Božja beseda za soboto, 2. januarja 2016

Lažnivec hoče zamegliti resnico o učlovečenju. Zato navdihuje mnoge herezije. Kako bi poznali globine Boga, če on sam ne bi postal človek? Trudil se bom živeti v milosti, ki ima božji in človeški značaj ter v tej luči sprejemati Cerkev in to, kar uči. Gospod, podari mi svojega Duha, da bom kljub nasprotovanju ostal tvoj zvesti učenec in vsem ljudem sporočal veselo oznanilo, da si učlovečeni Božji Sin.

Janez pričuje pred duhovniki in leviti, da ni Mesija,

Lažnivec hoče zamegliti resnico o učlovečenju. Zato navdihuje mnoge herezije. Kako bi poznali globine Boga, če on sam ne bi postal človek? Trudil se bom živeti v milosti, ki ima božji in človeški značaj ter v tej luči sprejemati Cerkev in to, kar uči. Gospod, podari mi svojega Duha, da bom kljub nasprotovanju ostal tvoj zvesti učenec in vsem ljudem sporočal veselo oznanilo, da si učlovečeni Božji Sin.

Janez pričuje pred duhovniki in leviti, da ni Mesija, ampak mu le pripravlja pot. Ni on Beseda, ampak ji posodi svoj glas. Tudi mene kliče k spreobrnjenju, da bi z vsem, kar sem, pričeval za njegov prihod. Gospod, hvala, da morem živeti Janezovo vlogo in ti s spreobrnjenim in odgovornim življenjem veselo pripravljam prihod med ljudi.

Dragi bratje in sestre! Danes se želimo spomniti enega velikih cerkvenih očetov, svetega Bazilija, ki ga bizantinska bogoslužna besedila označujejo kot »svetilnik Cerkve«. Bil je velik škof 4. stoletja, na katerega se z občudovanjem ozira tako vzhodna kot tudi zahodna Cerkev zaradi svetosti življenja, izvrstnosti nauka in skladne sinteze spekulativnih in praktičnih darov. Rodil se je okrog leta 330 v družini svetnikov, »pravi domači Cerkvi«, ki je živela v ozračju globoke vere. Študiral je pri največjih tedanjih

Dragi bratje in sestre! Danes se želimo spomniti enega velikih cerkvenih očetov, svetega Bazilija, ki ga bizantinska bogoslužna besedila označujejo kot »svetilnik Cerkve«. Bil je velik škof 4. stoletja, na katerega se z občudovanjem ozira tako vzhodna kot tudi zahodna Cerkev zaradi svetosti življenja, izvrstnosti nauka in skladne sinteze spekulativnih in praktičnih darov. Rodil se je okrog leta 330 v družini svetnikov, »pravi domači Cerkvi«, ki je živela v ozračju globoke vere. Študiral je pri največjih tedanjih učiteljih v Atenah in Carigradu. Nezadovoljen s svojimi posvetnimi uspehi je, ko je opazil, koliko časa je zapravil za prazne reči, sam priznal: »Kot da bi se zbudil iz globokega sna, sem se nekega dne obrnil na sijajno luč resnice evangelija ... in se razjokal nad svojim bednim življenjem« (prim. Pismo 223,2). Kristus ga je pritegnil in začel je gledati vanj in poslušati samo njega (prim. Vodilo 80,1). Odločno se je posvetil meniškemu življenju v molitvi, premišljevanju Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov ter opravljanju dobrih del (prim. Pismi 2 in 22). Sledil je zgledu sestre sv. Makrine, ki je že živela v meniški askezi. Potem je bil posvečen za duhovnika in slednjič leta 370 za škofa Cezareje v Kapadokiji, v današnji Turčiji.

