Božja beseda za četrtek, 20. junija 2019

Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Ta večer smo mi tista množica iz evangelija, ko Jezus nasiti pet tisoč glavo množico. Tudi mi želimo hoditi za Jezusom, ga poslušati, vstopiti v občestvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal. Jezus govori v tišini skrivnosti evharistije in nas vsako krat spominja, da hoditi za njim pomeni izstopiti iz nas …

Več ...

Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Ta večer smo mi tista množica iz evangelija, ko Jezus nasiti pet tisoč glavo množico. Tudi mi želimo hoditi za Jezusom, ga poslušati, vstopiti v občestvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal. Jezus govori v tišini skrivnosti evharistije in nas vsako krat spominja, da hoditi za njim pomeni izstopiti iz nas samih in iz našega življenja narediti dar njemu in drugim in ne našo posest. Velika množica ljudi je sledila Jezusu in ga poslušala, kajti govoril in deloval je na neki nov način. Ko se je zvečerilo, so učenci ljudi hoteli odpustiti. To je bila njihova rešitev za množico, ki se je nahajala na pustem kraju: Vsak naj poskrbi zase, odide v bližnje vasi in si najde prenočišče in hrano.

Tudi kristjani smo velikokrat v tej skušnjavi, ko se ne zavzamemo za stiske drugega, ampak ga raje odslovimo z besedami: »Naj ti Bog pomaga!« A Jezusov odziv gre onkraj takšne drže, s katero preseneti učence: »Vi sami jim dajte jesti«. Učenci ljudi na Jezusovo prošnjo posedejo po skupinah, Jezus blagoslovi pet hlebov kruha in dve ribi, razdelijo jih med množico in vsi se nasitijo. In v tem gre za trenutek globokega občestva: množica, žejna Gospodove besede, je sedaj nahranjena z njegovim kruhom življenja. S poslušanjem Jezusove besede in hranjenjem z njegovim telesom in krvjo, množica postane skupnost, anonimnost postane občestvo. Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Vprašati se moramo, kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami.

Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: »Vi sami jim dajte«. Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove, saj je beseda solidarnost nepriljubljena pri svetnem duhu. Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo Telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

Angel Gospodov, nedelja, 23. junij 2019

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Italiji in po drugih narodih obhaja slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi, Corpus Domini. Evangelij nam predstavlja dogodek čudeža hlebov (prim. Lk 9,11-17), ki se je zgodil ob obali Galilejskega jezera. Jezus je zavzeto govoril tisočim osebam ter ozdravljal. Ko se je začelo večeriti, so se učenci približali k Gospodu in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža« (v. 12). Tudi učenci so bili utrujeni. Bili so namreč na pustem kraju in ljudje bi morali zato, da bi kupili hrano, hoditi in iti v vasi. Jezus to vidi in jim odgovori: »Dajte jim vi jesti!« (v. 13). Te besede so pri učencih povzročile začudenje, niso razumeli, morda so se razjezili in odgovorili: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo« (ibid.). Malo so bili jezni.

Jezus pa povabi svoje učence, da naredijo resnično spreobrnjenje od logike »vsak zase« k tisti o podelitvi, začenši s tistim malo, ki nam Previdnost da na razpolago. In takoj pokaže, da mu je povsem jasno, kar hoče storiti. Reče jim: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset« (v. 14). Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebeškemu Očetu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je začel lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal učencem, ki so jih razdelili množici. In ta hrana ni prenehala, dokler vsi niso prijeli do nasičenosti.

Ta čudež – zelo pomemben, saj ga pripovedujejo vsi evangelisti – kaže na Mesijevo moč in istočasno na njegovo sočutje. Jezus ima sočutje do ljudi. To čudežno dejanje ne ostane samo kot eno največjih znamenj Jezusovega javnega življenja, ampak je že vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove žrtve, torej evharistija, zakrament njegovega Telesa in njegove Krvi, darovane za zveličanje sveta.

Evharistija je »povzetek« vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do bratov. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. Toda tisti trenutek, na večer pred svojim trpljenjem, hoče On v tej gesti zapustiti Oporoko nove Zaveze, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja. Praznik Rešnjega Telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za ta čudovit Gospodov dar, evharistijo. Sprejmimo jo z hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in iti obhajati se, kakor iz navade, ne! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš »amen« Kristusovemu telesu. Ko duhovnik reče »Kristusovo telo«, mi rečemo: »Amen«. Naj bo to »amen«, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Jezus je, Jezus nas je zveličal in Jezus je, ki prihaja dati mi moč za življenje. Jezus je, živi Jezus. Ne navadimo se, vsakič naj bo, kot bi bilo prvo obhajilo.

Izraz evharistične vere svetega Božjega ljudstva so procesije z Najsvetejšim Zakramentom, ki se na ta slovesni praznik odvijajo povsod v katoliški Cerkvi. Tudi jaz bom nocoj v rimski četrti Casal Bertone obhajal mašo, kateri bo sledila procesija. Vse vas vabim k udeležbi, tudi duhovno, preko radija in televizije. Marija naj nam pomaga, da bomo z vero in ljubeznijo hodili za Jezusom, ki ga častimo v evharistiji.

Sveta maša in procesija, Casal Bertone, nedelja, 23. junij 2019

Beseda »blagoslov« je sestavljena iz »blago« in »slovo«, torej »izreči ali povedati blago ali dobro besedo nad nekom«. V prvem berilu iz prve Mojzesove knjige Melkízedek izreče blagoslov nad Abramom (glej 1 Mz 14,19-20): »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« »Vse se začne z blagoslovom: besede dobrega ustvarjajo zgodovino dobrega. Enako se zgodi v evangeliju. Jezus, preden pomnoži kruh, ga blagoslovi: »Vzel je pet hlebov, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico« (glej Lk 9,16). Blagoslov iz petih hlebov kruha naredi hrano za množico: povzroči slap dobrega.

Blagoslavljanje ustvari dobro, ker pomeni spremeniti besedo v dar. Ko se blagoslavlja, se ne naredi nekaj zase, ampak za druge. Blagosloviti ne pomeni izreči lepe besede, uporabljati besede, ki ustrezajo okoliščini. Pomeni izreči dobro, povedati z ljubeznijo. Tako je storil Melkízedek, ko je spontano govoril dobro o Abramu, ne da bi ta kar koli rekel ali zanj storil. Tako je naredil tudi Jezus in pokazal na pomen blagoslova z zastonjsko razdelitvijo kruha. Koliko krat smo tudi mi bili blagoslovljeni, v cerkvi ali v naših hišah, koliko krat smo bili deležni dobrih besed ali pa znamenja križa na čelo … Postali smo blagoslovljeni na dan našega krsta in ob koncu vsake maše smo blagoslovljeni. Evharistija je šola blagoslova. Bog reče dobro o nas, svojih ljubljenih otrocih, in nas tako spodbudi, da gremo naprej. In mi blagoslavljamo Boga v naših zborih (glej Ps 68,27), s tem pa najdemo zadovoljstvo slavljenja, ki osvobaja in ozdravlja srce. K maši prihajamo z gotovostjo, da smo blagoslovljeni od Gospoda, in odhajamo od nje, da bi blagoslavljali, bili kanali dobrega v svetu.

Pomembno je, da se tudi pastirji spomnijo blagoslavljati Božje ljudstvo. Dragi duhovniki, ne bojte se blagoslavljati Božjega ljudstva. Gospod želi reči dobro svojemu ljudstvu. Zadovoljen je, da nam dá čutiti svojo naklonjenost. In samo kot blagoslovljeni lahko blagoslavljamo druge z istim maziljenjem ljubezni. Žalostno je namreč videti, s kakšno lahkoto se danes počenja ravno nasprotno: preklinja se, se prezira, se žali. Brez brzdanja se stresa jeza na vse in na vsakega. Pogosto se žal za tistega, ki najbolj in najmočneje vpije, ki je najbolj jezen, zdi, da ima najbolj prav in se z njim najbolj soglaša. Ne pustimo se nalesti s prevzetnostjo, ne dovolimo, da nas zajame zagrenjenost, mi, ki jemo Kruh, ki vsebuje vso milino. Božje ljudstvo ljubi slavljenje, ne živi od pritoževanja; ustvarjeno je za blagoslove, ne za pritoževanja,« je zatrdil papež. »Pred evharistijo, pred Jezusom, ki je postal Kruh, pred tem ponižnim Kruhom, ki vsebuje vso Cerkev, se učimo blagoslavljati to, kar imamo, v slavo Boga, blagoslavljati in ne preklinjati svoje preteklosti, podarjati dobre besede drugim.

