Božja beseda za nedeljo, 24. novembra 2013

Današnji slovesni praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je višek bogoslužnega leta, zaznamuje tudi zaključek Leta vere, ki ga je napovedal papež Benedikt XVI., kateremu je sedaj iz srca namenjeno naše priznanje za ta dar, ki nam ga je dal. S to previdnostno pobudo nam je ponudil priložnost, da odkrijemo lepoto poti tiste vere, ki se je začela z dnem našega krsta, po katerem smo postali Božji otroci ter bratje

Današnji slovesni praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je višek bogoslužnega leta, zaznamuje tudi zaključek Leta vere, ki ga je napovedal papež Benedikt XVI., kateremu je sedaj iz srca namenjeno naše priznanje za ta dar, ki nam ga je dal. S to previdnostno pobudo nam je ponudil priložnost, da odkrijemo lepoto poti tiste vere, ki se je začela z dnem našega krsta, po katerem smo postali Božji otroci ter bratje in sestre v Cerkvi. To je pot, katere končni cilj je naše popolno srečanje z Bogom in med katero nas Sveti Duh očiščuje, dviguje, posvečuje ter nam omogoča vstopiti v srečo, po kateri hrepeni naše srce.

Osrednja misel pravkar oznanjenih svetopisemskih beril je Kristusova središčnost. Kristus je v središču, Kristus je središče. Kristus je središče stvarstva, Kristus je središče ljudstva, Kristus je središče zgodovine.

Apostol Pavel nam predstavlja poglobljen pogled na Jezusovo središčnost. Predstavi ga kot Prvorojenca vsega stvarstva. V Njem, po Njem in zanj so bile vse stvari ustvarjene. On je središče vseh stvari, je njihovo počelo. Jezus Kristus, Gospod: Bog je Njemu dal polnost, celoto, da bi po Njem spravil vse stvari (prim. Kol 1,12-20). On je Gospod stvarstva, Gospod sprave.

Iz te podobe razumemo, da je Kristus središče stvarstva in zato je zahtevana drža vernika, če hoče biti res to, da prizna in sprejme v svoje življenje to središčnost Jezusa Kristusa, tako v mislih, besedah in dejanjih. Tako bodo naše misli krščanske misli, saj bodo Kristusove misli. Naša dejanja bodo krščanska dejanja, saj bodo Kristusova dejanja. Naše besede bodo krščanske besede, daj bodo Kristusove besede. Če pa se izgubi to središče, saj ga nadomesti nekaj drugega, nastane samo škoda, tako za okolje, ki nas obdaja, kakor za človeka samega.

Poleg tega, da je Kristus središče stvarstva in središče sprave, je tudi središče Božjega ljudstva. Ravno danes je tu, v središču med nami. Zdaj je tu v Besedi in bo tu na oltarju, živ, v naši sredi, med svojim ljudstvom. To je predstavljeno v prvem berilu, ki pripoveduje o dnevu, ko so Izraelovi rodovi prišli iskat Davida ter ga pred Gospodom mazilili za Izraelskega kralja (prim 2Sam 5,1-3). Z iskanjem idealne podobe kralja so ti ljudje iskali Boga samega, Boga, ki jim bo blizu, ki bo sprejel in spremljal človeka na poti, da bo postal njihov brat.

Kristus, potomec kralja Davida, je ravno tisti brat, okoli katerega nastaja ljudstvo in za katerega on sam skrbi, skrbi za vse nas, za ceno svojega življenja. V Njem smo mi eno, eno samo ljudstvo, združeni z Njim, smo na isti poti, delimo isto usodo. Samo v Njem, torej v Njem kot središču imamo kot ljudstvo svojo identiteto.

In končno, Kristus je središče zgodovine človeštva in tudi središče zgodovine vsakega človeka. Njemu lahko prinašamo naše veselje, upanje, žalosti in stiske, s katerimi je prepleteno naše življenje. Ko je Kristus v središču, so tudi najtemačnejši trenutki našega bivanja osvetljeni in nam da upanje, kakor se je to zgodilo z dobrim razbojnikom v današnjem evangeliju.

Medtem ko so se drugi z zaničevanjem obračali na Jezusa: »Če si ti Kristus, Kralj, Mesija, reši sam sebe in stopi s križa!« se je tisti človek, ki je zavozil do konca svoje življenje, skesan oklenil križanega Jezusa in ga prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). Jezus mu je obljubil: »Danes boš z menoj v raju« (v. 43), v njegovem kraljestvu. Jezus izgovarja samo besedo odpuščanja, ne obsodbe. Ko človek zmore najti pogum, da prosi za to odpuščanje, Gospod nikoli ne zavrže takšne prošnje.

Danes lahko vsi mi pomislimo na našo zgodovino, na našo pot. Vsak od nas ima svojo zgodovino, vsak od nas pa ima tudi napake, grehe, srečne in temačne trenutke. Danes nam bo dobro delo, če bomo imeli v mislih našo zgodovino in gledali Kristusa ter iz srca večkrat ponavljali v tišini, vsak zase: 'Spomni se me Gospod, sedaj, ko si v svojem kraljestvu!' Spomni se me Jezus, saj hočem postati dober, saj hočem postati dobra, a nimam moči, ne morem, grešnik sem, grešnik sem! Toda spomni se me, Jezus. Ti se me lahko spomniš, saj si v središču, si v svojem Kraljestvu! Kako je to lepo! To danes storimo vsi, vsak v svojem srcu, večkrat: 'Spomni se me Gospod, ti, ki si v središču, ki si v svojem Kraljestvu!'

Jezusova obljuba dobremu razbojniku nam daje upanje. Pove nam, da je Božja milost veliko obilnejša od molitve, s katero smo jo prosili. Gospod vedno več podari. Zelo velikodušen je, saj vedno več podari, kot ga prosimo. Prosiš ga, da se te spomni, on pa te pelje v svoje Kraljestvo! Jezus je središče naših želja po veselju in zveličanju. Pojdimo vsi skupaj po tej poti.

Homilija, sklep leta usmiljenja, 20. november 2016

Slovesni praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva okrona vsakič bogoslužno leto in tokrat sveto leto usmiljenja. Evangelij nam namreč predstavi Jezusovo kraljevo dostojanstvo na višku njegovega dela zveličanja in sicer na presenetljiv način. »Božji Maziljenec, izvoljeni, Kralj« (Lk 23,35.37) je brez moči in brez slave, saj je na križu, kjer se zdi, da je bolj premagan kot pa zmagovalec. Njegovo kraljevo dostojanstvo je protislovno, saj je njegov prestol križ, njegova krona je iz trnja, nima žezla, temveč so mu v roko potisnili trs, ne nosi razkošnih oblačil, odvzeli so mu celo tuniko, nima bleščečih prstanov na prstih, temveč z žeblji prebodene roke, nima nobenega zaklada, temveč je prodan za 30 novcev.« Tako je papež Frančišek začel s predstavitvijo Kristusovega kraljevskega dostojanstva med sveto mašo na Trgu sv. Petra ob zaključku leta usmiljenja.

Resnično, Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta (prim. Jn 18,36), pa vendar ravno v njem, kot pravi apostol Pavel v drugem berilu, najdemo odrešenje in odpuščanje (prim. Kol 1,13-14). Kajti veličina njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt, grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil vsako živo bitje. Ni nas obsodil, niti ni nas osvojil, nikoli ni prelomil naše svobode, temveč je šel naprej s ponižno ljubeznijo, ki vse opraviči, vse upa, vse prenaša (prim. 1Kor 13,7). Samo ta ljubezen je premagala in še naprej premaguje naše največje nasprotnike: greh, smrt, strah.

