Božja beseda za soboto, 20. januarja 2024

Po Savlovi smrti se je David vrnil od zmage nad Amalečani in se dva dni mudil v Sikelegu. Tretji dan je prišel iz Savlovega tabora mož s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. Ko je prišel k Davidu, je padel na tla in se poklonil. David ga je vprašal: »Od kod prihajaš?« Odgovoril mu je: »Utekel sem iz Izraelovega tabora.« David ga je dalje vprašal: »Kaj se je zgodilo? Povej mi!« Rekel je: »Vojska je zbežala iz boja, mnogo ljudi je padlo in pomrlo; tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.« Tedaj je David prijel svoja oblačila in jih pretrgal, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem. Žalovali so, jokali in se postili do večera po Savlu in njegovem sinu Jonatanu, po Gospodovem ljudstvu in po Izraelovi hiši, ker so popadali pod mečem.

David je nato zložil tole žalostinko: »Izrael, najboljša sta bila pobita na tvojih višinah! Kako sta padla junaka! Savel in Jonatan, ljubezniva in blaga, nista ločena v življenju, ne v smrti. Hitrejša sta bila ko orli, močnejša ko levi. Hčere Izraelske, jokajte za Savlom, ki vas je ljubko oblačil s škrlatom, krasil vam obleko z zlatim nakitom! Kako sta padla junaka sredi v bojnem vrvenju! Jonatan je ubit na izraelskih višinah. Žalujem po tebi, Jonatan, moj brat. Izredno si mi bil ljub. Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj ko ljubezen do žene. Kako sta padla junaka; uničeno je bojno orožje!«

Tisti čas pride Jezus s svojimi učenci v Petrovo hišo in zopet se zbere množica, da še kruha ne morejo zaužiti. Ko so to slišali njegovi sorodniki, so govorili: »Z uma je!« In prišli so, da bi ga oteli pred množico.