Božja beseda za petek, 20. avgusta 2010

Tiste dni je prišla nadme Gospodova roka. Gospod me je peljal ven ter me postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti. Vodil me je krog in krog mimo njih. In glej, bilo jih je silno veliko po dolini; bile so zelo suhe. Vprašal me je: »Sin človekov, ali bodo te kosti oživele?« Odgovoril sem: »Vsemogočni Gospod, ti veš.«

Tedaj mi je rekel: »Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: Suhe kosti, čujte Gospodovo besedo! Tako govori vsemogočni Gospod tem kostem: Glejte, pošljem duha, da oživite! S kitami vas obdam in storim, da zraste na vas meso; prevlečem vas s kožo ter dam v vas duha, in oživite. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod.« Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastalo šumenje; glej, nastalo je šelestenje, in kosti so se približale druga k drugi. Gledal sem, glej, kite so prišle, meso je zraslo in koža se je razpela čeznje po vrhu; a duha ni bilo v njih.

Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori vsemogočni Gospod: Od štirih vetrov pridi, duh, dihni v te pobite, da oživijo!« Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel duh vanje; oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska. Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Oni pravijo: ,Naše kosti so usahnile, naše upanje je izginilo, uničeni smo.'

Zato prerokuj in jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ,Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov in vas privedem v Izraelovo deželo. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove, in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov. Dam svojega duha v vas, da oživite in vas spet naselim v vaši deželi. Tedaj spoznate, da sem jaz, Gospod, to rekel in izpolnil,« govori Gospod.

Odpev: »Hvalite Gospoda, ker je dober.«

Tako naj govorijo, katere je Gospod rešil,

ki jih je rešil iz sovražnikove roke

in jih je izbral iz daljnih krajev,

od vzhoda do zahoda, od severa do juga.

Odpev: »Hvalite Gospoda, ker je dober.«

Blodili so po puščavi in pustinji,

niso našli pota k mestu za prebivanje.

Bili so lačni in žejni,

njih življenje je pojemalo.

Odpev: »Hvalite Gospoda, ker je dober.«

Klicali so v stiski h Gospodu

in otel jih je iz viseh nadlog.

Vodil jih je po pravi poti,

da so prišli v mesto za prebivanje.

Odpev: »Hvalite Gospoda, ker je dober.«

Zahvalijo naj se Gospodu za njegovo dobroto,

za njegove čudeže v prid človeškim otrokom,

saj je nasitil vse, ki so bili lačni,

in sestradane je napolnil z dobroto.

Odpev: »Hvalite Gospoda, ker je dober.«

Tisti čas so farizeji zvedeli, da je Jezus prisilil saduceje k molku, in so se sešli. Nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, je hotel Jezusa skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Kdor se boji Boga, dela dobro; kdor se drži postave, jo doseže. Ona mu pride naproti kakor mati in ga sprejme kakor mlada žena; hrani ga s kruhom razsodnosti in ga napaja z vodo modrosti; on se naslanja nanjo in ne omahuje, njej se zaupa in ni osramočen. Ona ga povišuje nad njegove tovariše, mu odpira usta sredi občine. Pri njej najde veselje in radost in podeduje večno slavo.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam!

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,

delež moje dediščine in mojega keliha,

ti vodiš mojo usodo.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Slavim Gospoda, da mi svetuje,

in celo ponoči me opominja moje srce.

Vedno imam pred seboj Gospoda;

ker je na moji desni, ne omahnem.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja pri sebi,

večne radosti na svoji desnici,

večne radosti na svoji desnici.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«