Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za soboto, 22. julija 2017

Sv. Marija Magdalena, praznik

»Marija Magdalena je šla in učencem naznanila, da je videla Gospoda.« (Jn 20,18)

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Pesem človeka, ki najde Kristusa

Berilo iz Visoke pesmi (Vp 3,1-4)

Tako govori nevesta: Na svojem ležišču, ponoči, sem iskala njega, ki ga ljubi moja duša, iskala sem ga, pa ga nisem našla. Vstala bom in obhodila mesto, po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša. Srečali so me čuvaji, ki krožijo po mestu: »Ste videli njega, ki ga ljubi moja duša?« Kakor hitro sem jih prehitela, sem našla njega, ki ga ljubi moja duša.

Ali

Zdaj ne gledamo več na Kristusa telesno

Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 5,14-17)

Bratje in sestre, Kristusova ljubezen nas vnema, ker smo prišli do sodbe, da so vsi umrli, če je eden umrl za vse, in za vse je Kristus umrl, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal. Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu.

In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvar; staro je prešlo, glejte, nastalo je novo.

Psalm 63

Odpev: »Po tebi žeja mojo dušo, moj Bog.«

O Bog, moj Bog si ti,

v skrbeh te iščem;

po tebi žeja mojo dušo, po tebi koprni moje telo,

kakor suha in žejna dežela brez vode.

Odpev: »Po tebi žeja mojo dušo, moj Bog.«

Hočem o tebi premišljevati v svetišču,

da bi videl tvojo moč in tvoje veličastvo;

boljša je tvoja milost kot življenje,

moje ustnice te bodo slavile.

Odpev: »Po tebi žeja mojo dušo, moj Bog.«

Tako te bom hvalil v svojem življenju,

v tvojem imenu bom dvigal svoje roke.

Moja duša se bo nasičevala,

moja usta te bodo hvalila.

Odpev: »Po tebi žeja mojo dušo, moj Bog.«

Moj pomočnik si postal,

radujem se v senci tvojih peruti.

Moja duša se tebe drži,

tvoja desnica me podpira.

Odpev: »Po tebi žeja mojo dušo, moj Bog.«

Evangelij

Iz pesmi slednice Žrtvi velikonočni

Aleluja

Aleluja. Povej nam, Marija, kaj si videla na poti? Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega. Aleluja.

Žena, koga iščeš?

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1-2.11-18)

Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Marija Magdalena
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Misli papeža Frančiška

...

Kateheza, 17. julij 2017 ...

Kot poročajo evangeliji, je Marija Magdalena prva videla vstalega Jezusa. Malo pred tem se je končal sobotni počitek. Ni bilo časa, da bi na dan trpljenja opravili vse pogrebne obrede. Zato gredo žene naslednje jutro navsezgodaj z odišavljenimi mazili k Jezusovemu grobu. Prva prispe Marija iz Magdale, ena od učenk, ki so Jezusa spremljale vse od Galileje in služile nastajajoči Cerkvi. V njeni poti proti grobu se zrcali zvestoba mnogih žensk, ki so leta vdane potkam pokopališč, …

Kateheza, 17. julij 2017

Kot poročajo evangeliji, je Marija Magdalena prva videla vstalega Jezusa. Malo pred tem se je končal sobotni počitek. Ni bilo časa, da bi na dan trpljenja opravili vse pogrebne obrede. Zato gredo žene naslednje jutro navsezgodaj z odišavljenimi mazili k Jezusovemu grobu. Prva prispe Marija iz Magdale, ena od učenk, ki so Jezusa spremljale vse od Galileje in služile nastajajoči Cerkvi. V njeni poti proti grobu se zrcali zvestoba mnogih žensk, ki so leta vdane potkam pokopališč, v spomin na nekoga, ki ga ni več. Najpristnejše vezi se ne pretrgajo niti s smrtjo. Nekateri še naprej imajo radi, četudi je ljubljena oseba odšla za vedno.

Evangelij (glej Jn 20,1-2.11-18) pri opisovanju Magdalene najprej izpostavi, da ni bila ženska »enostavnih navdušenj«. Po prvem obisku groba se razočarana vrne na kraj, kjer so se skrivali učenci. Pove, da je bil kamen odmaknjen z vhoda v grob, in njena prva domneva je kar se da preprosta: nekdo je moral na skrivaj odnesti Jezusovo telo. Tako prvo oznanilo, ki ga prinese Marija, ni oznanilo vstajenja, ampak kraje, ki so jo zagrešili neznanci, medtem ko je ves Jeruzalem spal.

Zatem evangelij pripoveduje o drugi Magdalenini poti proti Jezusovemu grobu. Bila je trmasta, odšla je stran, zatem se je spet vrnila, ni se je dalo prepričati. Tokrat je njen korak počasen in otežen. Marija trpi še enkrat bolj, predvsem zaradi Jezusove smrti in potem tudi zaradi nerazložljivega izginotja njegovega telesa.