Danes, dragi bratje in sestre, naznanjamo to edinstveno zmago, s katero je Jezus postal Kralje vekov, Kralj zgodovine, torej samo z vsemogočnostjo ljubezni, ki je narava Boga, njegovo lastno življenje in ki nikoli ne mine (prim. 1Kor 13,8). Z veseljem si podelimo to lepoto, da imamo za kralja Jezusa. Njegovo gospodovanje spremeni greh v milost, smrt v vstajenje, strah v zaupanje.

Dokaj lahko bi bilo verjeti, da je Jezus Kralj vesoljstva in središče zgodovine, ne da bi za nas postal Gospod našega življenja. Vse to je zaman, če ga ne sprejmemo osebno in če tudi ne sprejmemo njegovega načina kraljevanja. Pri tem nam pomagajo osebnosti, ki nam jih predstavlja današnji evangelij. Poleg Jezusa so še trije liki: ljudstvo, ki gleda, skupinica, ki je blizu križa in hudodelec, križan zraven Jezusa.

Najprej ljudstvo. Evangelij pravi, da je »stalo in gledalo« (Lk 23,35); nihče ni nič rekel, nihče se ni približal. Ljudstvo od daleč gleda, kaj se dogaja. Isto ljudstvo se je zaradi lastnih potreb gnetlo okoli Jezusa, zdaj pa je do njega na razdalji. Zaradi različnih okoliščin življenja, ali zaradi naših neuresničenih pričakovanj, imamo tudi mi skušnjavo, da zavzamemo razdaljo do Jezusovega kraljevanja, da ne sprejmemo čisto do konca pohujšanje njegove ponižne ljubezni, ki nadležno vznemirja naš jaz. Raje ostanemo ob oknu, ob strani, kot pa, da bi se približali in mu bili bližnji. Toda sveto ljudstvo, ki ima Jezusa za Kralja, je poklicano hoditi po poti njegove konkretne ljubezni, se vprašati, vsakdo vsak dan: »Kaj me ljubezen prosi, kam me žene? Kakšen odgovor dajem Jezusu s svojim življenjem?«

Zatem je druga skupina v kateri so različne osebnosti: poglavarji ljudstva, vojaki in hudodelec. Vsi ti se Jezusu posmehujejo. Na enak način ga izzivajo: »Reši samega sebe!« (prim. Lk 23,35.37.39). Ta skušnjav je hujša od tiste, ki jo ima ljudstvo. Tukaj skušajo Jezusa, kakor ga je skušal na začetku evangelija hudič (prim. Lk 4,1-13), da bi se odpovedal kraljevanju na Božji način, in bi to počel z logiko tega sveta: 'stopi s križa in porazi sovražnike!' Če je Bog, naj pokaže moč in superiornost! Ta skušnjava je direkten napad na ljubezen: »Reši sebe« (vv. 37,39); torej ne druge, temveč sebe. Prevlada torej jaz z vso svojo močjo, s svojo slavo, s svojim uspehom. Ta skušnjava, prva in zadnja v evangeliju, je najhujša. Toda pred tem napadom na njegov način bivanja, Jezus molči in ne odreagira. Ne brani se, ne skuša prepričati, ne zagovarja svojega kraljevanja. Še naprej ljubi, odpušča, preizkušnjo živi po Očetovi volji, z gotovostjo, da bo ljubezen obrodila sadove.

Da bi sprejeli Jezusovo kraljevanje, smo poklicani bojevati se proti tej skušnjavi, usmeriti pogled na Križanega, da postanemo vedno bolj mu zvesti. Kolikokrat pa smo nasprotno med nami iskali potešitev gotovosti s ponudbami sveta. Kolikokrat smo bili skušani, da bi stopili s križa. Privlačna moč oblasti in uspeha se nam je zdela lahka in hitra pot za razširjanje evangelija, tako smo hitro pozabili, kako deluje Božje kraljestvo. To leto usmiljenja nas je vabilo, da ponovno odkrijemo središče, da se vrnemo k bistvenemu. Ta čas usmiljenja nas poziva naj gledamo resnično obličje našega Kralja, tisto, ki zažari na Veliko noč ter da odkrijemo mlado in lepo obličje Cerkve, ki žari, ko sprejema, osvobaja, je zvesta, uboga s sredstvi in bogata v ljubezni, ko je misijonarska. Usmiljenje, ki nas je pripeljalo do srca evangelija, nas opominja, naj se odpovemo navadam in razvadam, ki ovirajo služenje Božjemu kraljestvu in da najdemo svojo smer samo v večnem in ponižnem Jezusovem kraljevanju in ne v prilagajanju na začasno slavo in menjajočo se oblast vsakega časa.

V evangeliju pa se pojavi osebnost, ki je najbliže Jezusu, to je hudodelec, ki prosi Jezusa rekoč: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (v. 42). Ta oseba, ki je preprosto samo gledala Jezusa, je verjela v njegovo kraljestvo. Ni se zaprl vase, temveč se je s svojo prtljago, s svojimi grehi, s svojimi gorje, obrnil na Jezusa. Prosil je, naj se ga spomni, in je doživel Božje usmiljenje: »Danes boš z menoj v raju« (v. 43). Bog se nas takoj, ko mu damo priložnost, spomni. Pripravljen je popolnoma in za vedno izbrisati greh, saj si njegov spomin ne zapomni storjeno zlo in mu niso vedno pred očmi prizadejane mu žalitve, kot velja za naš spomin. Bog nima spomina za greh, temveč za nas, za vsakega od nas, njegovih ljubljenih otrok. In verjame, da je vedno možno začeti znova, ponovno vstati.

Prosimo tudi mi za dar tega odprtega in živega spomina. Prosimo za milost, da ne bomo nikoli zaprli vrata sprave in odpuščanja, temveč da bomo znali iti okraj zla in razhajanj in tako odpirali vsako možno pot za upanje. Kakor Bog verjame v nas neskončno onkraj naših zaslug, tako smo tudi mi poklicani širiti upanje in dati priložnost drugim. Saj, četudi se zaprejo sveta vrata, ostanejo vedno na stežaj odprta vrata usmiljenja, ki je Kristusovo srce. Iz prebodene strani Vstalega izvirajo vse do konca časov usmiljenje, tolažba in upanje.

Veliko romarjev je prestopilo sveta brata in izven dometa hrupnih kronik okušalo veliko Gospodovo dobroto. Zahvalimo se za to in se spomnimo, da nam je bilo zaupano usmiljenje, da bi se preoblekli v občutje usmiljenja, po katerem naj bi tudi postali orodje usmiljenja. Skupaj nadaljujmo to našo pot. Naj nas spremlja Marija, ki je tudi bila blizu križa. Ona nas je tam rodila kot nežna Mati Cerkve in želi vse zbrati pod svoj plašč. Ona je pod križem videla, kako je hudodelec prejel odpuščanje in je sprejela Jezusovega učenca za svojega sina. Ona je Mati usmiljenja in če njej zaupamo vsako naše stanje, vsako našo molitev, ne bo v njenih usmiljenih očeh ostala brez odgovora.

NAGASAKI Sveta maša, homilija nedelja, 24. november 2019

»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42).

