Božja beseda za četrtek, 23. julija 2020

Dragi bratje in sestre!
Na gorečnosti poln predvečer velikega jubileja 2000 je častitljivi božji služabnik Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozavetnico vse Evrope. Danes bi rad predstavil osebo, sporočilo in razloge, zakaj lahko ta sveta žena še danes marsikaj nauči Cerkev in svet. ...

Dogodki iz življenja sv. Brigite so nam dobro znani , ker so njeni duhovni očetje sestavili življenjepis, da bi sprožili postopek beatifikacije takoj po njeni smrti leta 1373. Brigita se je rodila sedemdeset let prej, …

Več ...

Dragi bratje in sestre!
Na gorečnosti poln predvečer velikega jubileja 2000 je častitljivi božji služabnik Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozavetnico vse Evrope. Danes bi rad predstavil osebo, sporočilo in razloge, zakaj lahko ta sveta žena še danes marsikaj nauči Cerkev in svet.

Dogodki iz življenja sv. Brigite so nam dobro znani , ker so njeni duhovni očetje sestavili življenjepis, da bi sprožili postopek beatifikacije takoj po njeni smrti leta 1373. Brigita se je rodila sedemdeset let prej, leta 1303 v mestu Finster na Švedskem, v tej severnoevropski deželi, ki je tri stoletja pred tem sprejela krščansko vero z enakim navdušenjem, s kakršnim jo je naša svetnica prejela od staršev, zelo pobožnih ljudi iz plemenitih družin, blizu kraljevski hiši.

V življenju te svetnice lahko prepoznamo dve obdobji.
Prvo zaznamuje njen srečen zakon. Možu je bilo ime Ulf in je bil guverner pomembnega okrožja švedskega kraljestva. Zakon je trajal osemindvajset let, do Ulfove smrti. Rodilo se jima je osem otrok, med katerimi je drugorojena Karin (Katarina) češčena kot svetnica. To je zgovorno znamenje Brigitine zavzete vzgoje lastnih otrok. Sicer pa je bila njena pedagoška modrost tako cenjena, da jo je švedski kralj Magnus za nekaj časa poklical na dvor, da bi njegovo mlado nevesto Blanko iz Namurja uvedla v švedsko kulturo.

Brigita, ki jo je duhovno vodil učen redovnik, ki jo je uvedel v študij Svetega pisma, je pozitivno vplivala na svojo družino, ki je po zaslugi njene navzočnosti postala prava “domača Cerkev”. Skupaj z možem se je oklenila Vodila frančiškanskih tretjerednikov. Velikodušno je opravljala dela usmiljenja do potrebnih; ustanovila je tudi bolnišnico. Ob svoji ženi se je Ulf naučil, kako poboljšati svoj značaj in napredovati v krščanskem življenju. Ob vrnitvi z dolgega romanja v Santiago de Compostela, opravljenega leta 1341 skupaj z drugimi družinskimi člani, sta zakonca dodelala načrt, da bi živela zdržno, a je kmalu zatem Ulf v miru samostana, kamor se je umaknil, končal svoje zemeljsko življenje.

To obdobje Brigitinega življenja nam pomaga ceniti to, kar bi lahko danes opredelili kot pristno “zakonsko duhovnost”. Krščanski zakonci lahko skupaj prehodijo pot svetosti, ko jih podpira zakrament svetega zakona. Nemalokrat, prav kakor je bilo v primeru sv. Brigite in Ulfa, uspe ženi, da nežno in preudarno vodi moža po poti vere. S hvaležnostjo mislim na toliko žena, ki še danes dan za dnem razsvetljujejo svoje družine s pričevanjem krščanskega življenja. Naj Gospodov Duh tudi danes zbuja svetost krščanskih zakoncev, da svetu pokaže lepoto zakona, ki ga zakonca živita po vrednotah evangelija: ljubezni, nežnosti, vzajemni pomoči in rodovitnosti pri rojevanju in vzgajanju otrok, odprtosti in solidarnosti s svetom ter vključenosti v življenje Cerkve.

Ko je Brigita ovdovela, se je začelo drugo obdobje njenega življenja. Odpovedala se je novi poroki, da bi poglobila zedinjenje z Gospodom prek molitve, pokore in dobrih del. Tudi krščanske vdove lahko torej v tej svetnici najdejo zgled za posnemanje. Dejansko se je Brigita ob moževi smrti, potem ko je razdelila svoje imetje ubogim, naselila pri cistercijanskem samostanu Alvastra, čeprav ni nikoli pristopila k redovnemu posvečenju. Tam so se začela božja razodetja, ki so jo spremljala vse življenje. Brigita jih je narekovala svojim tajnikom – spovednikom, ki so jih prevedli iz švedščine v latinščino in jih zbrali ter izdali v osmih knjigah z naslovom Revelationes (Razodetja). Tem knjigam se pridružuje dodatek, ki ima za naslov Revelationes extravagantes (Dodatna razodetja).

