Božja beseda za nedeljo, 20. avgusta 2023

Angel Gospodov, nedelja, 20. avgust 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (Mt 15,21-28) nam prestavi edinstven zgled vere v srečanju Jezusa z neko kanaansko ženo, torej glede na Jude tujko. Prizor se je odvil, medtem ko je bil On na poti proti mestoma Tir in Sidon, v severno zahodnem delu Galileje. In tu žena prosi Jezusa, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je »zelo mučil demon« (v. 22). Gospod, pa se najprej zdi, kot da

Angel Gospodov, nedelja, 20. avgust 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (Mt 15,21-28) nam prestavi edinstven zgled vere v srečanju Jezusa z neko kanaansko ženo, torej glede na Jude tujko. Prizor se je odvil, medtem ko je bil On na poti proti mestoma Tir in Sidon, v severno zahodnem delu Galileje. In tu žena prosi Jezusa, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je »zelo mučil demon« (v. 22). Gospod, pa se najprej zdi, kot da ne bi prisluhnil temu kriku bolečine, celo tako, da je povzročil posredovanje učencev, ki so posredovali za njo. Navidezna Jezusova ravnodušnost ne vzame poguma tej materi, ki vztraja s svojo prošnjo.

To notranjo moč te žene, ki ji omogoči premagati vsako oviro, bi lahko iskali v njeni materinski ljubezni ter v zaupanju, da Jezus lahko uresniči njeno prošnjo. Ob tem pomislim na moč žensk, s to svojo močjo so veliko dosegle. Veliko smo jih poznali. Lahko rečemo, da je ljubezen, ki spodbuja vero in vera pri njej postane nagrada ljubezni. Boleča ljubezen do svoje hčere jo je pripeljala do vpitja: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« (v. 22). In njena vztrajna vera v Jezusa ji omogoči, da ne izgubi poguma niti pred njegovo prvotno zavrnitvijo, saj je žena »padla predenj in rekla: 'Gospod, pomagaj mi!'« (v. 25).

In končno je Jezus obstal začuden, skoraj osupel nad tolikšno vztrajnostjo vere poganske žene. Zato je privolil rekoč: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure« (v. 28). To ponižno ženo je Jezus dal za zgled neomajne vere. Njeno vztrajanje pri prošnji za Kristusov poseg je za nas spodbuda, da ne izgubimo poguma, da ne obupamo, ko nas prizadenejo težke življenjske preizkušnje. Gospod se ne bo obrnil stran od naših potreb, in če se včasih zdi, da je neobčutljiv na našo prošnjo za pomoč, je za to, da bi nas preizkusil in otrdil našo vero. Mi moramo nadaljevati z vpitjem: 'Gospod pomagaj mi, Gospod pomagaj mi!' In to je pogum.

Ta evangeljski dogodek nam pomaga razumeti, da je za vse potrebno rasti v veri in okrepiti naše zaupanje v Jezusa. On nam lahko pomaga ponovno najti pot potem, ko smo izgubili smer naše poti; ko cesta ni več ravna, temveč naporna in težka; ko je težko biti zvesti svojim prizadevanjem. Pomembno je vsak dan hraniti svojo vero s pozornim poslušanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov, s osebno molitvijo kot s krikom Njemu, ter s konkretnimi držami dejavne ljubezni do bližnjega.

Zaupajmo se Svetemu Duhu, da nas bo On pomagal ohraniti v veri. Duh namreč vliva v srca vernikov drznost in daje našemu življenju ter našemu krščanskemu pričevanju moč prepričljivosti in prepričevanja. Opogumlja nas pri premagovanju nevernosti do Boga in ravnodušnosti do bratov.

Naj Devica Marija stori, da se bomo vedno bolj zavedali potrebe po Gospodu in po njegovem Duhu. Izprosi naj nam tudi močno pogumno vero, polno ljubezni, takšne ljubezni, ki zna oblikovati pogumno prošnjo Bogu.

Angel Gospodov, nedelja, 16. avgust 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mt 15,21-28) opisuje srečanje med Jezusom in kánaansko ženo. Jezus se nahaja na severu Galileje, na tujem ozemlju, gospa ni bila Judinja, bila je Kánaanka. Jezus se je torej znašel tam, da bi se s svojimi učenci malo oddaljil od množice, ki ga vedno bolj številčne vedno bolj iščejo. In glej, približala se je neka žena, ki je za svojo bolno hčer prosila pomoč: »Gospod, usmili se me!« (v. 22). To je krik, ki se porodi iz življenja zaznamovanega s trpljenjem, iz občutka nemoči mame, ko vidi, da hčer muči zlo ter ne ozdravi in je ne more ozdraviti. Jezus se na začetku ne meni zanjo, a ta mati vztraja, vztraja tudi tedaj, ko Učitelj reče učencem, da je njegovo poslanstvo namenjeno »le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (v. 24) in ne k poganom. Ona ga še naprej prosi in On jo na tej točki postavi na preizkušnjo z navajanjem pregovora. Zdi se malo kruto, a jo postavi na preizkušnjo: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom« (v. 26). Žena pa je takoj, bistra a izmučena, odgovorila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (v. 27).