Na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta pridružujemo svoje glasove glasu razbojnika, ki je bil križan z Jezusom in ga je prepoznal ter izpovedal kot kralja. Tam, v najmanj zmagoslavnem in slavnem trenutku, sredi krikov zasmehovanja in poniževanja, je bil tisti hudodelec sposoben povzdigniti glas in izpovedati svojo vero. To so zadnje besede, ki jih Jezus sliši in tudi sam izreče zadnje besede, preden se izroči Očetu: »Resnično povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Zdi se, da krivuljasta razbojnikova preteklost za trenutek dobi nov pomen: od blizu spremljati Gospodovo trpljenje; in ta trenutek ne stori drugega kot to, da potrdi Gospodovo življenje: podarjati vedno in povsod zveličanje.

Kalvarija, kraj zbeganosti in krivice, kjer nemoč in nerazumevanje spremlja šepetajoče in ravnodušno mrmranje posmehljivcev pred smrtjo nedolžnega, se zahvaljujoč drži dobrega razbojnika, spremeni v besedo upanja za vse človeštvo. Zasmehovanje in vpitje »reši samega sebe« pred nedolžnim, ki trpi, ne bosta zadnja beseda; nasprotno, vzbudila bosta glas tistih, ki dopustijo, da se dotakneta srca in izberejo sočutje kot pravi način za izgradnjo zgodovine.

Danes želimo tukaj obnoviti svojo vero in svoje prizadevanje. Dobro poznamo zgodovino svojih neuspehov, grehov in omejenosti, kakor dobri razbojnik, vendar pa ne želimo, da bi to določalo ali opredeljevalo našo sedanjost in prihodnost. Vemo, da pogosto lahko zapademo v lenobno vzdušje, zaradi katerega z lahkoto in ravnodušnostjo rečemo »reši samega sebe« ter pozabimo na to, kaj pomeni prenašati trpljenje mnogih nedolžnih. Te dežele so izkusile, kot le malo drugih, kakšnega uničenja je sposobno človeško bitje. Zato, kakor dobri razbojnik, želimo živeti trenutek, v katerem bi mogli povzdigniti svoje glasove in izpovedati svojo vero v bran in služenje Gospodu, nedolžnemu Trpečemu. Želimo spremljati njegovo trpljenje, podpirati njegovo osamljenost in zapuščenost ter ponovno slišati, da je zveličanje beseda, ki jo želi Oče podariti vsem: »Danes boš z menoj v raju«.

Zveličanje in gotovost, o katerima so pogumno pričali s svojim življenjem sv. Pavel Miki in njegovi tovariši, kot tudi na tisoče mučencev, ki zaznamujejo vašo duhovno dediščino. Želimo hoditi po njihovih sledeh, želimo slediti njihovim korakom, da bi pogumno izpovedali, da ljubezen, ki jo poklanja, žrtvuje in obhaja Kristus na križu, more premagati vsako vrsto sovraštva, egoizma, žalitve ali bega; premagati more ravnodušni pesimizem ali omamljajočo blaginjo, ki na koncu ohromi vsako dobro dejanje in izbiro.

Kot nas je spomnil drugi vatikanski koncil, so daleč od resnice tisti, ki vedoč, da nimamo tukaj stalnega mesta, marveč da iščemo prihodnje, menijo, da zato svoje zemeljske dolžnosti lahko zanemarjamo. Ne zavedajo se, da smo po sami veri, ki jo izpovedujemo, zavezani, da jih izpolnjujemo ter tako izpričujemo in izražamo plemenitost poklica, v katerega smo bili poklicani (prim. Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 43).

Naša vera je vera v Boga živih. Kristus živi in deluje med nami, vse nas vodi k polnosti življenja. Živi in nas želi žive: to je naše upanje (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 1). Vsak dan ga prosimo: pridi k nam tvoje kraljestvo, Gospod. In ko tako delamo, želimo tudi, da bi naše življenje in naša dejanja postala hvala. Če je naše poslanstvo učencev misijonarjev biti priče in glasniki tega, kar bo prišlo, nam to ne dovoljuje, da bi se sprijaznili z zlom in s slabim, ampak nas spodbuja, da bi bili kvas njegovega Kraljestva kjerkoli smo: v družini, na delovnem mestu, v družbi; da bi bili majhna odprtina, skozi katero Duh še naprej vliva upanje med narodi.

Nebeško kraljestvo je naš skupni cilj, cilj, ki ne more biti samo za jutri, ampak ga izprosimo in začnimo živeti danes, poleg ravnodušnosti, ki obkroža in mnogokrat utiša naše bolnike in osebe s posebnimi potrebami, ostarele in zapuščene, begunce in delavce, ki so tujci: vsi ti so živi zakrament Kristusa, našega Kralja (prim. Mt 25,31-46); saj »če smo zares ponovno začeli svojo pot z zrenjem Kristusa, bi ga morali znati prepoznavati zlasti v obrazih tistih, s katerimi se je on sam hotel poistovetiti« (Sv. Janez Pavel II, Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 49).

Na Kalvariji so mnogi glasovi molčali, mnogi drugi so se posmehovali; le razbojnikov glas se je znal vzdigniti in braniti nedolžnega, ki je trpel: pogumna izpoved vere. Na vsakem izmed nas je, da se odločimo, če bomo molčali, se posmehovali ali prerokovali.

Dragi bratje, Nagasaki v svoji duši nosi težko ozdravljivo rano, znamenje nepojasnljive bolečine tolikih nedolžnih; žrtev, ki so jih prizadele vojne iz preteklosti, ki pa še danes trpijo zaradi te tretje svetovne vojne po kosih. Povzdignimo tukaj svoje glasove, v skupni prošnji za vse tiste, ki danes trpijo v svojem mesu zaradi tega greha, ki vpije v nebo, ter da bi bilo vedno več tistih, ki so, kakor dobri razbojnik, sposobni ne utihniti ali zasmehovati, ampak prerokovati s svojim glasom kraljestvo resnice in pravičnosti, svetosti in milosti, ljubezni in miru (prim. Rimski misal, Hvalospev za praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva).

Tvoj prispevek za pomembno poslanstvo. Podpri nas pri prinašanju papeževe besede v vsak dom

TVOJ PRISPEVEK ZA POMEMBNO POSLANSTVO. PODPRI NAS PRI DOM

Homilija, sveta maša ob zaključku leta vere, 24. november 2013

Današnji slovesni praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je višek bogoslužnega leta, zaznamuje tudi zaključek Leta vere, ki ga je napovedal papež Benedikt XVI., kateremu je sedaj iz srca namenjeno naše priznanje za ta dar, ki nam ga je dal. S to previdnostno pobudo nam je ponudil priložnost, da odkrijemo lepoto poti tiste vere, ki se je začela z dnem našega krsta, po katerem smo postali Božji otroci ter bratje in sestre v Cerkvi. To je pot, katere končni cilj je naše popolno srečanje z Bogom in med katero nas Sveti Duh očiščuje, dviguje, posvečuje ter nam omogoča vstopiti v srečo, po kateri hrepeni naše srce.

Osrednja misel pravkar oznanjenih svetopisemskih beril je Kristusova središčnost. Kristus je v središču, Kristus je središče. Kristus je središče stvarstva, Kristus je središče ljudstva, Kristus je središče zgodovine.

