Božja beseda za ponedeljek, 22. novembra 2010

Jaz, Janez, sem videl: in glej, Jagnje, je stalo na gori Sion in z njim sto štiri in štirideset tisoč njih, ki so imeli zapisano na svojih čelih njegovo ime in ime njegovega Očeta. In slišal sem glas z neba kakor šumenje mnogih voda in kakor bobnenje silnega groma; in glas, ki sem ga slišal, je bil, kakor bi strunarji brenkali na harfe. In peli so kakor novo pesem pred prestolom in pred štirimi živimi bitji in starešinami. In nihče se ni mogel naučiti pesmi razen onih sto štiri in štirideset tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. Ti so, ki spremljajo Jagnje, kamor gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in Jagnje in v njih ustih se ni našla laž; brezmadežni so.

Odpev: »To je rod tistih, ki iščejo Boga.«

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,

zemeljski krog in njegovi prebivalci.

Zakaj on ji je na morjih postavil temelje,

utŕdil jo je na veletókih.

Odpev: »To je rod tistih, ki iščejo Boga.«

Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro,

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Tisti, ki je nedolžnih rok in čist v srcu,

ki ne prisega po krivem.

Odpev: »To je rod tistih, ki iščejo Boga.«

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda,

pravičnost od Boga, svojega rešitelja.

To je rod tistih, ki te iščejo,

ki hočejo najti tvoje obličje, Bog Jakobov.

Odpev: »To je rod tistih, ki iščejo Boga.«

Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

Tako govori Gospod: Glej, popeljem jo v puščavo, spregovorim ji na srce! Tam bo voljna kakor v mladih dneh, kakor ob dnevu svojega izhoda iz egiptovske dežele. »S teboj se zaročim na veke; s teboj se zaročim v pravičnosti in pravici, v ljubezni in usmiljenju; s teboj se zaročim v zvestobi; in spoznala boš Gospoda.«

Odpev: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Hvalite Gospoda v njegovem svetišču,

hvalite ga na njegovem veličastnem nebu!

Hvalite ga zaradi njegovih mogočnih del,

hvalite ga zaradi njegovega najvišjega veličastva!

Odpev: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Hvalite ga z glasom trobente,

hvalite ga na harfo in citre!

Hvalite ga z bobnico in rajalnim plesom,

hvalite ga na strune in piščali!

Odpev: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Hvalite ga na cimbale milozvočne,

hvalite ga na cimbale močno doneče!

Vse, kar diha, naj hvali Gospoda.

Vse, kar diha, naj hvali Gospoda.

Odpev: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko: Nebeško kraljestvo bo podobno desetim dekletom, ki so vzele svoje svetilke in šle naproti ženinu. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa vzele s seboj olja; pametne pa so vzele olja v posodicah s svetilkami vred. Ker se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

Opolnoči pa nastane vpitje: ›Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‹ Tedaj vstanejo vsa tista dekleta in napravijo svoje svetilke. Nespametne pa reko pametnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‹ Toda pametne odgovorijo: ›Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajalcem in si ga kupite.‹

Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zapro. Kasneje pridejo tudi ostala dekleta in pravijo: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On jim pa odgovori: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas.‹ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.