Razodetja sv. Brigite imajo zelo raznoliko vsebino in slog. Včasih se razodetje pokaže v obliki pogovora med Brigito in božjimi osebami, Marijo, svetniki in tudi hudimi duhovi; pogovori, v katere posega tudi Brigita. Včasih pa gre za pripoved o svojskem videnju; in spet drugič je povedano, kar ji je Marija razodela o življenju in skrivnostih Sina. Veljavo Razodetij sv. Brigite, o katerih nekateri včasih dvomijo, je natančneje opredelil častitljivi Janez Pavel II. v pismu Spes Aedificandi: “Ko Cerkev priznava svetost Brigite, je sprejela celostno pristnost njenega notranjega izkustva, ne da bi se izrekla o posameznih razodetjih” (5).
Dejansko nas branje Razodetij izzove k mnogim pomembnim temam. Pogosto se sv. Brigita, na primer, vrača k opisovanju dokaj realističnih podrobnosti Kristusovega trpljenja, na katero je vedno gledala s posebno pobožnostjo. V njem je kontemplirala neskončno božjo ljubezen do ljudi. Na ustnice Gospoda, ki govori z njo, drzno postavlja te ganljive besede: “O moji prijatelji, tako nežno ljubim svoje ovce, da bi, ko bi bilo mogoče, hotel umreti še tolikokrat za vsako od njih z isto smrtjo, ki sem jo pretrpel za odrešenje vseh skupaj” (Revelationes, I, 59). Tudi boleče Marijino materinstvo, ki jo je naredilo za srednico in Mater usmiljenja, je tema, ki se pogosto pojavi v Razodetjih.

Ko je Brigita prejela te karizme, se je zavedala, da je prejemnica daru velike izvolitve od Gospoda. “Hčerka moja,” beremo v prvi knjigi Razodetij, “izbral sem te zase; ljubi me z vsem svojim srcem … bolj kot vse, kar obstaja na svetu” (1). Sicer pa je Brigita dobro vedela in bila o tem trdno prepričana, da je vsaka karizma namenjena za gradnjo Cerkve. Prav zaradi tega se nemalo njenih razodetij v obliki strogih opominov obrača na vernike v njenem času, vključno z verskimi in političnimi oblastmi, da bi skladno živeli svoje krščansko življenje. To pa je vedno počela s spoštljivostjo in popolno zvestobo cerkvenemu učiteljstvu, zlasti nasledniku apostola Petra.

Leta 1349 je Brigita za zmeraj zapustila Švedsko in se odpravila na romanje v Rim. Ne samo, da se je nameravala udeležiti svetega leta 1350, ampak je hotela od papeža tudi doseči potrditev vodila za red, ki ga je nameravala ustanoviti in bi se imenoval po presv. Odrešeniku ter bi ga sestavljali menihi in nune pod vodstvom opatinje. Ta posebnost nas ne sme presenetiti: v srednjem veku so obstajale meniške ustanove z moško in žensko vejo, a nobene, kjer bi oboji živeli pod istim vodilom, ki je predvidevalo opatinjo na čelu. Dejansko je v velikem krščanskem izročilu ženi priznano lastno dostojanstvo in – po zgledu Marije, Kraljice apostolov – lastno mesto v Cerkvi, ki je, ne da bi se prekrivalo s posvečenim duhovništvom, prav tako pomembno za duhovno rast skupnosti. Poleg tega v današnjem svetu ohranja velik pomen sodelovanje med posvečenimi moškimi in ženskami, vedno v spoštovanju njihove svojske poklicanosti.

V Rimu se je v družbi hčerke Karin posvetila življenju gorečega apostolata in molitve. In iz Rima je romala po raznih italijanskih svetiščih, zlasti v Assisi, domovino sv. Frančiška, do katerega je Brigita vedno gojila posebno pobožnost. Končno je leta 1371 okronala svoje največje hrepenenje: potovanje v Sveto deželo, kamor je prišla v družbi svojih duhovnih sinov, skupine, ki jo je Brigita imenovala “božji prijatelji”.

V tistih letih so bili papeži v Avignonu, daleč od Rima. Brigita se je pogumno obračala nanje, da bi se vrnili na Petrov sedež v večno mesto.
Umrla je leta 1373, preden se je papež Gregor XI. dokončno vrnil v Rim. Začasno so jo pokopali v rimski cerkvi sv. Lovrenca v Panisperni, leta 1374 pa sta jo otroka Birger in Karin prenesla v domovino, v samostan v Vadsteni, kjer je sedež reda, ki ga je ustanovila sv. Brigita in se je takoj zelo razširil. Leta 1391 jo je papež Bonifacij IX. slovesno razglasil za svetnico.

Brigitina svetost, ki jo zaznamuje mnogoterost darov in izkustev, ki sem jih omenil v tem kratkem življenjepisno-duhovnem prikazu, jo dela za izvrstno osebnost v evropski zgodovini. Sv. Brigita, po rodu iz Skandinavije, pričuje, kako je krščanstvo globoko preželo življenje vseh ljudstev na tej celini. Ko jo je papež Janez Pavel II. razglasil za sozavetnico Evrope, si je zaželel, da bi sv. Brigita, ki je živela v 14. stoletju, učinkovito posredovala s priprošnjo pri Bogu, da doseže tako pričakovano polno edinost vseh kristjanov. Po tem istem namenu, dragi bratje in sestre, ki nam je tako pri srcu, molimo tudi mi, da bi se Evropa vedno znala hraniti pri lastnih krščanskih koreninah, ko kličemo mogočno priprošnjo sv. Brigite Švedske, zveste božje učenke in sozavetnice Evrope. Hvala za pozornost.

Manj ...