Berilo

Danijel napove večno Božje kraljestvo

Berilo iz knjige preroka Danijela (Dan 2,31-45)

Daniel je pripovedoval kralju Nabuhodónozorju: Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bil je velik kip. Ta kip je bil ogromen in silno svetal; stal je pred teboj in njegov pogled je bil grozen. Glava tega kipa je bila iz čistega zlata, prsi in roke iz srebra, trebuh in ledja iz brona, stegna iz železa, noge deloma iz železa, deloma iz gline.

Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških sil utrgal kamen in zadel kip v njegove železne in glinaste noge ter jih razdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, glina, bron, srebro in zlato ter bilo kakor pleve na poletnih gumnih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu ni bilo za njimi. Kamen, ki je zadel kip, pa je postal velika gora in napolnil vso zemljo.To so sanje; njih razlago povemo zdaj pred kraljem. Ti, o kralj, kralj kraljev, ki mu je Bog nebes dal kraljestvo, moč oblast in slavo, in v čigar roko je dal povsod, kjer so bivališča, ljudi, živali, polja in ptice neba, in tebe postavil za gospodarja nad vsem, ti si glava iz zlata. Za teboj pa vstane drugo kraljestvo, neznatnejše od tvojega, nato tretje kraljestvo, iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. Četrto kraljestvo bo močno kakor železo, ki vse zdrobi in razbije; kakor železo, ki vse zruši, bo to kraljestvo zdrobilo in razbilo.

Če si videl noge in prste deloma iz lončarske gline deloma iz železa, to pomeni, da se bo kraljestvo delilo in bo v njem nekaj trdnosti železa, ker si videl, da je bilo železo pomešano z lončarsko glino. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa deloma iz gline, pomeni: del kraljestva bo trden in drugi del zdrobljiv. Da si videl železo pomešano z lončarsko glino, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more mešati z glino.

V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, sámo pa bo obstalo na veke. Saj si videl sam, da se je z gore utrgal kamen brez človeških sil in zdrobil železo, bron, glino, srebro in zlato. Tako je veliki Bog kralju oznanil, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njih razlaga je zanesljiva.

Spev z odpevom

DanD 3,57-61

Evangelij

Veličastni jeruzalemski tempelj bo popolnoma porušen

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,5-11)

Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«

Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.«

Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«

Berilo

V veliki žalosti umiram v tuji deželi

Berilo iz 1. knjige Makabejcev (1 Mkb 6,1-13)

Ko je kralj Antioh hodil po goratih deželah, je slišal, da je v perzijski Elimaidi mesto, slavno po bogastvu, srebru in zlatu. V njem da je zelo bogato svetišče; tam da so zlate opreme, oklepi in orožje, kar je tam pustil makedonski kralj, Filipov sin Aleksander, ki je zavladal kot prvi izmed Grkov. Prišel je in skušal mesto zavzeti in opleniti, pa ga ni mogel, ker so meščani zvedeli o tem naklepu. Vzdignili so se v boj zoper njega, tako da je pobegnil in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon.

Tedaj mu je prišel nekdo v Perzijo sporočat, da so bile poražene vojske, ki so odšle v Judovo deželo. Lizija da je šel na čelu močne vojske, pa so ga Judje premagali, in se okrepili z orožjem, vojnimi krdeli in obilnim plenom, ki so ga odvzeli vojskam, katere so pobili. Da so tudi porušili mališki žrtvenik, ki ga je postavil na oltarju v Jeruzalemu, in da so svetišče kakor prej obdali z visokimi zidovi, prav tako tudi mesto Betsuro.

Ko je kralj to slišal, se je ustrašil in zelo razburil. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se mu ni zgodilo, kakor je želel. Ostal je tam več dni, ker se ga je vedno znova lotevala otožnost; mislil je, da bo umrl.

Tedaj je poklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Spanje je zbežalo od mojih oči in srce mi je upadlo od skrbi. Dejal sem sam pri sebi: ,V kakšno stisko sem prišel in v kako veliko potrtost, ki me zdaj spreletava! Bil sem spoštovan in priljubljen, dokler sem vladal.' Zdaj pa se spominjam hudega, kar sem storil v Jeruzalemu; vzel sem vse zlate in srebrne posode, ki so bile v njem, in poslal vojske, da bi brez vzroka iztrebile Judove prebivalce. Zdaj vem, da me je zaradi tega zadela ta nesreča. Glejte, v veliki žalosti umiram v tuji deželi.«

Psalm 9

Ps 9,2-4.6.16.19

Evangelij

Bog daje večno življenje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-40)

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.