Podarjati, dajati, je druga beseda. »Za reči« pride »dati«. Kakor pri Abramu, ki ga je blagoslovil Melkízedek, zatem pa mu je »Abram dal desetino od vsega« (1 Mz 14,20), kot beremo v prvem berilu. Enako je tudi pri Jezusu, ki je najprej izrekel blagoslov, potem pa dal kruh, da se ga je razdelilo, s čimer je razkril najlepši pomen: Kruh ni samo potrošni proizvod, ampak je sredstvo za razdelitev. Zanimivo je, da se v pripovedi o pomnožitvi kruha nikoli ne govori o pomnožitvi. Nasprotno, uporablja se glagole razlomiti, dati, razdeliti (glej Lk 9,16). Skratka, ne poudarja se pomnožitve, ampak raz-delitev. To je zelo pomembno: Jezus ne naredi neke čarovnije, ne spremeni petih hlebov kruha v pet tisoč, da bi potem lahko rekel: Zdaj pa jih razdelite. Ne. Jezus moli, blagoslovi tistih pet hlebov kruha in jih začne razlamljati, pri tem pa zaupa Očetu. In tistih pet hlebov ne zmanjka. To ni čarovnija. To je zaupanje v Boga in v njegovo previdnost.

V svetu se vedno išče povečanje zaslužka, da bi narasel promet. In kaj je cilj tega? Je cilj dati ali pa imeti? Razdeliti ali nakopičiti? »Ekonomija« evangelija pomnožuje tako, da razdeljuje, hrani z razdeljevanjem, ne zadovolji požrešnosti nekaterih, ampak daje življenje svetu (glej Jn 6,33). Ne »imeti«, ampak »dati« je Jezusov glagol.

Navodilo, ki ga Jezus dá učencem, je jasno: »Dajte jim vi jesti!« (Lk 9,13). Predstavljajmo si, kako so razmišljali učenci. Zase nimamo kruha in mislili bi naj na druge. Zakaj moramo njih nahraniti, če pa so prišli poslušat našega Učitelja? Če si niso nič prinesli za jesti, naj se vrnejo domov, to je njihov problem, ali pa naj nam dajo denar in jim mi kupimo. Ne gre za napačno razmišljanje, a ni Jezusovo. »Dajte jim vi jesti!« »To, kar imamo, rodi sad, če damo – to hoče povedati Jezus. In ni pomembno ali je malo ali veliko. Gospod naredi velike stvari z našim »malim«, kakor je to storil s petimi hlebi kruha. On ne dela čudežev s spektakularnimi dejanji, nima čarovne palice, ampak deluje s ponižnimi stvarmi. Božja vsemogočnost je ponižna, narejena samo iz ljubezni. In ljubezen dela velike stvari z malimi stvarmi. To nas uči evharistija: tukaj se hrani Bog. In nas vodi, da damo sami sebe drugim kakor zdravilo proti »zelo mi je žal, a se me ne tiče«, proti »nimam časa, ne morem, ni moja stvar«; proti gledanju na drugo stran.

V našem mestu, ki je lačno ljubezni in skrbi, ki trpi zaradi propadanja in zapuščenosti, ob mnogih osamljenih ostarelih, pred družinami v težavah, pred mladimi, ki z muko služijo kruh in gojijo svoje sanje, ti Gospod pravi: »Ti sam jim daj jesti!« In ti mu lahko odgovoriš: »Imam malo, nisem sposoben.« To ni res. Tvoje »malo« je »veliko« v Jezusovih očeh, če ga le ne zadržuješ zase, ampak ga daš na razpolago. Nisi sam. Imaš evharistijo, Kruh poti, Jezusov Kruh. Tudi ta večer se bomo nahranili z njegovim darovanim Telesom. Če ga sprejmemo s srcem, bo ta Kruh v nas osvobodil moč ljubezni: čutili se bomo blagoslovljene in ljubljene in hoteli bomo blagoslavljati in ljubiti, začenši tukaj, v tem mestu, na teh ulicah, ki jih bomo nocoj prehodili. Gospod prihaja na naše ceste da bi »rekel dobro« o nas in nam »dal« pogum. Tudi nas prosi, naj smo blagoslov in dar.

Manj ...

Duhovne misli za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu. ...

Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Kornilonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, …

Več ...

Duhovne misli za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu.

Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Kornilonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem.

Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.

Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.

Sam papež Urban IV. je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega Rešnjega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.

Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika Svetega Rešnjega Telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.

Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.

Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik Svetega Rešnjega Telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu:»Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

Manj ...