Apostol Pavel nam predstavlja poglobljen pogled na Jezusovo središčnost. Predstavi ga kot Prvorojenca vsega stvarstva. V Njem, po Njem in zanj so bile vse stvari ustvarjene. On je središče vseh stvari, je njihovo počelo. Jezus Kristus, Gospod: Bog je Njemu dal polnost, celoto, da bi po Njem spravil vse stvari (prim. Kol 1,12-20). On je Gospod stvarstva, Gospod sprave.

Iz te podobe razumemo, da je Kristus središče stvarstva in zato je zahtevana drža vernika, če hočeiti res to, da prizna in sprejme v svoje življenje to središčnost Jezusa Kristusa, tako v mislih, besedah in dejanjih. Tako bodo naše misli krščanske misli, saj bodo Kristusove misli. Naša dejanja bodo krščanska dejanja, saj bodo Kristusova dejanja. Naše besede bodo krščanske besede, daj bodo Kristusove besede. Če pa se izgubi to središče, saj ga nadomesti nekaj drugega, nastane samo škoda, tako za okolje, ki nas obdaja, kakor za človeka samega.

Poleg tega, da je Kristus središče stvarstva in središče sprave, je tudi središče Božjega ljudstva. Ravno danes je tu, v središču med nami. Zdaj je tu v Besedi in bo tu na oltarju, živ, v naši sredi, med svojim ljudstvom. To je predstavljeno v prvem berilu, ki pripoveduje o dnevu, ko so Izraelovi rodovi prišli iskat Davida ter ga pred Gospodom mazilili za Izraelskega kralja (prim 2Sam 5,1-3). Z iskanjem idealne podobe kralja so ti ljudje iskali Boga samega, Boga, ki jim bo blizu, ki bo sprejel in spremljal človeka na poti, da bo postal njihov brat.

Kristus, potomec kralja Davida, je ravno tisti brat, okoli katerega nastaja ljudstvo in za katerega on sam skrbi, skrbi za vse nas, za ceno svojega življenja. V Njem smo mi eno, eno samo ljudstvo, združeni z Njim, smo na isti poti, delimo isto usodo. Samo v Njem, torej v Njem kot središču imamo kot ljudstvo svojo identiteto.

In končno, Kristus je središče zgodovine človeštva in tudi središče zgodovine vsakega človeka. Njemu lahko prinašamo naše veselje, upanje, žalosti in stiske, s katerimi je prepleteno naše življenje. Ko je Kristus v središču, so tudi najtemačnejši trenutki našega bivanja osvetljeni in nam da upanje, kakor se je to zgodilo z dobrim razbojnikom v današnjem evangeliju.

Medtem ko so se drugi z zaničevanjem obračali na Jezusa: »Če si ti Kristus, Kralj, Mesija, reši sam sebe in stopi s križa!« se je tisti človek, ki je zavozil do konca svoje življenje, skesan oklenil križanega Jezusa in ga prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). Jezus mu je obljubil: »Danes boš z menoj v raju« (v. 43), v njegovem kraljestvu. Jezus izgovarja samo besedo odpuščanja, ne obsodbe. Ko človek zmore najti pogum, da prosi za to odpuščanje, Gospod nikoli ne zavrže takšne prošnje.

Danes lahko vsi mi pomislimo na našo zgodovino, na našo pot. Vsak od nas ima svojo zgodovino, vsak od nas pa ima tudi napake, grehe, srečne in temačne trenutke. Danes nam bo dobro delo, če bomo imeli v mislih našo zgodovino in gledali Kristusa ter iz srca večkrat ponavljali v tišini, vsak zase: 'Spomni se me Gospod, sedaj, ko si v svojem kraljestvu!' Spomni se me Jezus, saj hočem postati dober, saj hočem postati dobra, a nimam moči, ne morem, grešnik sem, grešnik sem! Toda spomni se me, Jezus. Ti se me lahko spomniš, saj si v središču, si v svojem Kraljestvu! Kako je to lepo! To danes storimo vsi, vsak v svojem srcu, večkrat: 'Spomni se me Gospod, ti, ki si v središču, ki si v svojem Kraljestvu!'

Jezusova obljuba dobremu razbojniku nam daje upanje. Pove nam, da je Božja milost veliko obilnejša od molitve, s katero smo jo prosili. Gospod vedno več podari. Zelo velikodušen je, saj vedno več podari, kot ga prosimo. Prosiš ga, da se te spomni, on pa te pelje v svoje Kraljestvo! Jezus je središče naših želja po veselju in zveličanju. Pojdimo vsi skupaj po tej poti.

Homilija, sklep leta usmiljenja, 20. november 2016

Slovesni praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva okrona vsakič bogoslužno leto in tokrat sveto leto usmiljenja. Evangelij nam namreč predstavi Jezusovo kraljevo dostojanstvo na višku njegovega dela zveličanja in sicer na presenetljiv način. »Božji Maziljenec, izvoljeni, Kralj« (Lk 23,35.37) je brez moči in brez slave, saj je na križu, kjer se zdi, da je bolj premagan kot pa zmagovalec. Njegovo kraljevo dostojanstvo je protislovno, saj je njegov prestol križ, njegova krona je iz trnja, nima žezla, temveč so mu v roko potisnili trs, ne nosi razkošnih oblačil, odvzeli so mu celo tuniko, nima bleščečih prstanov na prstih, temveč z žeblji prebodene roke, nima nobenega zaklada, temveč je prodan za 30 novcev.« Tako je papež Frančišek začel s predstavitvijo Kristusovega kraljevskega dostojanstva med sveto mašo na Trgu sv. Petra ob zaključku leta usmiljenja.

Resnično, Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta (prim. Jn 18,36), pa vendar ravno v njem, kot pravi apostol Pavel v drugem berilu, najdemo odrešenje in odpuščanje (prim. Kol 1,13-14). Kajti veličina njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt, grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil vsako živo bitje. Ni nas obsodil, niti ni nas osvojil, nikoli ni prelomil naše svobode, temveč je šel naprej s ponižno ljubeznijo, ki vse opraviči, vse upa, vse prenaša (prim. 1Kor 13,7). Samo ta ljubezen je premagala in še naprej premaguje naše največje nasprotnike: greh, smrt, strah.

Danes, dragi bratje in sestre, naznanjamo to edinstveno zmago, s katero je Jezus postal Kralje vekov, Kralj zgodovine, torej samo z vsemogočnostjo ljubezni, ki je narava Boga, njegovo lastno življenje in ki nikoli ne mine (prim. 1Kor 13,8). Z veseljem si podelimo to lepoto, da imamo za kralja Jezusa. Njegovo gospodovanje spremeni greh v milost, smrt v vstajenje, strah v zaupanje.

Dokaj lahko bi bilo verjeti, da je Jezus Kralj vesoljstva in središče zgodovine, ne da bi za nas postal Gospod našega življenja. Vse to je zaman, če ga ne sprejmemo osebno in če tudi ne sprejmemo njegovega načina kraljevanja. Pri tem nam pomagajo osebnosti, ki nam jih predstavlja današnji evangelij. Poleg Jezusa so še trije liki: ljudstvo, ki gleda, skupinica, ki je blizu križa in hudodelec, križan zraven Jezusa.