S temi besedami je ta mati pokazala svojo slutnjo, da je dobrota Najvišjega Boga navzoča v Jezusu, odprta za vsako potrebo njegovih stvaritev. Ta modrost polna zaupanja se dotakne Jezusovega srca in mu izvleče besede občudovanja: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« (v. 28). Katera vera je velika? Velika je tista vera, ki prinaša svojo zgodovino zaznamovano tudi z ranami in jo postavi pred Gospodove noge ter ga prosi naj jo ozdravi, naj ji da smisel. Vsakdo ima svojo lastno zgodovino in ta zgodovina ni vedno za »of export«, za »izvoz«, saj ni vedno čista. Včasih je težka, z veliko bolečine, s številnimi gorje in grehi. Kaj naj storim s svojo zgodovino? Jo moram skriti? Ne, prinesti jo moramo pred Gospoda: »Gospod, če Ti hočeš, me lahko ozdraviš!« To je to, kar nas uči ta žena, ta dobra mati in sicer, da se prinese svojo bolečo zgodovino pred Boga, pred Jezusa in se dotakne Božje nežnosti, Jezusove nežnosti.

Naredimo preizkus z zgodovino, z molitvijo, vsakdo naj pomisli na svojo zgodovino. V zgodovini so vedno tudi grede stvari, vedno. Pojdimo k Jezusu, potrkajmo na Jezusovo srce in mu recimo: »Gospod, če Ti hočeš, me lahko ozdraviš!« To bomo lahko storili, če s seboj nosimo Jezusovo obličje, če razumemo, kakšno je Kristusovo srce, kakšno je Jezusovo srce. Sočutno srce je, ki nosi v sebi naše bolečine, ki nosi v sebi naše grehe, naše napake, naše zgrešenosti. To je srce, ki nas ljubi takšne kot smo, brez vsakršnega ličila, takšne nas ima rad. »Gospod, če Ti hočeš, me lahko ozdraviš!« Zaradi tega je potrebno razumeti Jezusa, imeti domačnost z Jezusom. Vedno znova se vračam k nasvetu, ki vam ga dajem, da nosite s seboj majhen žepni evangelij in vsak dan preberete odlomek. Tam boste našli Jezusa takšnega kot je, takšnega kot se predstavlja. Našli boste Jezusa, ki nas ljubi, tako zelo ljubi, da nam hoče dobro. Spomnimo se molitve: »Gospod, če Ti hočeš, me lahko ozdraviš!« Lepa molitev je. Nosite s seboj evangelij v torbici ali na prenosnem telefonu. Gospod naj nam pomaga, vsem nam, moliti to lepo molitev, ki nas jo uči poganska žena, ne kristjanka, ne Judinja, ampak poganka.

Devica Marija naj posreduje s svojo molitvijo, da bo v vsakem krščenem raslo veselje vere in želja po posredovanju le-te s pričevanjem doslednega življenja in naj nam da pogum, da se približamo Jezusu ter mu rečemo: »Gospod, če Ti hočeš, me lahko ozdraviš!«

Evangeljski odlomek današnje nedelje se začenja z označitvijo področja, kamor se je Jezus namenil: Tir in Sidon na severu zahodu Galileje sta bili poganski deželi. Tu je Jezus srečal kánaansko ženo, ki se je obrnila Nanj s prošnjo, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). V tej prošnji lahko prepoznamo začetek poti vere, ki je v pogovoru z božjim Učiteljem začela rasti in se je tudi okrepila. Žena se ni bala vpiti Jezusu: »Usmili

Evangeljski odlomek današnje nedelje se začenja z označitvijo področja, kamor se je Jezus namenil: Tir in Sidon na severu zahodu Galileje sta bili poganski deželi. Tu je Jezus srečal kánaansko ženo, ki se je obrnila Nanj s prošnjo, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). V tej prošnji lahko prepoznamo začetek poti vere, ki je v pogovoru z božjim Učiteljem začela rasti in se je tudi okrepila. Žena se ni bala vpiti Jezusu: »Usmili se me«. S tem izrazom, ki je pogost v psalmih (prim. Ps 50,1), ter s poimenovanjem 'Gospod' in 'Davidov sin' (prim. Mt 15,22) je pokazala trdno upanje, da bo uslišana. Kakšna je Gospodova drža pred tem krikom bolečine poganske žene? Jezusov molk se nam lahko zdi presenetljiv, še posebej, ker so zaradi tega morali posredovati tudi učenci. Toda ne gre za neobčutljivost do bolečine te žene. Navidezna neprizadetost, ki so jo odražale Jezusove besede: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, niso vzele poguma kánaanski ženi, saj je še naprej vztrajala: »Gospod, pomagaj mi!' (v. 25). Tudi po odgovoru, za katerega se je zdelo, da ji bo zaprl vsako upanje: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom«, ni odnehala. Nikomur ni želela vzeti ničesar. V svoji preprostosti in ponižnosti je zadovoljna z malim, zadovoljna je z drobtinicami, dovolj ji je samo pogled, ena sama dobra beseda Božjega Sina. Jezus se je začudil odgovoru, ki je prišel iz tako velike vere in ji je dejal: »Zgodi naj se ti, kakor želiš!« (v. 28).