In medtem ko stoji sključena blizu groba, z očmi, polnimi solz, jo Bog preseneti na najbolj nepričakovan način. Evangelist Janez izpostavi, kako vztrajna je njena slepota. Ne zaveda se navzočnosti dveh angelov, ki jo sprašujeta, in niti ne posumi v človeka za njenim hrbtom, za katerega misli, da je vrtnar. Zatem pa odkrije najbolj pretresljiv dogodek v človeški zgodovini, ko jo Jezus vendarle pokliče po imenu: »Marija!«

Kako lepo je pomisliti, da se je Vstali prvič prikazal na tako zelo oseben način! Da obstaja nekdo, ki nas pozna, ki vidi naša trpljenja in razočaranja, ki je ganjen ob nas in ki nas kliče po imenu. To je zakon, ki je vklesan v strani evangelija. Okoli Jezusa so mnoge osebe, ki iščejo Boga. Najbolj izjemna stvarnost pa je, da je predvsem Bog tisti, ki veliko prej skrbi za naše življenje, ki ga želi ponovno dvigniti. In za to nas kliče po imenu, saj pozna osebno obličje vsakega. Vsak človek je ljubezenska zgodba, ki jo Bog piše na tej zemlji. Vsak med nami je Božja zgodba ljubezni. Vsakega med nami Bog kliče po lastnem imenu. Pozna nas po imenu, nas gleda, nas čaka, nam odpušča, potrpežljiv je z nami.

Jezus jo pokliče: »Marija!« Revolucija njenega življenja, revolucija, ki je bila namenjena preoblikovanju življenja vsakega moškega in ženske, se začne z imenom, ki odmeva v vrtu s praznim grobom. Evangeliji nam opisujejo Marijino srečo: Jezusovo vstajenje ni radost, ki se daje po kapljicah, ampak je slap, ki se zliva na celotno življenje. Krščansko življenje ni spleteno iz mehkih sreč, ampak iz valov, ki s seboj odnesejo vse. Pomislite nase, na svojo prtljago razočaranj in porazov, ki jo vsak nosi v svojem srcu, in pomislite, da vam je Bog blizu in vas kliče po imenu ter vam pravi: »Vstani, nehaj jokati, kajti prišel sem, da te osvobodim!«

Jezus se ne prilagaja svetu, ne dopušča, da bi se v njem zadrževali smrt, žalost, sovraštvo, moralno uničenje oseb. Naš Bog ni nepremičen, ampak je »sanjač«: sanja preobrazbo sveta, kar je tudi uresničil z vstajenjem.

Marija Magdalena bi želela objeti svojega Gospoda, a on se je že napotil k nebeškemu Očetu, medtem ko njo pošlje, naj oznani novico bratom. In tako ta žena, ki je pred srečanjem z Jezusom bila v oblasti zla, sedaj postane apostolka novega in še večjega upanja. Njena priprošnja naj nam pomaga, da bomo tudi mi živeli to izkušnjo: da bomo v trenutku joka in zapuščenosti prisluhnili Jezusu Vstalemu, ki nas kliče po imenu, in s srcem, polnim veselja, šli oznanjat: 'Videl sem Gospoda! Spremenil sem življenje, ker sem videl Gospoda! Sedaj sem drugačen kot prej, sem druga oseba. Spremenil sem se, ker sem videl Gospoda.' To je naša moč in to je naše upanje.

Papež Frančišek

Misli Benedikta XVI.

...

Kateheza, 11. april 2007
O pomenu velike noči
V dneh po veliki noči nas bogoslužje spominja na različna srečanja, ki jih je Jezus imel po svojem vstajenju: z Marijo Magdaleno in drugimi ženami, ki so šle zgodaj zjutraj k grobu… Evangelist Janez pripoveduje, da sta Peter in on sam, potem ko sta slišala novico od Marije Magdalene, tekla, skoraj tekmovala proti grobu. Cerkveni očetje so videli v tem njunem hitrem podvizanju do praznega groba spodbudo, da je med verniki edino dovoljeno tekmovanje, …

Kateheza, 11. april 2007
O pomenu velike noči
V dneh po veliki noči nas bogoslužje spominja na različna srečanja, ki jih je Jezus imel po svojem vstajenju: z Marijo Magdaleno in drugimi ženami, ki so šle zgodaj zjutraj k grobu… Evangelist Janez pripoveduje, da sta Peter in on sam, potem ko sta slišala novico od Marije Magdalene, tekla, skoraj tekmovala proti grobu. Cerkveni očetje so videli v tem njunem hitrem podvizanju do praznega groba spodbudo, da je med verniki edino dovoljeno tekmovanje, iskanje Kristusa. In kaj naj rečemo o Mariji Magdaleni? Jokajoč ostane ob praznem grobu z edino željo, da bi zvedela, kam so odnesli Učitelja. Najde ga in ga prepozna, ko jo On pokliče po imenu. Tudi mi, če iščemo Gospoda s preprostim in iskrenim srcem, ga bomo srečali, še več, On sam nam bo prišel naproti in se bo nam dal spoznati, nas bo poklical po imenu in bomo lahko vstopili v intimnost njegove ljubezni.

