Berilo

Bog včasih dopušča stisko izvoljenih

Berilo iz knjige Razodetja (Raz 11,4-12)

Meni, Janezu, so rekli v videnju: »Glej, dve moji priči, to sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodom zemlje. Ako bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, pride ogenj iz njunih ust in požre njune sovražnike. Kdor bi jima hotel storiti kaj žalega, mora prav tako umreti. Ona imata oblast zapreti nebo, da ne dežuje v dneh njunega prerokovanja in imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri in da udarita zemljo s sleherno šibo, kolikor krat hočeta.

In ko dokončata svoje pričevanje, bo zver, ki se dvigne iz brezna, zoper nju začela vojsko ter ju premagala in ubila. In njuni trupli bosta ležali na ulicah velikega mesta, ki se duhovno imenuje Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njun Gospod križan. In izmed ljudstev in rodov in jezikov in narodov gledajo njuni trupli tri dni in pol in ne pustijo njunih trupel položiti v grob. In prebivalci na zemlji se veselijo zaradi njih ter se radujejo in pošiljajo drug drugemu darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce na zemlji.«

In po treh dneh in pol je prišel vanju iz Boga duh življenja in sta se postavila na noge in silen strah je obšel one, ki so ju gledali. In slišali so močan glas iz nebes, ki jima je rekel: »Vzdignita se semkaj.« In vzdignila sta se na oblaku v nebo in njuni sovražniki so ju videli.

Psalm 144

Ps 144,1.2.9-10

Evangelij

Jezus oznanja živega Boga

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-40)

Tisti čas so prišli nekateri izmed saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in so Jezusa vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ›Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj vzame ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‹ Bilo pa je sedem bratov. Prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi in tretji, prav tako pa tudi vsi sedmeri in niso zapustili otrok in so pomrli. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo ob vstajenju torej žena? Kajti za ženo jo je imelo vseh sedem.«

Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možijo; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so Božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ›Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega‹; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.«

Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.

Berilo

V veliki žalosti umiram v tuji deželi

Berilo iz 1. knjige Makabejcev (1 Mkb 6,1-13)

Ko je kralj Antioh hodil po goratih deželah, je slišal, da je v perzijski Elimaidi mesto, slavno po bogastvu, srebru in zlatu. V njem da je zelo bogato svetišče; tam da so zlate opreme, oklepi in orožje, kar je tam pustil makedonski kralj, Filipov sin Aleksander, ki je zavladal kot prvi izmed Grkov. Prišel je in skušal mesto zavzeti in opleniti, pa ga ni mogel, ker so meščani zvedeli o tem naklepu. Vzdignili so se v boj zoper njega, tako da je pobegnil in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon.

Tedaj mu je prišel nekdo v Perzijo sporočat, da so bile poražene vojske, ki so odšle v Judovo deželo. Lizija da je šel na čelu močne vojske, pa so ga Judje premagali, in se okrepili z orožjem, vojnimi krdeli in obilnim plenom, ki so ga odvzeli vojskam, katere so pobili. Da so tudi porušili mališki žrtvenik, ki ga je postavil na oltarju v Jeruzalemu, in da so svetišče kakor prej obdali z visokimi zidovi, prav tako tudi mesto Betsuro.

Ko je kralj to slišal, se je ustrašil in zelo razburil. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se mu ni zgodilo, kakor je želel. Ostal je tam več dni, ker se ga je vedno znova lotevala otožnost; mislil je, da bo umrl.

Tedaj je poklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Spanje je zbežalo od mojih oči in srce mi je upadlo od skrbi. Dejal sem sam pri sebi: ,V kakšno stisko sem prišel in v kako veliko potrtost, ki me zdaj spreletava! Bil sem spoštovan in priljubljen, dokler sem vladal.' Zdaj pa se spominjam hudega, kar sem storil v Jeruzalemu; vzel sem vse zlate in srebrne posode, ki so bile v njem, in poslal vojske, da bi brez vzroka iztrebile Judove prebivalce. Zdaj vem, da me je zaradi tega zadela ta nesreča. Glejte, v veliki žalosti umiram v tuji deželi.«

Psalm 9

Ps 9,2-4.6.16.19

Evangelij

Bog daje večno življenje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-40)

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.