Berilo

Bratje sklenejo umoriti Jožefa

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 37,3-4.12-13.17-28)

Jakob je ljubil Jožefa bolj ko vse svoje sinove, ker se mu je rodil v njegovi starosti; zato mu je naredil dolgo suknjo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj ko vse njegove brate, so ga sovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti. Ko so njegovi bratje odšli past drobnico svojega očeta pri Sihemu, je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje v Sihemu? Pridi, pošljem te k njim!« Jožef je šel za brati in jih našel v Dotainu.

Zagledali so ga od daleč in, preden se jim je približal, naredili zvijačen naklep zoper njega, da bi ga usmrtili. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Zdaj pridite, ubijmo ga in vrzimo v katerega izmed vodnjakov! Potem porečemo: ›Huda zver ga je požrla.‹ Tedaj bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!« Ko je Ruben to slišal, ga je skušal rešiti iz njihovih rok in rekel: »Nikar ga ne ubijajmo!« Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v ta vodnjak v pustinji, roke pa nikar ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli suknjo, dolgo suknjo, ki jo je nosil. Potem so ga zgrabili in ga vrgli v vodnjak; vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli jest. Ko so povzdignili oči in pogledali, glej, je prihajala popotna družba Izmaelcev iz Galaada. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in dišečo smolo. Potovali so, da to prinesejo v Egipt.

Tedaj je Juda rekel bratom: »Kakšen dobiček imamo, če brata usmrtimo in zakrijemo njegovo kri? Dajte, prodajmo ga Izmaelcem in naša roka naj se ga ne loti! Kajti naš brat je, naša kri.«

Bratje so ga ubogali. Ko so tedaj madianski trgovci šli mimo, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem, ki so Jožefa odpeljali v Egipt.

Psalm 105

Ps 105,16-17.18-19.20-21

Evangelij

Ta je dedič, ubijmo ga

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,33-43.45-46)

Tisti čas je rekel Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Čujte drugo priliko. Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi prejeli pridelek iz njega.

Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in so enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet drugih služabnikov, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.‹ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo storil s temi vinogradniki?«

Reko mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali pridelek ob svojem času.«

Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka.