Božja beseda za ponedeljek, 28. oktobra 2019

Dragi bratje in sestre!
Danes (11. oktobra 2006) posvečamo svoje premišljevanje dvema apostoloma iz vrste dvanajsterih: Simonu Kananejcu in Judu Tadeju (ki ga ne smemo zamenjevati z Judom Iškariotom). Ne premišljujemo ju skupaj samo zato, ker sta na seznamih dvanajsterih vedno navedena drug poleg drugega (prim. Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13), marveč tudi, ker je o njima le malo poročil, če odmislimo, da kanon novozaveznih spisov vsebuje pismo, ki ga pripisujejo Judu Tadeju. ...

Simon Kananejec
Simon dobi vzdevek, …

Več ...

Dragi bratje in sestre!
Danes (11. oktobra 2006) posvečamo svoje premišljevanje dvema apostoloma iz vrste dvanajsterih: Simonu Kananejcu in Judu Tadeju (ki ga ne smemo zamenjevati z Judom Iškariotom). Ne premišljujemo ju skupaj samo zato, ker sta na seznamih dvanajsterih vedno navedena drug poleg drugega (prim. Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13), marveč tudi, ker je o njima le malo poročil, če odmislimo, da kanon novozaveznih spisov vsebuje pismo, ki ga pripisujejo Judu Tadeju.

Simon Kananejec
Simon dobi vzdevek, ki se v štirih seznamih spreminja: medtem ko ga Matej in Marko označujeta kot »Kananejca«, se pri Luku imenuje »Zelot«. Dejansko si ti dve oznaki ustrezata, saj pomenita isto: hebrejski glagol »qanà« pomeni namreč »biti ljubosumen, strasten«. O Bogu je mogoče reči, da ljubosumno bedi nad ljudstvom, ki si ga je izvolil (prim. 2 Mz 20,5). Isto je mogoče reči o ljudeh, ki vneto gorijo in služijo Bogu s popolno predanostjo, kakor Elija (prim. 1 Kr 19,10). Tudi če ta Simon ni resnično pripadal nacionalističnemu gibanju zelotov, je vendar zelo mogoče, da ga je odlikovala vsaj žareča vnema za judovsko istovetnost in s tem za Boga, za njegovo ljudstvo in za božjo postavo. Če to drži, je Simon v diametralnem nasprotju do Mateja, ki je kot cestninar opravljal dejavnost, ki je veljala popolnoma za nečisto. To je očitno znamenje za to, da Jezus kliče svoje učence in sodelavce iz najrazličnejših družbenih in verskih plasti, ne da bi koga vnaprej izključeval. Jezusa zanimajo ljudje, ne družbeni sloji in nalepke! Pri tem je lepo, da so v skupini njegovih učencev vsi živeli z ramo ob rami kljub njihovi različnosti in s premagovanjem predstavljivih težav: razlog povezanosti in trdnosti je bil namreč Jezus sam, v katerem so bili vsi zedinjeni. To je razločen nauk za nas, ki se pogosto nagibamo k temu, da poudarjamo razlike in morda tudi nasprotja. Pri tem pozabljamo, da nam je Jezus Kristus dal moč, da razrešujemo svoje spore. Pomislimo tudi, da je skupina dvanajsterih predpodoba Cerkve, v kateri naj bo prostor za vse karizme, ljudstva, rase in vse človeške značilnosti, ki najdejo svojo čvrsto povezanost in svojo edinost v občestvu z Jezusom.

Juda Tadej
Kar pa se tiče Juda Tadeja, ga tako imenuje izročilo in med seboj povezuje dve različni imeni. Medtem ko ga namreč Matej in Marko imenujeta preprosto »Tadej« (Mt 10,3; Mr 3,18), se pri Luku imenuje »Juda, Jakobov sin« (Lk 6,16; Apd 1,13). Vzdevek Tadej je negotovega porekla in ga razlagajo ali kot izpeljavo iz aramejskega »taddà'«, kar pomeni »prsi« in naj bi bil torej »velikodušen«, ali kot okrajšavo grškega imena »Theódoros, Theodótos«. O Tadeju je malo znanega. Samo Janez opozarja na neko vprašanje, ki ga je ta apostol postavil Jezusu pri zadnji večerji. Tadej je rekel Gospodu: »Gospod, zakaj se hočeš razodeti samo nam in ne svetu?« To je zelo aktualno vprašanje, ki ga tudi mi zastavljamo Gospodu: zakaj se Vstali ni razodel svojim nasprotnikom v vsem svojem veličastvu, da bi pokazal, da je zmagovalec Bog? Zakaj se je razodel le svojim učencem? Jezusov odgovor je skrivnosten in globok. Gospod reče: »Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed; moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala« (Jn 14,22-23). To pomeni, da je potrebno Vstalega videti in zaznati tudi s srcem, ker le tako more Bog prebivati v nas. Gospod se ne prikaže kakor neka stvar. Stopiti hoče v naše življenje. Zato njegovo razodetje vključuje in predpostavlja odprto srce. Samo tako vidimo Vstalega.