Najprej ljudstvo. Evangelij pravi, da je »stalo in gledalo« (Lk 23,35); nihče ni nič rekel, nihče se ni približal. Ljudstvo od daleč gleda, kaj se dogaja. Isto ljudstvo se je zaradi lastnih potreb gnetlo okoli Jezusa, zdaj pa je do njega na razdalji. Zaradi različnih okoliščin življenja, ali zaradi naših neuresničenih pričakovanj, imamo tudi mi skušnjavo, da zavzamemo razdaljo do Jezusovega kraljevanja, da ne sprejmemo čisto do konca pohujšanje njegove ponižne ljubezni, ki nadležno vznemirja naš jaz. Raje ostanemo ob oknu, ob strani, kot pa, da bi se približali in mu bili bližnji. Toda sveto ljudstvo, ki ima Jezusa za Kralja, je poklicano hoditi po poti njegove konkretne ljubezni, se vprašati, vsakdo vsak dan: »Kaj me ljubezen prosi, kam me žene? Kakšen odgovor dajem Jezusu s svojim življenjem?«

Zatem je druga skupina v kateri so različne osebnosti: poglavarji ljudstva, vojaki in hudodelec. Vsi ti se Jezusu posmehujejo. Na enak način ga izzivajo: »Reši samega sebe!« (prim. Lk 23,35.37.39). Ta skušnjav je hujša od tiste, ki jo ima ljudstvo. Tukaj skušajo Jezusa, kakor ga je skušal na začetku evangelija hudič (prim. Lk 4,1-13), da bi se odpovedal kraljevanju na Božji način, in bi to počel z logiko tega sveta: 'stopi s križa in porazi sovražnike!' Če je Bog, naj pokaže moč in superiornost! Ta skušnjava je direkten napad na ljubezen: »Reši sebe« (vv. 37,39); torej ne druge, temveč sebe. Prevlada torej jaz z vso svojo močjo, s svojo slavo, s svojim uspehom. Ta skušnjava, prva in zadnja v evangeliju, je najhujša. Toda pred tem napadom na njegov način bivanja, Jezus molči in ne odreagira. Ne brani se, ne skuša prepričati, ne zagovarja svojega kraljevanja. Še naprej ljubi, odpušča, preizkušnjo živi po Očetovi volji, z gotovostjo, da bo ljubezen obrodila sadove.

Da bi sprejeli Jezusovo kraljevanje, smo poklicani bojevati se proti tej skušnjavi, usmeriti pogled na Križanega, da postanemo vedno bolj mu zvesti. Kolikokrat pa smo nasprotno med nami iskali potešitev gotovosti s ponudbami sveta. Kolikokrat smo bili skušani, da bi stopili s križa. Privlačna moč oblasti in uspeha se nam je zdela lahka in hitra pot za razširjanje evangelija, tako smo hitro pozabili, kako deluje Božje kraljestvo. To leto usmiljenja nas je vabilo, da ponovno odkrijemo središče, da se vrnemo k bistvenemu. Ta čas usmiljenja nas poziva naj gledamo resnično obličje našega Kralja, tisto, ki zažari na Veliko noč ter da odkrijemo mlado in lepo obličje Cerkve, ki žari, ko sprejema, osvobaja, je zvesta, uboga s sredstvi in bogata v ljubezni, ko je misijonarska. Usmiljenje, ki nas je pripeljalo do srca evangelija, nas opominja, naj se odpovemo navadam in razvadam, ki ovirajo služenje Božjemu kraljestvu in da najdemo svojo smer samo v večnem in ponižnem Jezusovem kraljevanju in ne v prilagajanju na začasno slavo in menjajočo se oblast vsakega časa.

V evangeliju pa se pojavi osebnost, ki je najbliže Jezusu, to je hudodelec, ki prosi Jezusa rekoč: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (v. 42). Ta oseba, ki je preprosto samo gledala Jezusa, je verjela v njegovo kraljestvo. Ni se zaprl vase, temveč se je s svojo prtljago, s svojimi grehi, s svojimi gorje, obrnil na Jezusa. Prosil je, naj se ga spomni, in je doživel Božje usmiljenje: »Danes boš z menoj v raju« (v. 43). Bog se nas takoj, ko mu damo priložnost, spomni. Pripravljen je popolnoma in za vedno izbrisati greh, saj si njegov spomin ne zapomni storjeno zlo in mu niso vedno pred očmi prizadejane mu žalitve, kot velja za naš spomin. Bog nima spomina za greh, temveč za nas, za vsakega od nas, njegovih ljubljenih otrok. In verjame, da je vedno možno začeti znova, ponovno vstati.

Prosimo tudi mi za dar tega odprtega in živega spomina. Prosimo za milost, da ne bomo nikoli zaprli vrata sprave in odpuščanja, temveč da bomo znali iti okraj zla in razhajanj in tako odpirali vsako možno pot za upanje. Kakor Bog verjame v nas neskončno onkraj naših zaslug, tako smo tudi mi poklicani širiti upanje in dati priložnost drugim. Saj, četudi se zaprejo sveta vrata, ostanejo vedno na stežaj odprta vrata usmiljenja, ki je Kristusovo srce. Iz prebodene strani Vstalega izvirajo vse do konca časov usmiljenje, tolažba in upanje.

Veliko romarjev je prestopilo sveta brata in izven dometa hrupnih kronik okušalo veliko Gospodovo dobroto. Zahvalimo se za to in se spomnimo, da nam je bilo zaupano usmiljenje, da bi se preoblekli v občutje usmiljenja, po katerem naj bi tudi postali orodje usmiljenja. Skupaj nadaljujmo to našo pot. Naj nas spremlja Marija, ki je tudi bila blizu križa. Ona nas je tam rodila kot nežna Mati Cerkve in želi vse zbrati pod svoj plašč. Ona je pod križem videla, kako je hudodelec prejel odpuščanje in je sprejela Jezusovega učenca za svojega sina. Ona je Mati usmiljenja in če njej zaupamo vsako naše stanje, vsako našo molitev, ne bo v njenih usmiljenih očeh ostala brez odgovora.

»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42).

Na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta pridružujemo svoje glasove glasu razbojnika, ki je bil križan z Jezusom in ga je prepoznal ter izpovedal kot kralja. Tam, v najmanj zmagoslavnem in slavnem trenutku, sredi krikov zasmehovanja in poniževanja, je bil tisti hudodelec sposoben povzdigniti glas in izpovedati svojo vero. To so zadnje besede, ki jih Jezus sliši in tudi sam izreče zadnje besede, preden se izroči Očetu: »Resnično povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Zdi se, da krivuljasta razbojnikova preteklost za trenutek dobi nov pomen: od blizu spremljati Gospodovo trpljenje; in ta trenutek ne stori drugega kot to, da potrdi Gospodovo življenje: podarjati vedno in povsod zveličanje.

Kalvarija, kraj zbeganosti in krivice, kjer nemoč in nerazumevanje spremlja šepetajoče in ravnodušno mrmranje posmehljivcev pred smrtjo nedolžnega, se zahvaljujoč drži dobrega razbojnika, spremeni v besedo upanja za vse človeštvo. Zasmehovanje in vpitje »reši samega sebe« pred nedolžnim, ki trpi, ne bosta zadnja beseda; nasprotno, vzbudila bosta glas tistih, ki dopustijo, da se dotakneta srca in izberejo sočutje kot pravi način za izgradnjo zgodovine.

