Berilo

Božji kruh z neba za Izraelce v puščavi

Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 16,1-5.9-15)

Izraelci so odrinili iz Elima in vsa občina Izraelovih sinov je prišla v puščavo Sin, ki je med Elimom in Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz Egipta. Vsa občina Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O, da bi bili umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Saj sta nas odvedla v tole puščavo, da pomorita vso to množico z lakoto.« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi dan na dan nabirat, kolikor ga za tisti dan potrebuje, da ga preskusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar bodo prinesli, bo dvakrat toliko, kakor so sicer nabrali vsak dan.«

Mojzes je rekel Aronu: »Povej vsej občini Izraelovih sinov: »Pristopite pred Gospoda, kajti slišal sem vaše godrnjanje!' Ko je Aron govoril vsej občini Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi in, glej, Gospodovo veličastvo se je prikazalo v oblaku. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov; povej jim torej: 'Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.'«

Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je padla rosa okoli šotorišča. Ko pa je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.«

Psalm 78

Ps 78,18-19.23-24.25-26.27-28

Evangelij

Božja beseda bo dajala stoteren sad

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,1-9)

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sedel ob morju. In zbralo se je pri njem mnogo ljudstva, tako, da je moral sesti v čoln, vsa množica pa je stala na bregu. In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal, je padlo nekaj semena na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je vzšlo sonce, je uvenelo in, ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zrastlo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«