Božja beseda za ponedeljek, 28. decembra 2020

Po odhodu treh modrih, je vstopil ponovno v ospredje sv. Jožef, ki pa ni deloval po lastni pobudi, ampak po ukazu, ki ga je zopet v sanjah prejel od Božjega angela. Naročeno mu je bilo, naj takoj vstane, vzame dete in njegovo mater ter beži v Egipt. Tam naj ostane, dokler mu ne bo sporočeno, kajti»Herod bo namreč iskal dete, da bi ga pokončal« (Mt 2,13). Leta 7. pred Kristusom je Herod ubil dva svoja sinova, ker je mislil, da …

Več ...

Po odhodu treh modrih, je vstopil ponovno v ospredje sv. Jožef, ki pa ni deloval po lastni pobudi, ampak po ukazu, ki ga je zopet v sanjah prejel od Božjega angela. Naročeno mu je bilo, naj takoj vstane, vzame dete in njegovo mater ter beži v Egipt. Tam naj ostane, dokler mu ne bo sporočeno, kajti»Herod bo namreč iskal dete, da bi ga pokončal« (Mt 2,13). Leta 7. pred Kristusom je Herod ubil dva svoja sinova, ker je mislil, da ogrožata njegovo oblast. Leta 4. pred Kristusom pa je iz istega namena odstranil sina Antipatra. Herod je namreč razmišljal samo z vidika oblasti. Novica modrih o novem kralju ga je gotovo zelo vznemirila. Glede na njegov značaj pa je jasno, da ga nič ne bo moglo ustaviti.

»Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. V Betlehemu in v vsej njeni okolici je dal pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj« (Mt 2,16). Kratko pripoved o poboju nedolžnih Matej ponovno zaključi s preroško besedo, tokrat vzeto iz knjige preroka Jeremija: »Glas se je slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več« (Mt 2,18; Jer 31,15). Pri preroku Jeremiju so te besede v okviru širše prerokbe, za katero pa je značilno upanje in veselje. Prerok v njej s polnim zaupanjem naznanja obnovitev Izraela: »On, ki je Izraela razkropil, ga bo znova zbral, varoval ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod je rešil Jakoba, ga odkupil iz rok močnejšega od njega« (Jer 31,10-11).

Pri Mateju najdemo dve spremembi prerokovega besedila. V času preroka Jeremija naj bi bil Rahelin grob na meji med področjem Benjamina in Efraima, torej bolj severno, na meji s Severnim kraljestvom, kjer je bilo področje Rahelinih sinov. Še za časa stare zaveze pa so kraj groba prestavili v Betlehem, kakor to tudi navaja Matej. Druga sprememba pa je v tem, da pri evangelistu ni tolažeče prerokbe o vrnitvi. Ostaja samo jok in bridko vzdihovanje. Mati ostaja nepotolažena. Tako je pri Mateju prerokova beseda, materin jok brez tolažbe. Je krik k Bogu samemu, zahteva po tolažbi, ki je do sedaj ni bilo in še čaka nanjo, torej krik na katerega lahko in dejansko more samo Bog sam odgovoriti. Kajti edina prava tolažba, ki je več kot le besede, je vstajenje. Samo z vstajenjem bo odpravljena krivica, na katero spominjajo grenke besede: »Ni jih več«. Tudi v našem času še vedno obstajajo kriki mater k Bogu, a nas istočasno pri tem Jezusovo vstajenje utrjuje v upanju na resnično tolažbo.

Manj ...