Božja beseda za petek, 27. januarja 2012

Berilo

David potepta Božjo postavo

Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 11,1-4.5-10.13-17)

Ko je preteklo leto, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joaba in z njim svoje hlapce in vse Izraelce. Opustošili so deželo Amonovih sinov ter oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve palače. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa. David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »To je vendar Eliamova hči Betsabeja, žena Hetejca Urija.« Nato je David poslal poslance in jo dal pripeljati. Ko je prišla k njemu, je bil pri njej.

Ko je žena spočela, je dala Davidu sporočiti: »Spočela sem.« Tedaj je David sporočil Joabu: »Pošlji k meni Hetejca Urija!« Joab je poslal Urija k Davidu. Ko je Urija prišel k njemu, je David vprašal, kako se godi Joabu, kako se godi vojakom in kakšni so bojni uspehi. Potem je David rekel Uriju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urija odšel iz kraljeve palače, so prinesli za njim kraljevo jed. Urija pa je spal pri vratih kraljeve palače s hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Davidu so sporočili: »Urija ni šel v svojo hišo.«

Naslednji dan ga je David povabil, da je pred njim jedel in pil, in ga je upijanil. Toda zvečer je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Zjutraj je David napisal Joabu pismo in ga poslal po Uriju. V pismu je napisal: »Postavite Urija spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« Ko je tedaj Joab oblegal mesto, je postavil Urija na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. Ko so planili možje iz mesta in se bojevali z Joabom, so padli nekateri izmed vojakov, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urija je umrl.

Psalm 51

Ps 51,3-7.10-11

Evangelij

Božje seme raste v duši neopazno

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26-34)

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam spi ponoči in bdi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dozori, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«

In govoril je: »Čemu naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko se pa vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse.