Božja beseda za nedeljo, 23. aprila 2017

V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je sveti Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa. S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med mašo kanonizacije Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu sv. Petra. Nadaljeval je: Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer, kot smo slišali, pa ni bilo Tomaža;

V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je sveti Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa. S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med mašo kanonizacije Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu sv. Petra. Nadaljeval je: Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer, kot smo slišali, pa ni bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali, da so videli Gospoda, je odgovoril, če ne bo videl tistih ran in se jih dotaknil, da ne bo veroval. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Jezusove rane so pohujšanje za vero, so pa tudi potrdilo vere. Zato na telesu vstalega Kristusa rane ne izginejo, pač pa ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje ljubezni do nas in so nujno potrebne za verovanje v Boga. Ne za verovanje v obstoj Boga, ampak za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter navaja Izaija in piše kristjanom: »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (1 Pt 2,24; prim. Iz 53,5).

Sveti Janez XXIII. in sveti Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta gledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna paresije Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju.

Bila sta duhovnika, škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina.

V teh možeh, ki sta zrla Kristusove rane in sta pričala o njegovem usmiljenju, je prebivalo »živo upanje« skupaj z »neizrekljivim in poveličanim veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki ju vstali Kristus daje svojim učencem, ki jim ju nič in nihče ne more vzeti. Velikonočno upanje in veselje, ki sta šli skozi topilnico razgalitve, izpraznjenja, bližine grešnikov do skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta ju sveta papeža prejela v dar od vstalega Gospoda in sta ju tudi sama v obilici dajala Božjemu ljudstvu ter za to prejela večno hvaležnost.

To upanje in to veselje je bilo mogoče zaznati v prvi skupnosti verujočih v Jeruzalemu, o kateri nam govorijo Apostolska dela in smo slišali v drugem berilu (prim. 2,42-47). To je skupnost, kjer živijo bistveno vsebino evangelija, to je ljubezen, usmiljenje, v preprostosti in bratstvu.

In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je sveti Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj, voden od Svetega Duha. To je bilo njegovo veliko služenje Cerkvi, zato rad pomislim, da je bil papež učljivosti Duhu.

V tem služenju Božjemu ljudstvu je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira.

Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi.

»Dragi bratje in sestre, dober dan. Vemo, da se vsako nedeljo spominjamo vstajenja Gospoda Jezusa, toda v tem obdobju po veliki noči, pa dobi nedelja še bolj svetleč pomen.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo drugo velikonočno ali belo nedeljo ali nedeljo Božjega usmiljenja pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška, ki jo namesto Angelovega češčenja molimo med velikonočnim časom.

V izročilu Cerkve so to nedeljo, prvo po veliki noči poimenovali 'in albis'. Kaj to pomeni? Izraz je želel priklicati obred, ki so ga imeli tisti, ki so med velikonočno vigilijo prejeli krst. Vsakemu od njih je bilo namreč izročeno belo oblačilo 'alba' (belo), s katerim je bilo izraženo novo dostojanstvo Božjih otrok. Tudi danes se novorojenčkom da majhno simbolično oblačilo, medtem ko odrasli oblečejo pravo in resnično oblačilo, kot smo videli med velikonočno vigilijo. To belo oblačilo so nekdaj nosili ves teden, vse do nedelje in albis, ko so odložili in so tako z odloženo obleko so začeli novo življenje v Kristusu in v Cerkvi.

Še nekaj drugega je. V Jubilejnem letu 2000 pa je sv. Janez Pavel II. določil, da bo ta nedelja posvečena Božjemu usmiljenju. Resnično bil je to pravi uvid! Sveti Duh je bil na delu. Pred nekaj meseci smo namreč zaključili izredni Jubilej Usmiljenja in ta nedelja nas torej vabi, da z vso močjo ponovno zajamemo moč, ki prihaja iz usmiljenja Boga.

Današnji evangelij je pripoved prikazanja vstalega Kristusa učencem, zbranim v dvorani zadnje večerje (prim. Jn 20, 19-31). Sveti Janez piše, da je Jezus, potem ko je pozdravil svoje učence, jim rekel: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« Ko je to izrekel, je napravil gesto, da je dihnil vanje in dodal: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (vv. 21-23). Poglejte, to je smisel usmiljenja, ki je predstavljen na dan Jezusovega vstajenja kot odpuščanje grehov. Vstali Jezus je izročil svoji Cerkvi kot prvo nalogo, svoje isto poslanstvo, da ponesejo vsem konkretno oznanilo odpuščanja. To je prva naloga, oznanjati odpuščanje. To vidno znamenje njegovega usmiljenja vsebuje mir srca in veselje ponovnega srečanja z Gospodom.

Usmiljenje nam v velikonočni luči omogoča zaznati, kot resnična oblika spoznanja skrivnosti, ki jo živimo. Vemo, da lahko spoznavamo preko različnih oblik: čuti, navdih, razum in druge oblike. Dobro, lahko pa se pride do spoznanja tudi preko izkušnje usmiljenja. Usmiljenje namreč odpre vrata razuma, da bolje razumemo skrivnost Boga in našega osebnega bivanja. Preko njega razumemo, da nasilje, zagrenjenost in maščevanje nimajo nobenega smisla. Prva žrtev pa je tisti, ki nosi v sebi ta čustva, saj si odvzema lastno dostojanstvo. Usmiljenje odpre tudi vrata srca in omogoči izraziti bližino predvsem tistim, ki so izključeni, saj začutijo, da so bratje in sestre ter otroci edinega Očeta. Spodbuja tudi prepoznavanje tistih, ki potrebujejo tolažbo ter omogoča, da najdemo primerne besede spodbude.

Bratje in sestre, usmiljenje ogreje srce ter ga napravi občutljivega za potrebe bratov in sester preko podelitve in udeleženosti. Usmiljenje skratka obveže vse, da postanejo orodje pravičnosti, sprave in miru. Nikoli ne pozabimo, da je usmiljenje kamen sklepnik življenja vere in konkretna oblika s katero napravimo vidno Jezusovo vstajenje.

Marija, Mati Usmiljenja, naj nam pomaga verovati in z veseljem živeti vse to.

Prejšnjo nedeljo smo praznovali vstajenje Učitelja, danes smo priče vstajenja učenca. Minil je teden, teden, ki so ga učenci, čeprav so videli Vstalega, preživeli v strahu, za »zaprtimi vrati« (Jn 20,26), ne da bi jim uspelo prepričati o vstajenju edinega odsotnega, Tomaža. Kaj naredi Jezus pred to plašno nevernostjo? Vrne se, postavi se v isti položaj, »v sredo med« učence, in ponovi isti pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.26). Začne vse znova. Vstajenje učenca se začne tukaj, iz tega zvestega in potrpežljivega usmiljenja, od odkritja, da se Bog nikoli ne naveliča ponujati nam roke, da nas dviga iz naših padcev. Hoče, da ga vidimo tako: ne kot gospodarja, ki mu moramo polagati račune, ampak kot očka, ki nas vedno pobira. V življenju napredujemo tipaje, kot otrok, ki se uči hoditi, pa pada; nekaj korakov, pa spet padec; pade in znova pade in vsakič ga očka pobere. Roka, ki nas vedno znova pobira, je usmiljenje: Bog ve, da bi brez usmiljenja ostali na tleh, da za hojo potrebujemo nekoga, ki nas postavi pokonci.

Ti pa lahko ugovarjaš: »Toda jaz nikoli ne neham padati!« Gospod to ve in je vedno pripravljen, da te pobere. Noče, da bi vedno mislili na svoje padce, ampak hoče, da gledamo njega, ki v padcih vidi otroke, ki jih je treba dvigniti, v bedi vidi otroke, ki jih je treba ljubiti z usmiljenjem. Danes v tej cerkvi, ki je postala svetišče usmiljenja v Rimu, na nedeljo, ki jo je pred dvajsetimi leti sv. Janez Pavel II. posvetil Božjemu usmiljenju, zaupno sprejemamo to sporočilo. Sv. Favstini je Jezus rekel: »Jaz sem ljubezen in usmiljenje sámo; ni je bede, ki bi se lahko merila z mojim usmiljenjem« (Dnevnik, 14. 9. 1937). Ob drugi priliki je svetnica zadovoljno rekla Jezusu, da mu je podarila vse življenje, vse, kar je imela. Jezusov odgovor pa jo je postavil na trda tla: »Nisi mi dala tega, kar je dejansko tvoje.« Kaj je zadržala zase ta sveta sestra? Jezus ji je »ljubeče rekel: Hči, daj mi svojo bedo« (10. 10. 1937). Tudi mi se lahko vprašamo: »Sem dal Gospodu svojo bedo? Sem mu pokazal svoje padce, da me pobere?« Ali pa je še kaj, kar zadržujem v sebi? Greh, očitek iz preteklosti, rana, ki jo imam v sebi, zamera do koga, predstave o kakem človeku … Gospod čaka, da mu prinesemo svoje bede, da nam pomaga odkriti svoje usmiljenje.

Vrnimo se k učencem. Zapustili so Gospoda med njegovim trpljenjem in so se čutili krive. Toda ko jih je Jezus srečal, jim ni naredil dolge pridige. Njim, ki so bili ranjeni v svoji notranjosti, pokaže svoje rane. Tomaž se jih lahko dotakne in odkrije ljubezen, odkrije, koliko je Jezus trpel zanj, ki ga je zapustil. V teh ranah se nas dotakne z roko nežna Božja bližina. Ko Tomaž, ki je prišel z zamudo, objame usmiljenje, preseže druge učence: ne veruje samo v vstajenje, ampak tudi v brezmejno Božjo ljubezen. In izreče najenostavnejšo in najlepšo veroizpoved: »Moj Gospod in moj Bog!« (28). Glejte, to je vstajenje učenca: zgodi se, ko njegova krhka in ranjena človeškost vstopi v Jezusovo človeškost. Tam se razblinijo vsi dvomi, Bog postane moj Bog, tam znova začnemo sprejemati sebe in ljubiti svoje življenje.

Dragi bratje in sestre, v preizkušnji, ki jo preživljamo, smo se tudi mi kakor Tomaž s svojimi strahovi in dvomi prepoznali kot krhki. Potrebujemo Gospoda, ki v nas onkraj naših krhkosti vidi lepoto, ki je ni mogoče odstraniti. Z njim odkrivamo, da smo dragoceni v teh svojih krhkostih. Odkrivamo, da smo kot prelepi kristali, krhki in dragoceni obenem. In če smo kakor kristal prosojni pred njim, potem njegova luč, luč usmiljenja sveti v nas in skozi nas v svet. Glejte, to je razlog, da smo, kakor nam je povedalo Petrovo pismo, »polni veselja, čeprav je treba zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah« (1 Pt 1,6).

Na ta praznik Božjega usmiljenja nas najlepše oznanilo doseže po učencu, ki je prišel kasneje. Samo on je manjkal, Tomaž. Toda Gospod ga je počakal. Usmiljenje ne zapusti tistih, ki zaostanejo. Medtem ko zdaj razmišljamo o počasnem in mučnem vračanju po pandemiji, se vsiljuje prav ta nevarnost: pozabiti tistega, ki je zaostal. Tvegamo, da nas zadane še hujši virus, virus brezbrižne sebičnosti. Prenaša se od ideje, da se življenje izboljša, če gre dobro meni, da bo vse dobro, če bo šlo dobro meni. To je izhodišče, pridemo pa do izbiranja oseb, do izločanja ubogih, do tega, da na oltarju napredka žrtvujemo tiste, ki zaostajajo. Ta pandemija pa nas spominja, da ni razlik in meja med tistimi, ki trpijo. Vsi smo krhki, vsi enaki, vsi dragoceni. Kar se godi, nas žge v notranjosti: čas je, da odstranimo neenakosti, da ozdravimo od krivičnosti, ki pri koreninah ogroža zdravje vsega človeštva! Naučimo se od zgodnje krščanske skupnosti, ki jo opisuje knjiga Apostolskih del. Prejela je usmiljenje in je živela z usmiljenjem.: »Vsi verniki so … imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval (Apd 2,44-45). To ni ideologija, to je krščanstvo.

V tej skupnosti je po Jezusovem vstajenju samo eden zaostal in drugi so ga čakali. Danes je videti obratno: majhen del človeštva je šel dalje, medtem ko je večina zaostala. In vsak bi lahko rekel: »To so zapleteni problemi, ni moja stvar, da poskrbim za potrebne, drugi morajo misliti na to!« Potem ko je sv. Favstina srečala Jezusa, je napisala: »V trpeči duši moramo videti Jezusa Križanega in ne parazita ali breme …

Papež Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je blaženi Janez Pavel II. poimenoval nedeljo božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.

'Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža,

Papež Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je blaženi Janez Pavel II. poimenoval nedeljo božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.

'Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel: 'Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval' (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pzneje spet pojavil med svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren' (Jn 20,27). Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: 'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž 'je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil' (In Ioann. 121,5).

Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.' Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: 'Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo' (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto na videz nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: 'Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!' (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: 'Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje' (In Ioann. XX lectio VI §2566').

Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja: 'V tem se veselite', in dodaja: 'Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem veselju, ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš' (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost, ki je dostopna veri. 'To je Gospod naredil', pravi psalm (118,23) – čudovito je v naših očeh, očeh vere.

Angelus 15. april 2012
Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega v tednu' in nato 'čez osem dni' (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir 'shalom', postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir', ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta, 'polnega milosti in resnice' (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je blaženi Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.