Berilo

Oltar pravemu Bogu spet posvečen za daritve

Berilo iz 1. knjige Makabejcev (1 Mkb 4,36-37.52-59)

Tedaj so Juda Makabejec in njegovi bratje rekli: »Glejte, naši sovražniki so uničeni. Pojdimo gor, da očistimo svetišče in ga posvetimo!« In zbrala se je vojska in šli so na Sionsko goro.

Navsezgodaj petindvajsetega dne v devetem mesecu – to je mesec kaslev – 148. leta so vstali in opravili daritev po postavi na novem žgalnem oltarju, ki so ga bili postavili. Ob istem času in na isti dan, ko so ga pogani oskrunili, je bil posvečen s pesmimi, citrami, plunkami in cimbali.

Vse ljudstvo je padlo na obraz: molili so in slavili nebesa, ki so jim naklonila srečo. Osem dni so obhajali posvetitev oltarja, z veseljem prinašali žgalne daritve ter darovali mirovne in hvalne daritve. Tempeljsko pročelje so okrasili z zlatimi venci in ščitki, obnovili vrata in sobe in napravili v njih vrata.

Bilo je torej zelo veliko veselje med ljudstvom, ker so odpravili sramoto poganov. Juda in njegovi bratje in vsa izraelska občina so sklenili, da se obhajajo dnevi posvetitve oltarja v svojem času leto za letom osem dni od petindvajsetega dneva meseca kasleva z radostjo in veseljem.

Spev z odpevom

1 Krn 29,10-12

Evangelij

Hiša molitve ne sme postati razbojniška jama

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 19,45-48)

Tisti čas je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so prodajali in jim govoril: »Pisano je: ›Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo.‹« In učil je vsak dan v templju. Veliki duhovniki in pismouki in ljudski prvaki so ga skušali umoriti, pa niso mogli najti, kaj bi storili. Zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo in ga poslušalo.

Berilo

V veliki žalosti umiram v tuji deželi

Berilo iz 1. knjige Makabejcev (1 Mkb 6,1-13)

Ko je kralj Antioh hodil po goratih deželah, je slišal, da je v perzijski Elimaidi mesto, slavno po bogastvu, srebru in zlatu. V njem da je zelo bogato svetišče; tam da so zlate opreme, oklepi in orožje, kar je tam pustil makedonski kralj, Filipov sin Aleksander, ki je zavladal kot prvi izmed Grkov. Prišel je in skušal mesto zavzeti in opleniti, pa ga ni mogel, ker so meščani zvedeli o tem naklepu. Vzdignili so se v boj zoper njega, tako da je pobegnil in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon.

Tedaj mu je prišel nekdo v Perzijo sporočat, da so bile poražene vojske, ki so odšle v Judovo deželo. Lizija da je šel na čelu močne vojske, pa so ga Judje premagali, in se okrepili z orožjem, vojnimi krdeli in obilnim plenom, ki so ga odvzeli vojskam, katere so pobili. Da so tudi porušili mališki žrtvenik, ki ga je postavil na oltarju v Jeruzalemu, in da so svetišče kakor prej obdali z visokimi zidovi, prav tako tudi mesto Betsuro.

Ko je kralj to slišal, se je ustrašil in zelo razburil. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se mu ni zgodilo, kakor je želel. Ostal je tam več dni, ker se ga je vedno znova lotevala otožnost; mislil je, da bo umrl.

Tedaj je poklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Spanje je zbežalo od mojih oči in srce mi je upadlo od skrbi. Dejal sem sam pri sebi: ,V kakšno stisko sem prišel in v kako veliko potrtost, ki me zdaj spreletava! Bil sem spoštovan in priljubljen, dokler sem vladal.' Zdaj pa se spominjam hudega, kar sem storil v Jeruzalemu; vzel sem vse zlate in srebrne posode, ki so bile v njem, in poslal vojske, da bi brez vzroka iztrebile Judove prebivalce. Zdaj vem, da me je zaradi tega zadela ta nesreča. Glejte, v veliki žalosti umiram v tuji deželi.«

Psalm 9

Ps 9,2-4.6.16.19

Evangelij

Bog daje večno življenje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-40)

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.