Danes želimo tukaj obnoviti svojo vero in svoje prizadevanje. Dobro poznamo zgodovino svojih neuspehov, grehov in omejenosti, kakor dobri razbojnik, vendar pa ne želimo, da bi to določalo ali opredeljevalo našo sedanjost in prihodnost. Vemo, da pogosto lahko zapademo v lenobno vzdušje, zaradi katerega z lahkoto in ravnodušnostjo rečemo »reši samega sebe« ter pozabimo na to, kaj pomeni prenašati trpljenje mnogih nedolžnih. Te dežele so izkusile, kot le malo drugih, kakšnega uničenja je sposobno človeško bitje. Zato, kakor dobri razbojnik, želimo živeti trenutek, v katerem bi mogli povzdigniti svoje glasove in izpovedati svojo vero v bran in služenje Gospodu, nedolžnemu Trpečemu. Želimo spremljati njegovo trpljenje, podpirati njegovo osamljenost in zapuščenost ter ponovno slišati, da je zveličanje beseda, ki jo želi Oče podariti vsem: »Danes boš z menoj v raju«.

Zveličanje in gotovost, o katerima so pogumno pričali s svojim življenjem sv. Pavel Miki in njegovi tovariši, kot tudi na tisoče mučencev, ki zaznamujejo vašo duhovno dediščino. Želimo hoditi po njihovih sledeh, želimo slediti njihovim korakom, da bi pogumno izpovedali, da ljubezen, ki jo poklanja, žrtvuje in obhaja Kristus na križu, more premagati vsako vrsto sovraštva, egoizma, žalitve ali bega; premagati more ravnodušni pesimizem ali omamljajočo blaginjo, ki na koncu ohromi vsako dobro dejanje in izbiro.

Kot nas je spomnil drugi vatikanski koncil, so daleč od resnice tisti, ki vedoč, da nimamo tukaj stalnega mesta, marveč da iščemo prihodnje, menijo, da zato svoje zemeljske dolžnosti lahko zanemarjamo. Ne zavedajo se, da smo po sami veri, ki jo izpovedujemo, zavezani, da jih izpolnjujemo ter tako izpričujemo in izražamo plemenitost poklica, v katerega smo bili poklicani (prim. Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 43).

Naša vera je vera v Boga živih. Kristus živi in deluje med nami, vse nas vodi k polnosti življenja. Živi in nas želi žive: to je naše upanje (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 1). Vsak dan ga prosimo: pridi k nam tvoje kraljestvo, Gospod. In ko tako delamo, želimo tudi, da bi naše življenje in naša dejanja postala hvala. Če je naše poslanstvo učencev misijonarjev biti priče in glasniki tega, kar bo prišlo, nam to ne dovoljuje, da bi se sprijaznili z zlom in s slabim, ampak nas spodbuja, da bi bili kvas njegovega Kraljestva kjerkoli smo: v družini, na delovnem mestu, v družbi; da bi bili majhna odprtina, skozi katero Duh še naprej vliva upanje med narodi.

Nebeško kraljestvo je naš skupni cilj, cilj, ki ne more biti samo za jutri, ampak ga izprosimo in začnimo živeti danes, poleg ravnodušnosti, ki obkroža in mnogokrat utiša naše bolnike in osebe s posebnimi potrebami, ostarele in zapuščene, begunce in delavce, ki so tujci: vsi ti so živi zakrament Kristusa, našega Kralja (prim. Mt 25,31-46); saj »če smo zares ponovno začeli svojo pot z zrenjem Kristusa, bi ga morali znati prepoznavati zlasti v obrazih tistih, s katerimi se je on sam hotel poistovetiti« (Sv. Janez Pavel II, Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 49).

Na Kalvariji so mnogi glasovi molčali, mnogi drugi so se posmehovali; le razbojnikov glas se je znal vzdigniti in braniti nedolžnega, ki je trpel: pogumna izpoved vere. Na vsakem izmed nas je, da se odločimo, če bomo molčali, se posmehovali ali prerokovali.

Dragi bratje, Nagasaki v svoji duši nosi težko ozdravljivo rano, znamenje nepojasnljive bolečine tolikih nedolžnih; žrtev, ki so jih prizadele vojne iz preteklosti, ki pa še danes trpijo zaradi te tretje svetovne vojne po kosih. Povzdignimo tukaj svoje glasove, v skupni prošnji za vse tiste, ki danes trpijo v svojem mesu zaradi tega greha, ki vpije v nebo, ter da bi bilo vedno več tistih, ki so, kakor dobri razbojnik, sposobni ne utihniti ali zasmehovati, ampak prerokovati s svojim glasom kraljestvo resnice in pravičnosti, svetosti in milosti, ljubezni in miru (prim. Rimski misal, Hvalospev za praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva).

Homilija, Asti, nedelja, 20. november 2022
Iz teh krajev je moj oče odšel, da bi se izselil v Argentino; in v te kraje, ki so dragoceni zaradi dobrih pridelkov zemlje in predvsem zaradi pristne delavnosti ljudi, sem prišel, da bi ponovno odkril okus korenin. Vendar pa nas danes evangelij ponovno vrača h koreninam vere. Najdemo jih v suhi zemlji Kalvarije, kjer je Jezusovo seme, s tem, ko je umrlo, dalo vzkliti upanju: zasajeno v srce zemlje nam je odprlo pot v nebesa; s svojo smrtjo nam je podaril večno življenje; z lesom križa nam je prinesel sadove zveličanja. Glejmo torej Njega, glejmo Križanega.

Na križu je napisan le en stavek: »Ta je judovski kralj.« (Lk 23,38). Tu je naziv: Kralj. Če opazujemo Jezusa, pa se naša predstava o kralju spremeni. Poskusimo si vizualno predstavljati kralja. Pomislili bomo na močnega moškega, ki sedi na prestolu z dragocenimi insignijami, z žezlom v rokah in bleščečimi prstani na prstih, medtem ko svojim podanikom govori slovesne besede. Približno takšno podobo imamo v glavi. Če gledamo Jezusa, vidimo, da je ravno nasprotno. Ne sedi na udobnem prestolu, ampak visi na mučilnem orodju. Bog, ki »mogočne vrže s prestolov« (prim. Lk 1,52), deluje kot služabnik, ki so ga mogočniki položili na križ; okrašen je le z žeblji in s trnjem, oropan vsega, vendar bogat v ljubezni. S prestola križa ne uči več množic z besedo, ne dviguje več roke, da bi učil. Stori več: na nikogar ne kaže s prstom, ampak odpre roke vsem. Tako se razodene naš Kralj: z odprtimi rokami, a brasa aduerte.

Samo ko vstopimo v njegov objem, razumemo. Razumemo, da je Bog šel tako daleč, do paradoksa križa, prav zato, da bi objel vse, kar je povezano z nami, tudi tisto, kar je bilo najbolj oddaljeno od Njega. On je objel našo smrt, našo bolečino, našo revščino, naše krhkosti. On je vse to objel. Postal je služabnik, da bi se vsak izmed nas čutil otrok. Naše posinovljenje je plačal s svojim služenjem. Dopustil je, da so ga žalili in zasmehovali, zato da v nobenem ponižanju nihče izmed nas ne bi bil več sam; dopustil je, da so mu vzeli obleko, zato da se nihče ne bi čutil oropanega dostojanstva; šel je na križ, da bi bila v vsakem križanem v zgodovini prisotnost Boga. To je naš Kralj, kralj vsakega od nas, Kralj vesoljstva, ker je prestopil najbolj oddaljene meje človeškega, vstopil je v črne luknje sovraštva in zapuščenosti, da bi razsvetlil vsako življenje in objel vsako stvarnost. Bratje, sestre, tega Kralja danes praznujemo! To ni lahko razumeti, a je naš Kralj. In vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: ali je ta Kralj vesoljstva tudi Kralj mojega obstoja? Kako ga lahko obhajam kot Gospoda vseh stvari, če ne postane tudi Gospod mojega življenja? Ti, ki danes začenjaš to pot proti duhovništvu, ne pozabi, da je to tvoj zgled. Ne pa, da se grebeš za časti, ne. Če ne misliš biti duhovnik, kot je ta naš Kralj, je bolje, da se ustaviš tukaj.

