Berilo

Padec Božjih sovražnikov

Berilo iz knjige Razodetja (Raz 18,1-2.21-23;19,1-3.9)

Jaz, Janez, sem videl angela, ki je prihajal z neba z veliko oblastjo; in zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. In zaklical je z močnim glasom: »Padel, padel je veliki Babilon ter postal bivališče hudičev in pribežališče za vse nečiste duhove in pribežališče za vse nečiste in sovražne ptice.

In neki silni angel je vzdignil kamen, velik ko mlinski kamen, in ga vrgel v morje ter je rekel: »Tako bo siloma vrženo mesto Babilon in ga ne bo več najti.« In glas strunárjev in godcev in piskačev in trobilcev se v tebi ne bo slišal več in nobenega umetnika katere koli umetnosti ne bo več najti v tebi in glas mlina se v tebi ne bo več slišal in luč svetilke v tebi ne bo več svetila in glas ženinov in nevestin se ne bo več slišal v tebi: zakaj tvoji trgovci so bili zemeljski velikaši, po tvoji čarovniji so zabredli vsi narodi.«

Zatem sem slišal kakor močan glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Zveličanje in slava in moč gre našemu Bogu, zakaj resnične in pravične so njegove sodbe; obsodil je veliko hotnico, ki je pohujševala zemljo s svojim nečistovanjem, in maščeval je nad njo kri svojih služabnikov.« In v drugo so rekli: »Aleluja! In njen dim se dviga na vekov veke.« In reče mi: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo.«

Psalm 100

Ps 100,2.3.4.5

Evangelij

Uničenje Jeruzalema do poslednjih časov

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,20-28)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, védite, da je blizu njegovo razdejanje. Takrat naj bežijo v hribe, kateri so v Judeji; kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; to so namreč dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.

Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dneh! Velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; padali bodo pod mečem in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne dopolnijo časi poganov.

Znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale.

Takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko se bo pa to začelo goditi, se ozrite kvišku in dvignite glave: vaše odrešenje se približuje.

Berilo

V veliki žalosti umiram v tuji deželi

Berilo iz 1. knjige Makabejcev (1 Mkb 6,1-13)

Ko je kralj Antioh hodil po goratih deželah, je slišal, da je v perzijski Elimaidi mesto, slavno po bogastvu, srebru in zlatu. V njem da je zelo bogato svetišče; tam da so zlate opreme, oklepi in orožje, kar je tam pustil makedonski kralj, Filipov sin Aleksander, ki je zavladal kot prvi izmed Grkov. Prišel je in skušal mesto zavzeti in opleniti, pa ga ni mogel, ker so meščani zvedeli o tem naklepu. Vzdignili so se v boj zoper njega, tako da je pobegnil in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon.

Tedaj mu je prišel nekdo v Perzijo sporočat, da so bile poražene vojske, ki so odšle v Judovo deželo. Lizija da je šel na čelu močne vojske, pa so ga Judje premagali, in se okrepili z orožjem, vojnimi krdeli in obilnim plenom, ki so ga odvzeli vojskam, katere so pobili. Da so tudi porušili mališki žrtvenik, ki ga je postavil na oltarju v Jeruzalemu, in da so svetišče kakor prej obdali z visokimi zidovi, prav tako tudi mesto Betsuro.

Ko je kralj to slišal, se je ustrašil in zelo razburil. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se mu ni zgodilo, kakor je želel. Ostal je tam več dni, ker se ga je vedno znova lotevala otožnost; mislil je, da bo umrl.

Tedaj je poklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Spanje je zbežalo od mojih oči in srce mi je upadlo od skrbi. Dejal sem sam pri sebi: ,V kakšno stisko sem prišel in v kako veliko potrtost, ki me zdaj spreletava! Bil sem spoštovan in priljubljen, dokler sem vladal.' Zdaj pa se spominjam hudega, kar sem storil v Jeruzalemu; vzel sem vse zlate in srebrne posode, ki so bile v njem, in poslal vojske, da bi brez vzroka iztrebile Judove prebivalce. Zdaj vem, da me je zaradi tega zadela ta nesreča. Glejte, v veliki žalosti umiram v tuji deželi.«

Psalm 9

Ps 9,2-4.6.16.19

Evangelij

Bog daje večno življenje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-40)

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.