Božja beseda za nedeljo, 22. februarja 2009
7. nedelja med letom (leto B)
»Nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk« (Mr 2,2)1. berilo
Bog odpušča zaradi zvestobe sebi
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 43,18-19.21-22.24-25)
To govorí Gospod: »Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo. Ljudstvo, ki sem ga zase upodóbil, naj pripoveduje mojo hvalo. Vendar nisi klical mene, Jakob, nisi se trudil zame, Izrael. Le nadlegoval si me s svojimi grehi, utrujal si me s svojimi krivdami. Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov.«
Psalm 41
2. berilo
V Jezusu so uresničene Očetove obljube
Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 1,18-22)
Bratje in sestre, pri Božji zvestobi naša beseda do vas ni ›da‹ in hkrati ›ne‹, saj Božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga mi med vami oznanili, jaz, Silván in Timótej, ni postal ›da‹ in hkrati ›ne‹, ampak se je v njem zgódil ›da‹. Vse Božje obljube imajo v njem svoj ›da‹. Zato se po njem prek nas dviga k Bogu v slavo tudi ›amen‹. Bog nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili; vtisnil nam je tudi pečat in v naša srca polóžil poroštvo Duha.
Evangelij
Lk 4,18
Aleluja
Aleluja. Gospod me je poslal, da prinesem blagovest ubogim, da oznanim jetnikom prostost. Aleluja.
Sin človekov z oblastjo odpušča grehe
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 2,1-12)
Ko je Jezus čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Sin, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe kakor edino Bog?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu: »Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.«