Zato ponovno usmerimo svoj pogled v križanega Jezusa. Poglej, On ne opazuje tvojega življenja samo za trenutek, ne nameni ti bežnega pogleda, kot to pogosto počnemo mi z Njim, ampak ostane tam, a brasa aduerte, da bi ti v tišini povedal, da mu nič tvojega ni tuje; da te želi objeti, ponovno dvigniti in rešiti takšnega, kot si, s tvojo zgodovino, tvojo bedo, s tvojimi grehi.

Toda Gospod, ali je res? Ljubiš me takole z vso mojo revščino? V tem trenutku naj vsak pomisli na svojo revščino: »Ampak, ali me ljubiš s to duhovno revščino, ki jo imam, s temi omejenostmi?« In On se nasmehne in nam da razumeti, da nas ima rad in je dal svoje življenje za nas. Premislimo svoje omejenosti in pa tudi dobre stvari. On nas ljubi takšne, kot smo, kakršni smo zdaj.

On ti daje priložnost, da bi kraljeval v življenju, če se prepustimo njegovi krotki ljubezni, ki se ponuja, vendar se ne vsiljuje; njegovi ljubezni, ki ti vedno odpušča. Mi se pogosto utrudimo odpuščati ljudem in naredimo čeznje križ. Tako opravimo družbeni pogreb. On se nikoli ne utrudi odpuščati nam, nikoli, saj te vedno ponovno postavi na noge in ti povrne kraljevsko dostojanstvo. Da, zveličanje pride iz tega, da dopustimo, da nas On ljubi, saj se le tako osvobodimo suženjstva lastnega jaza, strahu pred osamljenostjo, pred mislijo, da ne zmoremo. Bratje, sestre, pogosto se postavimo pred Križanega in dopustimo, da nas On ljubi, saj te brasa aduerte tudi nam odpirajo raj, kakor »dobremu razbojniku«. Začutimo, da je tudi nam namenjen edini stavek, ki ga je Jezus izrekel na križu: »Z menoj boš v raju.« (Lk 23,43) Bog nam to želi povedati vsakič, ko dopustimo, da nas On pogleda. In tedaj razumemo, da nimamo neznanega Boga, ki je tam zgoraj v nebesih, mogočen in oddaljen, ampak Boga, ki je blizu, nežen in sočuten, katerega odprte roke tolažijo in božajo. To je naš kralj!

Bratje, sestre, po tem, ko smo ga gledali, kaj lahko storimo? Današnji evangelij nas postavlja pred dve poti. Pred Jezusom so tisti, ki so gledalci, in tisti, ki se vključijo. Gledalcev je veliko, večina. Besedilo pravi, da je ljudstvo »stalo in gledalo« (v. 35). Niso bili slabi ljudje, mnogi so bili verni, vendar ob pogledu na križ ostanejo gledalci. Ne naredijo koraka naprej proti Jezusu, ampak ga gledajo od daleč, radovedni in ravnodušni, ne da bi se resnično zanimali, se vprašali, kaj bi lahko storili. Verjetno so komentirali, izrazili sodbe in mnenja, nekateri so se pritoževali, vendar so vsi še naprej stali križemrok. Vendar so tudi poleg križa gledalci: voditelji ljudstva, ki želijo biti priča krvavemu spektaklu Kristusovega neslavnega konca; vojaki, ki upajo, da se bo usmrtitev kmalu končala; eden izmed hudodelcev, ki svojo jezo izlije na Jezusa. Posmehujejo se mu, ga žalijo, se znašajo nad njim.

In vsem tem opazovalcem je skupen refren, ki se v besedilu trikrat ponovi: »Če si kralj, reši sam sebe!« (prim. v. 35.37.39) Reši sam sebe, ravno nasprotno od tega, kar počne Jezus, ki ne misli nase, ampak na to, da bi rešil njih. Vendar pa vzklik reši sam sebe okuži: od voditeljev do vojakov in ljudi, val zla doseže skoraj vse.

Pomislimo, da je zlo nalezljivo, da nas okuži, kot ko zbolimo za nalezljivo boleznijo, nas takoj okuži. In ti ljudje govorijo o Jezusu, vendar se niti za trenutek ne uglasijo z Jezusom, distancirajo se in govorijo. To je smrtonosna okužba brezbrižnosti. Brezbrižnost je huda bolezen. »To se me ne tiče, ne tiče se me«. Brezbrižnost do Jezusa in brezbrižnost tudi do bolnikov, do ubogih, do ubogih zemlje. Rad vprašam ljudi in sedaj vprašam tudi vsakega izmed vas. Vem, da vsak od vas daje miloščino ubogim, in zato vas sprašujem: »Ko dajete miloščino ubogim, ali jim gledate v oči? Si sposoben pogledati v oči tistemu revežu ali revici, ki te prosi za miloščino? Ko dajete miloščino revnim, ali vržete kovanec ali pa se dotaknete njihove roke? Si se sposoben dotakniti človeške bede?«. Vsak naj si na to danes odgovori. Ti ljudje so bili brezbrižni. Ti ljudje so govorili o Jezusu, a se niso uglasili z Jezusom. In to je smrtonosna okužba brezbrižnosti, ki s to revščino ustvarja razdalje.

Val zla se vedno širi na ta način: začne se tako, da se človek distancira, opazuje, ne da bi karkoli storil, se ne zanima, nato pa razmišlja le o tem, kar ga zanima, in se navadi, da se obrne stran. To je nevarno tudi za našo vero, ki usahne, če ostaja teorija in ne postane praksa, če ni vključenosti, če se človek ne zavzame osebno, če človek ne tvega. Tedaj postanemo površinski kristjani, ki pravijo, da verujejo v Boga in želijo mir, vendar pa ne molijo in ne skrbijo za bližnjega. Njih ne zanima ne Bog, ne mir. Ti kristjani so samo po imenu, so površninski!

To je bil val zla, ki je bil na Kalvariji. Obstaja pa tudi blagodejni val dobrega. Med številnimi opazovalci se eden vključi, to je t.i. »dobri razbojnik«. Drugi se norčujejo iz Gospoda, on pa se z njim pogovarja in ga pokliče po imenu: »Jezus«; mnogi nanj stresajo svojo jezo, on pa Kristusu prizna svoje napake; mnogi pravijo »reši sam sebe«, on pa moli: »Jezus, spomni se me« (v. 42). Samo to prosi Gospoda. Zelo lepa molitev je to. Če vsakdo od nas to moli vsak dan, je na dobri poti, je na poti svetosti. »Jezus, spomni se me«. Tako hudodelec postane prvi svetnik: za trenutek se približa Jezusu in Gospod ga za vedno sprejme k sebi. Evangelij govori o dobrem razbojniku nam, da bi nas povabil, naj premagamo zlo in prenehamo biti gledalci. Kje naj začnemo? Pri zaupnosti, pri tem, da Boga kličemo po imenu, tako kot je to storil dobri razbojnik, ki ob koncu svojega življenja ponovno najde pogumno zaupanje otrok, ki zaupajo, sprašujejo, vztrajajo. In v zaupanju prizna svoje napake; joka, vendar ne nad seboj, ampak pred Gospodom. In mi, ali imamo to zaupanje, ali prinašamo Jezusu to, kar imamo v sebi, ali pa se pred Bogom zamaskiramo, morda z malo sakralnosti in kadila? Kdor prakticira zaupnost, se uči posredovanja, uči se prinašati Bogu, kar vidi, trpljenje sveta, ljudi, ki jih srečuje, in mu reči kot dobri razbojnik: »Spomni se, Gospod!« Na svetu nismo samo zato, da bi rešili sebe, ampak da bi svoje brate in sestre pripeljali v objem Kralja. Posredovanje, spominjanje Gospoda odpira nebeška vrata. Toda ali mi, kadar molimo, posredujemo? Gospod, spomni se me, moje družine, spomni se tega problema, spomni se, spomni se… S tem pritegnemo Gospodovo pozornost.

