Božja beseda za torek, 28. novembra 1922

Jaz, Janez, sem videl: in glej, bil je bel oblak, in na oblaku je sedel nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu; imel na glavi zlato krono in v roki oster srp. In prišel je iz svetišča drug angel in je zaklical z močnim glasom sedečemu na oblaku: »Nastavi svoj srp in požanji, ker je prišla ura žetve, zakaj žetev na zemlji je do kraja zrela.« In sedeči na oblaku je zamahnil s svojim srpom po zemlji in zemlja je bila požeta.

Še drug angel je prišel iz svetišča, ki je v nebesih; tudi ta je imel oster srp. In od oltarja je prišel še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem; in zaklical je z močnim klicem onemu, ki je imel oster srp: »Nastavi svoj ostri srp ter poreži grozde z vinske trte na zemlji, zakaj dozorele so njene jagode.« In angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji ter obral vinsko trto na zemlji in grozde je vrgel v veliko tlačilnico Božjega srda.

Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«

Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.«

Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«