Judu Tadeju so pripisovali avtorstvo enega od pisem Nove zaveze, ki se imenujejo »katoliška pisma«, ker niso naslovljena le na določeno krajevno Cerkev, ampak na zelo širok krog prejemnikov. Dejansko je Judovo pismo naslovljeno »poklicanim, ki jih ljubi Bog Oče, in ki so določeni in ohranjeni za Jezusa Kristusa« (v. 1). Glavna skrb tega pisma je, kako obvarovati kristjane pred tistimi, ki imajo božjo milost za pretvezo, da opravičujejo svojo razbrzdanost in zavajajo druge brate z nesprejemljivimi nauki. Pri tem vnašajo v Cerkev ločitve pod nagibom svojih »sanj« (prim. v.8), kakor Juda imenuje te njihove posebne nauke in ideje. Primerja jih celo s padlimi angeli in z ostrimi besedami pove, da »so krenili na Kajnovo pot« (v. 11). Hkrati jih brez zadržkov ožigosa kot »brezvodne oblake, ki jih vetrovi mimo pode; drevesa, ki jeseni ne rodijo sadov, dvakrat posušena in izkoreninjena; divje morske valove, ki svojo sramoto naplavljajo na kopno; blodne zvezde, ki jim je na veke določena najbolj črna tema« (v. 12-13).

Danes morda nismo več vajeni uporabljati tako bojevito govorico, ki pa nam ima vendar povedati nekaj važnega. Sredi vseh skušnjav, ki obstajajo, in sredi vseh tokov modernega življenja moramo ohraniti istovetnost naše vere. Gotovo je treba s trdno stanovitnostjo nadaljevati pot popustljivosti in dialoga, ki jo je na srečo ubral drugi vatikanski cerkveni zbor. A na tej tako nujni poti dialoga ne smemo pozabiti na dolžnost, da vedno znova premišljujemo in s prav tako veliko močjo opozarjamo na neodpravljive temeljne značilnosti naše krščanske istovetnosti. Z druge strani si moramo dopovedati, da naša istovetnost zahteva moč, jasnost in pogum spričo protislovnosti sveta, v katerem živimo. Zato pismo nadaljuje: »Vi pa, dragi bratje, temeljite na svoji presveti veri in gradite dalje na njej, molite v moči Svetega Duha in se trdno držite božje ljubezni ter pričakujte usmiljenje Jezusa Kristusa, našega Gospoda, ki vam podarja večno plačilo. Usmilite se tistih, ki dvomijo« (v. 20-21). Pismo se konča s temi čudovitimi besedami: »Edinemu Bogu pa, ki ima moč, da vas obvaruje pred slehernim spodrsljajem ter vas pripusti pred svoje veličastvo neoporečne in polne veselja, njemu, ki nas rešuje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, pristoji veličastvo, visokost, moč in oblast pred vsemi časi in zdaj in za vse čase. Amen« (v. 24-25).

Dobro vidimo, da pisec teh vrstic v polnosti živi svojo vero. K njej spadajo velike resničnosti, kakor so moralna neokrnjenost in veselje, zaupanje in končno pohvala. Vse pa ima svoj temelj samo v dobroti našega edinega Boga in v usmiljenosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato naj nam tako Simon Kananejec kakor Juda Tadej pomagata, da bomo vedno na novo odkrivali lepoto krščanske vere in jo neutrudno živeli, ko zanjo pričujemo odločno in hkrati neobremenjeno.

Manj ...