Bratje, sestre, danes nas naš Kralj s križa gleda z brasa aduerte. Na nas je, da izberemo, če bomo gledalci ali sodelujoči. Vidimo današnje krize, upadanje vere, pomanjkanje sodelovanja ... Kaj storimo? Ali se omejimo zgolj na teorije, kritiziranje ali pa zavihamo rokave, vzamemo življenje v svoje roke in preidemo od »če« izgovorov k »da« molitve in služenja? Vsi mislimo, da vemo, kaj je narobe v družbi, v svetu, tudi v Cerkvi, vendar ali potem tudi kaj storimo glede tega? Ali si umažemo roke, kakor naš Bog, ki je pribit na les, ali pa bomo stali z rokami v žepih in gledali? Danes, ko Jezus, razgaljen na križu, odstrani vsako tančico glede Boga in uniči vsako lažno podobo svojega kraljevega dostojanstva, glejmo Njega, da bi našli pogum, da bi pogledali sebe, da bi hodili po poteh zaupanja in priprošnje, postali služabniki, da bi kraljevali z Njim. »Spomni se me, spomni se«. Bolj pogosto molimo to molitev. Hvala

V evangeliju vidimo, da vsi zahtevajo od Jezusa naj stopi s križa. Posmehovali so se mu, saj je to bil njihov način, da sebe opravičijo, češ saj ni naša krivda, da si ti na križu, sam si kriv, saj če bi bil v resnici Božji Sin, judovski kralj, ti ne bi bil tam, ampak bi stopil s tega sramotnega mučilnega orodja in se rešil. Torej, če boš ostal tam, pomeni da nisi imel prav ti, ampak mi. Drama, ki

V evangeliju vidimo, da vsi zahtevajo od Jezusa naj stopi s križa. Posmehovali so se mu, saj je to bil njihov način, da sebe opravičijo, češ saj ni naša krivda, da si ti na križu, sam si kriv, saj če bi bil v resnici Božji Sin, judovski kralj, ti ne bi bil tam, ampak bi stopil s tega sramotnega mučilnega orodja in se rešil. Torej, če boš ostal tam, pomeni da nisi imel prav ti, ampak mi. Drama, ki se dogaja pod Jezusovim križem, je drama vseh ljudi pred Bogom, ki se razodeva takšen kot je, kot Ljubezen. V križanem Jezusu je sicer božanstvo izmaličeno, razgaljeno vsake vidne slave, a je vendar resnično in navzoče. Samo vera to zmore prepoznati; vera Marije, ki pridruži v svojem srcu še zadnji kamenček mozaika iz življenja svojega Sina. Ona še ne vidi vsega, a nadaljuje z zaupanjem v Boga, ko ponovno ponavlja svojo izročitev: »Glej, dekla sem Gospodova« (Lk 1,38). Tu je še tudi vera dobrega razbojnika; pravkar oblikovana vera, ki pa zadostuje za odrešenje: »Danes boš z menoj v raju.«Odločilen je ta 'z menoj'.  Da, to je tisto, kar ga reši.  Gotovo, dobri razbojnik, je na križu tako kot Jezus, je pa predvsem na križu z Jezusom. Za razliko od drugega razbojnika in vseh drugih, ki se Jezusu posmehujejo, ta ne zahteva, naj stopi s križa in to stori tudi njemu. Ampak reče: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Na križu ga vidi izmaličenega, neprepoznavnega,  a mu vseeno zaupa kot kralju, še več kot Kralju. Dobri razbojnik verjame temu, kar je napisano na deščici nad Jezusovo glavo: 'Judovski kralj', verjame in se mu zaupa. Za to je že takoj v Božjem 'danes', v raju, saj raj je ravno to: biti z Jezusom, biti z Bogom.

Poglejte, dragi bratje, tako pride na dan prvo temeljno sporočilo, ki nam ga danes sporoča Božja Beseda. Vabi nas, naj bomo z Jezusom kot Marija, naj ga ne prosimo, da stopimo dol, ampak da ostanemo tam z Njim. To moramo storiti zaradi naše službe, ne samo zaradi nas samih, ampak zaradi vse Cerkve, za vse Božje ljudstvo.

Dragi bratje, od tu prihaja naša modrost, modrost križa (sapientia Crucis). O tem je do konca premislil sveti Pavel, ki je prvi zastavil celostno krščansko misel osredotočeno ravno na protislovju križa. V pismu Kološanom, iz katerega je v današnji liturgiji kristološka himna, paolinska misel, oplemenitena z milostjo Duha, doseže neverjetni nivo strnjenega prikaza pristnega krščanskega pojmovanja Boga in sveta, osebnega in vesoljnega odrešenja, ki je vse osredinjeno v Kristusu, Gospodu src, zgodovine in vesolja. »Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,19-20). Njega, dragi bratje, smo vedno poklicani, da oznanjamo svetu: Kristusa, »ki je podoba nevidnega Boga«, Kristusa »prvorojenca vsega stvarstva« in vseh, ki »vstanejo od mrtvih«, saj je On, kakor piše apostol, »postal prvi med vsemi stvarmi« (Kol 1,15.18).

Znotraj tega načrta, ki presega zgodovino, a se istočasno razodeva in uresničuje v njej, ima prostor Cerkev, telo, katerega 'glava' je Kristus (prim. Kol 1,18). V pismu Efežanom sveti Pavel izrecno govori o Kristusovem gospodovanju v odnosu s Cerkvijo. Pavel je oblikoval hvalno molitev 'veličini moči Boga', ki je obudil Kristusa in ga postavil za Gospoda vsega. In »vse je (Bog) položil pod njegove noge«, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje (Ef 1,22-23). Isto besedo 'polnost', ki je velja za Kristusa, Pavel nameni tudi Cerkvi, ki je kot telo udeležena pri polnosti Glave. Poglejte, kakšno je naše veselje: biti udeleženi v Cerkvi Kristusove polnosti, v pokorščini, ki gre preko križa, da bi bili usposobljeni za delež svetih v luči, da bi bili 'prestavljeni' v kraljestvo Božjega Sina (prim. Kol 1,12 – 13). Zaradi tega živimo v nenehnem zahvaljevanju, saj tudi v preizkušnjah ostaneta v nas Kristusov mir in veselje. To nam on zapustil kot jamstvo svojega Kraljestva, ki je že  med nami in ga sprejemamo v veri in upanju ter okušamo v ljubezni.