Gospod je rekel Mariji Magdaleni: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu« (Jn 20,17). To, kar je Jezus rekel, nas preseneti, še posebej, če to primerjamo s tem, kar je rekel nevernemu Tomažu. Tam, v dvorani zadnje večerje je bil Vstali sam, ki je apostolu pokazal roke in stran, da bi se jih ta dotaknil in bil po tem gotov, da je to res On (prim. Jn 20, 27). Dejansko si ta dogodka ne nasprotujeta. Nasprotno, po enem razumemo drugega. Marija Magdalena bi namreč rada imela svojega Učitelja, kot je bil prej, s tem, da bi ostal križ dramatičen dogodek, ki ga je potrebno pozabiti. Sedaj ni več prostora za čisto človeški odnos z Vstalim. Da ga lahko srečamo, se ni potrebno vrniti nazaj, temveč na nov način vzpostaviti odnos z Njim, kajti potrebno je iti naprej!

Dragi bratje in sestre, tudi mi, kakor Marija Magdalena, Tomaž in drugi apostoli smo poklicani biti priče Kristusove smrti in vstajenja. Te velike novice ne moremo zadržati zase. Sporočiti jo moramo vsemu svetu: »Videli smo Gospoda« (Jn 20,25).

Urbi et Orbi, 8. april 2012
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta! 'Surrexit Christus, spes mea' – Vstal je Kristus, upanje moje (Velikonočna slednica).

Vse vas naj doseže radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna himna postavlja na ustnice Marije Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na velikonočno jutro. Tekla je k drugim apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda sem videla!' (Jn 20,18). Tudi mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve trpljenja, dajmo danes prostor zmagovitemu vzkliku: 'Vstal je! Resnično je vstal!'

Vsak kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje': ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.

Toda Marija iz Magdale je, kot drugi učenci, morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev ljudstva, ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti, videti poosebljeno Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž, kako Usmiljenje zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je na videz propadlo upanje vseh tistih, ki so mu zaupali. In glej, ob zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Jezus se prikaže Magdaleni, drugim ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj je nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu:
'Smrt in življenje sta se borila
v prečudnem dvoboju.
Gospod življenja je umrl
zdaj kraljuje živ.'

Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo:
'Grob Kristusa živega
in slavo sem videla Kristusa vstalega
angelske priče
prtič in povoje.'

Angelus, 22. julij 2012
Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Med 'izgubljenimi ovcami', ki jih je Jezus pripeljal na varno, je tudi žena, po imenu Marija, doma iz vasi Magdala ob Galilejskem jezeru, ki jo zaradi tega imenujemo Magdalena. Na koledarju Cerkve je namreč 22. julija njen bogoslužni spomin. Evangelist Luka pravi, da je Jezus iz nje izgnal sedem demonov (prim. Lk 8,2), jo rešil popolnega zasužnjenja hudega duha. V čem je torej to temeljito ozdravljenje, ki ga je Bog storil po Jezusu? V resničnem in popolnem miru, ki je sad sprave osebe v sebi in v vseh njenih odnosih, tako z Bogom, kot z drugimi ter s svetom. Dejansko hudi duh nenehno išče, da bi uničil Božje delo tako, da seje razkol v človeškem srcu, med telesom in dušo, med človekom in Bogom, v medsebojnih, družbenih in mednarodnih odnosih, kakor tudi med človekom in stvarstvom. Hudi duh seje vojno. Bog ustvarja mir. Še več, kakor pravi apostol Pavel, Kristus je 'naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl po svojem mesu steno pregrade, to je sovraštvo' (Ef 2,14). Da bi dopolnil to korenito delo sprave, je moral Jezus, Dobri Pastir, postati Jagnje, 'Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta' (Jn 1,29). Samo tako je lahko uresničil čudovito obljubo psalma, ki pravi:
'Le dobrota in milina me bosta spremljali
vse dni mojega življenja;
prebival bom v hiši Gospodovi
vse dni življenja' (Ps 23/22, 6).

Dragi prijatelji, ob teh besedah zadrhti naše srce, saj izražajo našo najglobljo željo, to, za kar smo ustvarjeni: za življenje, za večno življenje! To so besede tistega, kakor Marija Magdalena, ki je okusil Boga v svojem življenju ter pozna njegov mir.