseljem povsod prinašati Gospoda Jezusa: v naše mesto Rim, v naše družine, v odnose in soseske, v civilno družbo, v Cerkev, v politiko, v ves svet, zlasti tam, kjer so revščina, degradacija in marginalizacija.

Angel Gospodov, četrtek, 29. junij 2023

Danes, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, Jezus v evangeliju pravi Simonu, enemu od dvanajsterih: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18). Peter je ime, ki ima več pomenov: lahko pomeni skala, kamen ali preprosto kamenček. In če pogledamo Petrovo življenje, dejansko lahko najdemo vse te tri vidike njegovega imena.

Peter je skala: v mnogih trenutkih je močan in trden, pristen in velikodušen. Zapusti vse, da bi sledil Jezusu (prim. Lk 5,11), prepozna ga kot Kristusa, Sina živega Boga (Mt 16,16), vrže se v morje, da bi čim prej prišel k Vstalemu (prim. Jn 21,7). Zatem iskreno in pogumno v templju oznanja Jezusa, preden in po tem, ko je bil zaprt in bičan (prim. Apd 3,12-26; 5,25-42). Izročilo nam govori tudi o njegovi neomajnosti pred mučeništvom, ki se je zgodilo ravno tukaj (glej Klemen Rimski, Pismo Korinčanom, V, 4).

A Peter je tudi kamen, primeren, da drugim nudi oporo: kamen, ki je postavljen na Kristusa in nudi podporo bratom pri gradnji Cerkve (prim. 1 Pt 2,4-8; Ef 2,19-22). Tudi to najdemo v njegovem življenju: odgovori na Jezusov klic skupaj z Andrejem, svojim bratom, Jakobom in Janezom (prim. Mt 4,18-22); potrdi pripravljenost apostolov, da sledijo Gospodu (prim. Jn 6,68); skrbi za trpeče (prim. Apd 3,6), podpira in spodbuja skupno oznanjevanje evangelija (prim. Apd 15,7-11). Je »kamen«, zanesljiva referenčna točka za celotno skupnost.

Peter pa je prav tako preprost kamenček: pogosto se pokaže njegova majhnost. Včasih ne razume, kaj počne Jezus (prim. Mr 8,32-33; Jn 13,6-9); ko ga primejo, ga preplavi strah in ga zanika, zatem se pokesa in grenko zjoka (prim. Lk 22,54-62), vendar ne najde poguma, da bi stal pod križem. Skupaj z ostalimi se zapre v sobo zadnje večerje, ker se boji, da bi ga ujeli (prim. Jn 20,19). V Antiohiji mu je nerodno biti med spreobrnjenimi pogani – in Pavel ga v zvezi s tem poziva k doslednosti (prim. Gal 2,11-14) –; nazadnje, po izročilu Quo vadis poskuša pobegniti pred mučeništvom, a na poti sreča Jezusa in najde pogum, da se vrne nazaj.

V Petru je vse to: moč skale, zanesljivost kamna in majhnost preprostega kamenčka. Ni super-človek: je človek, kot smo mi, ki v svoji nepopolnosti velikodušno reče »da« Jezusu. In ravno tako se pri njem – kot pri Pavlu in vseh svetnikih – vidi, da je Bog tisti, ki nas naredi močne s svojo milostjo, nas združi s svojo ljubeznijo in odpusti s svojim usmiljenjem. S to resnično človeškostjo Duh oblikuje Cerkev. Peter in Pavel sta bila resnična človeka in mi danes bolj kot kdaj koli prej potrebujemo resnične ljudi.

Poglejmo vase in si zastavimo nekaj vprašanj ter začnimo s skalo, kamnom in kamenčkom. Skala: ali je v nas gorečnost, vnema, strast do Gospoda in evangelija ali pa je to nekaj, kar se zlahka drobi? In potem, ali smo kamni, ne kamni spotike, ampak kamni za gradnjo Cerkve? Ali si prizadevamo za edinost, ali nas zanimajo drugi, zlasti najšibkejši? In nazadnje, če pomislimo na kamenček: ali se zavedamo svoje majhnosti? Predvsem pa: ali v svoji šibkosti zaupamo Gospodu, ki s tistimi, ki so ponižni in iskreni, naredi velike stvari?

Marija, Kraljica apostolov, pomagaj nam posnemati moč, velikodušnost in ponižnost svetih Petra in Pavla.

Manj ...

»Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga' (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: 'Kajti tega ti nista razodela meso in kri' (Mt 16,17). Simon Peter …

Več ...

»Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga' (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: 'Kajti tega ti nista razodela meso in kri' (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi sv. Janez Zlatousti, 'močnejša kot nebo' (Hom. in Matthæum 54, 2: PG 58,535).«

»Na Jezusovo vprašanje: 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?' odgovori Peter: 'Ti si Mesija, Sin živega Boga!' (Mt 16, 15-16). Kot odgovor na to izreče Jezus slovesno izjavo, ki enkrat za vselej določi Petrovo vlogo v Cerkvi: 'Jaz pa ti povem: Ti si Peter; Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev... Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih' (Mt 16,18-19). Tri prispodobe, ki jih Jezus uporabi, so v sebi zelo razločne: Peter bo'skalnati temelj', na katerem bo stala zgradba Cerkve; imel bo 'ključe'nebeškega kraljestva, da ga bo za ljudi odpiral ali zaklepal, tako kot misli, da je prav za vsakogar; končno bo mogel 'zavezovati' in 'razvezovati', torej določati ali prepovedovati, kar bo ocenil kot nujno potrebno za življenje Cerkve, ki je in ostaja Kristusova Cerkev. Cerkev je vedno Kristusova in ne Petrova. Tako je v zelo nazornih podobah opisano to, kar bo v poznejšem teološkem premisleku označeno s pojmom 'jurisdikcijsko prvenstvo'.«

»Sveti Pavel pa je s pomočjo božje milosti širil evangelij in sejal Besedo resnice in zveličanja med poganskimi ljudstvi. Pavel je kot posebno nujno občutil vprašanje dostopa poganov k Bogu, ki v križanem in vstalem Jezusu Kristusu ponuja zveličanje vsem ljudem brez izjeme. Od prvega trenutka je razumel, da je bila to resničnost, ki ni zadevala le Jude ali določeno skupino oseb, marveč da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog Bog vseh. Izhodišče za njegova potovanja je bila občina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen Grkom in kjer je nastalo tudi ime 'kristjani'(prim. Apd 11,20.26). S tem so mišljeni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper in je potem večkrat potoval v pokrajine Male Azije in pozneje v Evropo. Najpomembnejša mesta, ki jih je obiskal so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, da ne pozabimo Berojo, Atene in Milet.«

»Pavlovemu apostolatu ni bilo prizaneseno s težavami, ki jih je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da je 'prenašal napore..., bil v ječi..., bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat sem bil prebičan, enkrat kamenjan, trikrat prestal brodolom...' (prim. 2Kor 11,23-28). Jasno je, da mu ne bi bilo mogoče'spopadati se' s tako težavnimi in mnogokrat obupnimi položaji, če ne bi bilo temelja popolne vrednosti, spričo katerega je imel vse meje za premagljive. Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem piše: 'Kajti priganja nas Kristusova ljubezen..., zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega, ki je zanje' za nas, za vse, 'umrl in bil obujen' (2Kor 5,14-15).«

»Dva sveta zavetnika mesta Rima, čeprav sta prijela od Boga različni karizmi ter različni poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška in apostolska, za vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in pričevat, udejanjat ter širit skrivnost občestva, ki je njeno ustanovno počelo«.

Manj ...