Bogoslužje današnje 20. navadne nedelje nam prestavi izjemen primer žene, ki je namreč prosila Jezusa naj ozdravi njeno hčer, ki jo je zelo mučil demon. Gospod se je upiral njenim vztrajnim vzklikom in zdelo se je, da ji ni verjel niti takrat, ko so učenci prosili zanjo. Na koncu pa je pred tolikšno vztrajnostjo te neznane žene Jezus le privolil: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

»O žena, velika je tvoja vera!« To ženo nam je Jezus postavil za zgled neupogljive vere. Njena vztrajnost pri prošnji, da bi Kristus posredoval, nam daje pogum, da ne obupamo, tudi med težkimi preizkušnjami ne. Gospod nikoli ne zatisne oči pred potrebami svojih sinov in hčera. Če pa se včasih zdi, da ne sliši naših prošenj, je zato, da nas preizkusi in utrdi našo vero.

Dragi prijatelji, tudi mi smo poklicani, da rastemo v veri, da se odpremo, svobodno sprejmemo Božji dar ter tudi z zaupanjem vpijemo k Jezusu: 'Podari nam vero! Pomagaj nam najti pot!' Na to pot je Jezus napotil svoje učence, kánaansko ženo, ljudi vseh časov in ljudstev kakor tudi napoti vsakega od nas. V veri bomo lahko začeli spoznavati ter sprejeli Jezusovo resnično identiteto, njegovo novost in edinstvenost ter njegovo Besedo, kot moč in vir življenja, da bomo lahko zaživeli osebni odnos z njim. Spoznanje vere, ki raste iz želje najti pot, je vendarle Božji dar. Ta se nam razodeva, ne kot nekaj abstraktnega, brezobličnega in brezimenskega, temveč kot Oseba, ki želi vstopiti z nami v odnos globoke ljubezni ter v to vključiti vse naše življenje. Zato mora naše srce vsak dan živeti izkušnjo spreobrnjenja, imeti željo spoznati ga bolje, najti njegov kruh. Vsak dan mora prehajati iz človeka upognjenega vase v človeka odprtega za Božje delovanje, v duhovnega človeka (prim. 1Kor 2,13-14), ki se pusti nagovoriti Gospodovi Besedi ter odpre svoje življenje njegovi Ljubezni.

Na današnjo 20. navadno nedeljo pa nam bogoslužje prinaša v razmišljanje tudi besede preroka Izaija: »Tujce, ki se bodo pridružili GOSPODU, ... bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve, ... kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva« (Iz 56,6-7). O vesoljnosti zveličanja govori tudi apostol Pavel v drugem berilu, kakor tudi evangeljski odlomek o kánaanski ženi, ki je bila glede na Jude tujka, pa vendar jo je Jezus uslišal zaradi njene vere.

Nadalje nam današnja Božja beseda ponuja možnost, da razmislimo o vesoljnem poslanstvu Cerkve. V Cerkvi so namreč vsa ljudstva katere koli rase in kulture. Ravno iz tega izvira velika odgovornost cerkvene skupnosti, ki je poklicana, da je za vse hiša gostoljubnosti ter s tem orodje občestva za vso človeško družino.

Kako pomembno je v današnjem času, da vsaka krščanska skupnost vedno bolj poglobi to zavest z namenom, da civilni družbi pomaga prebroditi vsako skušnjavo rasizma, nestrpnosti, izključevanja ter pomaga pri izbirah, ki spoštujejo dostojanstvo vsakega človeka. Eden od velikih dosežkov človeštva je ravno v tem, da je preraslo rasizem. Žal pa se kljub temu pojavljajo v različnih deželah nove skrb zbujajoče oblike, pogosto vezane na družbene in ekonomske probleme, ki pa nikoli ne morejo opravičiti rasno razlikovanje in zaničevanje. Prosimo, da bi povsod rastlo spoštovanje do vsake osebe ter odgovorna zavest, da je samo v medsebojnem sprejemanju vseh, možno graditi svet, v katerem bosta resnična pravičnost in mir.

Dragi bratje in sestre, zatorej vsak dan hranimo našo vero s pozornim poslušanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov, z osebno molitvijo, ki je kot vpitje k Njemu ter z dejavno ljubeznijo do bližnjega. Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, ki smo jo včeraj zrli, kako je bila vzeta v nebeško slavo z dušo in telesom, da bi nam pomagala oznanjati in z življenjem pričevati veselje, ker smo našli in srečali Gospoda.