S pomočjo oznanjevanja in spisov je opravljal intenzivno pastirsko, teološko in pisateljsko dejavnost. Z modrim ravnotežjem je znal združiti služenje dušam in predanost molitvi in premišljevanju v samoti. Opirajoč se na osebno izkustvo je podpiral ustanavljanje mnogih »bratstev« ali skupnosti kristjanov, ki so se posvetili Bogu, in jih je pogosto obiskoval (prim. Gregorij Nazianški, Govor 43,29 Baziliju v čast). Z besedo in spisi, ki jih je precej prišlo do nas, jih je spodbujal, naj živijo in napredujejo v popolnosti (prim. Kratko vodilo, predgovor). Iz njegovih del so črpali razni zakonodajalci meništva v starem veku, med njimi sv. Benedikt, ki je imel Bazilija za svojega učitelja (prim. Vodilo 73,5). V resnici je sv. Bazilij ustvaril zelo svojsko meništvo: ni zaprto pred skupnostjo krajevne Cerkve, ampak ji je odprto. Njegovi menihi so bili del krajevne Cerkve, bili so njeno poživljajoče jedro, ki je hodilo pred drugimi verniki v hoji za Kristusom. Svoje trdne pripadnosti Gospodu - ljubezni do njega - niso kazali le v veri, ampak predvsem v delih krščanske ljubezni. Ti menihi, ki so imeli šole in bolnišnice, so bili v službi ubogih in so tako kazali krščansko življenje v njegovi polnosti. Ko je božji služabnik Janez Pavel II. govoril o meništvu, je zapisal: »Mnogi so prepričani, da je to za življenje Cerkve tako pomembno strukturo - namreč meništvo - zastavil za vse veke predvsem sv. Bazilij; ali pa vsaj, da meništva ni mogoče opredeliti v njegovi najbolj lastni naravi brez Bazilijevega odločilnega prispevka« (Apostolsko pismo Cerkveni očetje, 2).

Kot škof in pastir svoje obsežne škofije je Bazilij nenehno skrbel za težke materialne okoliščine, v katerih so živeli verniki; odločno je razkrinkaval zlorabe; zavzemal se je v prid najbolj revnih in izrinjenih; posredoval je pri vladarjih, da bi olajšal trpljenje ljudstva, zlasti v trenutkih nesreč; bdel je nad svobodo Cerkve in se zoperstavljal tudi mogočnikom, da bi branil pravico izpovedovanja prave vere (prim. Gregorij Nazianški, Govor 43,48-51). Bogu, ki je ljubezen in dobrota, je izkazal verodostojno pričevanje z gradnjo raznih zatočišč za potrebne (prim. Bazilij, Pismo 94), skoraj celega mesteca usmiljenja, ki je po njem dobilo ime Baziliada (prim. Sozomen, Cerkv. zgod. 6,34). To so bili začetki sodobnih bolnišničnih ustanov za oskrbo in zdravljenje bolnikov.

Zavedal se je, da »je bogoslužje vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in obenem vir, iz katerega priteka vsa njena moč« (2. vat. koncil B 10), zato je Bazilij kljub skrbi za karitativnost, ki je preizkusni kamen vere, bil tudi moder »bogoslužni prenovitelj« (prim. Gregorij Nazianški, Govori 43,34). Zapustil nam je namreč veliki evharistično molitev (ali anaforo), ki nosi njegovo ime in je dala temeljno usmeritev molitvi in psalmodiji. Po njegovi spodbudi je ljudstvo vzljubilo in spoznalo psalme in se zbiralo k njihovi molitvi celo ponoči (prim. Bazilij, Homilije o Psalmih 1,1-2). Tako vidimo, kako gredo bogoslužje, adoracija in molitev vštric s karitativnostjo, kako se vzajemno podpirajo.

Z gorečnostjo in pogumom se je Bazilij znal zoperstaviti krivovercem, ki so zanikali, da bi bil Jezus Kristus Bog enako kot Oče (prim. Bazilij, Pisma 9,3; 52,1-3; Proti Evnomiju 1,20). Podobno je tudi proti tistim, ki niso sprejemali božanstva Svetega Duha, priznaval, »da je tudi Sveti Duh Bog« in ga »je treba z Očetom in Sinom šteti skupaj in skupaj slaviti« (prim. O Svetem Duhu). Zato je Bazilij eden velikih očetov, ki so izrazili nauk o Trojici: edini Bog je prav zato, ker je Ljubezen, en Bog v treh osebah, ki sestavljajo najglobljo enost, kar jih obstaja, božjo enost.

V svoji ljubezni do Kristusa in njegovega evangelija se je veliki Kapadočan zavzemal tudi za to, da bi ozdravil delitve znotraj Cerkve (prim. Pismi 70 in 243). Trudil se je, da bi se vsi spreobrnili h Kristusu in njegovi besedi (prim. O sodbi 4), tej zedinjajoči moči, ki ji morajo biti vsi verniki pokorni (prim. prav tam 1-3).

Slednjič pa je Bazilij povsem izgorel v zvestem služenju Cerkvi in v mnogovrstnem opravljanju škofovske službe. Po načrtu, ki si ga je sam zadal, je postal »Kristusov apostol in služabnik, delivec božjih skrivnosti, glasnik kraljestva, vzor in vodilo bogovdanosti, oko telesa Cerkve, pastir Kristusovih ovac, usmiljeni zdravnik, oče in dojilja, božji sodelavec, božji poljedelec, graditelj božjega svetišča« (prim. Vodilo 80,11-20).

To je načrt, ki ga sveti škof izroča glasnikom Besede - včeraj in danes -, načrt, ki se ga je sam lotil velikodušno izvajati. Leta 379 se je Bazilij, še ne petdesetleten, izčrpan od naporov in askeze, vrnil k Bogu, »v upanju na večno življenje, po Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (O krstu 1,2,9). Bil je mož, ki je resnično živel s pogledom uperjenim v Kristusa, človek ljubezni do bližnjega. Poln upanja in pravega veselja v veri nam Bazilij kaže, kako naj bomo zares kristjani.

Dragi bratje in sestre! Iz življenja in spisov sv. Bazilija - to je bila tema naše prejšnje kateheze - lahko izluščimo nekaj pomembnih in koristnih sporočil tudi za nas danes.

Predvsem njegovo sklicevanje na skrivnost Boga, ki ostaja najbolj pomenljiva in življenjska opora za človeka. Oče je »počelo vsega in vzrok bitja tega, kar obstaja, korenina vseh živih« (Hom. o veri 15,2), predvsem pa je »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Anafora sv. Bazilija). Ko se vzpenjamo k Bogu prek ustvarjenin, »se zavedamo njegove dobrote in njegove modrosti« (Proti Evnomiju 1,14). Sin je »podoba Očetove dobrote in pečat, njemu enak po obliki« (prim. Anafora sv. Bazilija). S svojo pokorščino in svojim trpljenjem je učlovečena Beseda uresničila poslanstvo človekovega Odrešenika (prim. Hom. o Psalmih 48,8; O krstu 1,2,17)

V Bazilijevem poučevanju ima velik pomen delovanje Svetega Duha. »Iz Kristusa sije Sveti Duh: Duh resnice, dar posinovljenja, zagotovilo prihodnje dediščine, prvina večnih dobrin, oživljajoča moč, izvir posvečevanja« (prim. Anafora sv. Bazilija). Duh poživlja Cerkev, jo napolnjuje s svojimi darovi, jo dela sveto. Sijajna luč božje skrivnosti se razliva na človeka, božjo podobo, in dviguje njegovo dostojanstvo. Ko gledamo Kristusa, popolnoma razumemo človekovo dostojanstvo. Bazilij vzklika: »(Človek), zavedaj se svoje veličine, ko upoštevaš ceno, ki je bila plačana zate: glej ceno tvojega odkupa in razumi svoje dostojanstvo!« (Hom. o psalmih 48,8). Še posebej kristjan, ki živi skladno z evangelijem, priznava da so vsi ljudje bratje med seboj; da je življenje upravljanje z darovi, prejetimi od Boga, zatorej je vsak odgovoren pred drugimi; kdor je bogat, mora biti kot izvrševalec ukazov Boga dobrotnika (prim. Homilija 4 o miloščini in 6 o skoposti). Vsi si moramo pomagati in sodelovati kot udje enega telesa (prim. Pismo 203,3).

Dobra dela so nujna za izražanje lastne vere: po njih ljudje služijo Bogu samemu (prim. Moralna vodila 5,2). S tem v zvezi so nekatere Bazilijeve homilije še danes pogumne in zgledne: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim« (Mt 19,22) ... kajti, čeprav nisi ubil nikogar niti prešuštvoval ali kradel ali pričal po krivem, ti to nič ne koristi, če nisi tudi naredil preostalega: samo tako boš lahko vstopil v božje kraljestvo« (Hom. proti bogatašem 1). Kdor namreč po božji zapovedi hoče ljubiti bližnjega kakor samega sebe, »ne sme imeti v lasti nič več, kot ima v lasti njegov bližnji« (prav tam). »Si ubog?« je spraševal, »drug je še bolj ubog od tebe. Ti imaš kruh za deset dni, on samo za en dan. Kar ti ostaja in imaš v obilju, to ti - kot dober in dobrohoten človek - enakomerno razdeli s potrebnim. Ne obotavljaj se dati iz svoje revščine; ne postavljaj svoje koristi pred javno potrebo! Če je tvoja hrana omejena na en sam hleb kruha in stoji pred vrati berač, vzemi iz shrambe ta edini hleb, položi nanj svoje roke in se ozri v nebo; reci z žalujočim in ljubečim glasom: ‘Gospod, imam samo ta kruh, ki ga vidiš, in grozi mi očitna lakota. Vendar pa polagam predse tvojo zapoved in iz tega malega, kar imam, dajem del lačnemu bratu. Zdaj pa ti sam pridi na pomoč svojemu služabniku, ki je izpostavljen tveganju. Poznam tvojo dobroto, zaupam v tvojo moč’« (Hom. v času lakote in suše 6).

Še kako upravičena je hvalnica, ki jo je izrekel Gregorij Nazianški: »Bazilij nas je prepričal, da mi, ki smo ljudje, ne smemo prezirati ljudi niti žaliti Kristusa, skupnega vodnika vseh, s svojo nečlovečnostjo do ljudi; prej moramo v nesrečah drugih pridobiti korist mi sami in dati Bogu posojilo našega usmiljenja, ker potrebujemo usmiljenje« (Govor 43,63). Te besede so še vedno zelo aktualne. Vidimo, kako je sv. Bazilij resnično eden očetov družbenega nauka Cerkve.

Bazilij nas tudi opominja, da je, če želimo v sebi ohranjati živo ljubezen do Boga in do ljudi, potrebna evharistija, prva hrana za krščene, sposobna nahraniti z novo močjo, ki izhaja iz krsta (prim. O krstu 1,3,1). To, da se lahko udeležujemo evharistije, je razlog za veliko veselje (Moralna vodila 21,3). Bila je postavljena, »da bi se nenehno ohranjal spomin nanj, ki je umrl in vstal za nas« (Moralna vodila 80,22). Evharistija, neizmerni božji dar, brani in ohranja v vsakem spomin na krstni pečat in omogoča, da živimo v polnosti in zvestobi milost krsta. Zato sveti škof priporoča pogosto obhajilo, tudi vsakodnevno: »Obhajati se vsak dan in prejeti Kristusovo sveto telo in kri, je nekaj dobrega in koristnega, saj sam jasno pravi: ‘Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje’ (Jn 6,54). Kdo bo torej dvomil, da stalno občestvo z življenjem ne pomeni življenja v polnosti?« (Pismo 93). Evharistija nam je skratka potrebna, da bi vase sprejemali pravo življenje, večno življenje (prim. Moralna vodila 21).

Slednjič pa se je Bazilij seveda zanimal tudi za izbrani del božjega ljudstva, za mlade, ki so prihodnost družbe. Nanje je naslovil govor o tem, kako prav izkoristiti pogansko kulturo tistega časa. Z veliko uravnoteženostjo in odprtostjo je priznal, da je mogoče v klasični književnosti, grški in latinski, najti zglede poštenega življenja. Ti zgledi lahko koristijo mlademu kristjanu pri iskanju resnice, prave življenjske poti (prim. Govor mladim 3). Vendar pa je potrebno vzeti iz besedil klasičnih avtorjev, kar je primerno in skladno z resnico. Tako s kritično in odprto držo - gre za pravo »razločevanje« - mladi rastejo v svobodi. Z znamenito prispodobo o čebelah, ki nabirajo po rožah samo tisto, kar služi za med, Bazilij priporoča: »Kakor znajo čebele potegniti iz cvetov med za razliko od drugih živali, ki se omejujejo na užitek ob vonju in barvi, tako je mogoče tudi iz teh spisov ... izluščiti nekaj koristi za duha. Te knjige moramo uporabljati tako, da v vsem sledimo zgledu čebel. Ne hodijo kar tako po vseh cvetovih niti ne skušajo odnesti vsega s tistih, kamor sedejo, ampak vzamejo samo toliko, kolikor je potrebno za izdelovanje medu, ostalo pa pustijo. In če smo mi modri, bomo iz teh spisov vzeli, kar nam ustreza in je skladno z resnico, ostalo pa bomo zavrgli« (Govor mladim 4). Bazilij mladim predvsem priporoča, naj rastejo v krepostih: »Medtem ko druge dobrine ... prehajajo od enega k drugemu kot pri kockanju, pa je samo krepost neodtujljiva vrednota in vam ostane med življenjem in po smrti« (Govor mladim 5).

Dragi bratje in sestre, zdi se mi, da lahko rečemo, da ta oče iz daljnega časa govori tudi nam in nam pripoveduje o pomembnih rečeh. Predvsem o pozorni, kritični in ustvarjalni soudeleženosti pri sodobni kulturi. Potem o družbeni odgovornosti: živimo v času, ko so v globaliziranem svetu tudi geografsko oddaljena ljudstva resnično naš bližnji. Nadalje o prijateljstvu s Kristusom, Bogom s človeškim obličjem. In slednjič o poznavanju in hvaležnosti do Boga Stvarnika, Očeta nas vseh: samo če bomo odprti temu Bogu, skupnemu Očetu, bomo lahko gradili pravičen in bratski svet.

Dragi bratje in sestre! Prejšnjo sredo sem govoril o velikem učitelju vere, cerkvenem očetu sv. Baziliju. Danes pa bi rad spregovoril o njegovem prijatelju Gregoriju Nazianškem, ki je bil kot Bazilij doma iz Kapadokije. Bil je sijajen teolog, govornik in branilec krščanske vere v 4. stoletju in znamenit po svoji govorniški spretnosti, kot pesnik pa je imel pretanjeno in čutečo dušo.

Gregorij se je rodil v plemeniti družini. Mati ga je posvetila Bogu že ob rojstvu, tam nekje okrog leta 330. Po prvi vzgoji v družini je obiskoval najslavnejše šole tistega časa, najprej v Cezareji v Kapadokiji, kjer je sklenil prijateljstvo z Bazilijem bodočim škofom tega mesta, potem pa se je zaustavil v drugih metropolah starega sveta, v Aleksandriji v Egiptu in predvsem v Atenah, kjer se je znova srečal z Bazilijem (prim. Govor 43,14-24). Spominjajoč se tega prijateljstva je Gregorij kasneje zapisal: »Tedaj nisem bil samo sam ves prevzet od občudovanja mojega velikega Bazilija zaradi resnosti njegovih manir in zrelosti ter modrosti njegovega govora, ampak sem k temu spodbujal še druge, ki ga še niso poznali ... Vodila naju je ista žeja po znanju ... Tako sva tekmovala: ne kdo bo prvi, ampak kdo bo drugemu omogočil, da bo prvi. Izgledalo je, kor da bi imela eno samo dušo v dveh telesih« (Govor 43,16.20). Te besede nekako prikazujejo avtoportret te plemenite duše. Lahko pa si predstavljamo, da je ta človek, ki ga je neslo daleč preko posvetnih vrednot, zelo trpel zaradi stvari tega sveta.

Ko se je Gregorij vrnil domov, je prejel krst in se usmeril v meniško življenje. Pritegovali so ga samota, filozofsko in duhovno premišljevanje. Sam je kasneje zapisal: »Nič mi ni bilo večjega od tega: utišati svoje čute, izstopiti iz mesa tega sveta, zbrati se sam pri sebi, ne se več ukvarjati s človeškimi stvarmi razen z najpotrebnejšimi, govoriti s seboj in z Bogom, živeti življenje, ki presega vidni svet; nositi v duši vedno čiste božje podobe, brez pomešanosti s posvetnimi in zmotnimi oblikami; biti zares neomadeževano ogledalo Boga in božjih reči in to vedno bolj postajati, ko nabiramo luč od luči ...; v sedanjem upanju uživati prihodnjo dobrino in se pogovarjati z angeli; biti še na zemlji, a že zapustiti zemljo, ko nas nosi kvišku duh« (Govor 2,7).

Kot je zaupal v svoji avtobiografiji (prim. Pesem 2,1,11 o svojem življenju 340-349), je z nekim odporom prejel duhovniško posvečenje, ker je vedel, da bo moral potem delovati kot pastir, skrbeti za druge, za njihove stvari in se torej ne bo mogel več zbrati v čistem premišljevanju. In vendar je potem sprejel ta klic in si naložil pastirsko služenje v polni pokorščini. Kot se pogosto zgodi v življenju, je sprejel, da ga je nosila Previdnost tja, kamor ni hotel iti (prim. Jn 21,18). Leta 371 ga je hotel njegov prijatelj Bazilij, cezarejski škof, proti njegovi volji posvetiti za škofa v Sasimi, majhnem, a strateško pomembnem kraju v Kapadokiji. Zaradi raznih težav pa Gregorij ni nikoli prevzel škofije in je ostal v Nazianzu.

Okoli leta 379 so Gregorija poklicali v Carigrad, prestolnico, da bi vodil majhno katoliško skupnost, ki je še ostala zvesta nicejskemu koncilu in trinitarični veri. Večina je namreč pripadala arijanstvu, ki je bilo »politično korektno« in so ga cesarji imeli za politično koristno. Tako se je znašel v položaju manjšine, obdan s sovražnostjo. V cerkvici Anastasis je izrekel pet Teoloških govorov (27-31) prav v obrambo in za obrazložitev trinitarične vere. Še danes so ti govori slavni zaradi zanesljivega nauka, veščega razmišljanja, iz katerega je res očitno, da gre tu za božjo logiko. Tudi njihova sijajna oblika nas še danes prevzame. Zaradi teh govorov je Gregorij prejel naziv »Teolog«. Tako ga še danes kličejo v pravoslavni Cerkvi: »Teolog«. To pa zato, ker teologija zanj ni neko zgolj človeško razmišljanje in še manj samo sad zapletenih spekulacij, ampak izhaja iz življenja molitve in svetosti, iz vztrajnega dialoga z Bogom. In samo tako se našemu umu lahko pokaže božja resničnost, trinitarična skrivnost. V kontemplativni tihoti, prepleteni s čudenjem pred čudeži razodete skrivnosti, duša sprejema božjo lepoto in slavo.

Medtem ko je sodeloval na drugem ekumenskem koncilu leta 381, je bil Gregorij izvoljen za carigrajskega škofa in je prevzel predsedovanje koncila. Takoj pa se je proti njemu sprožilo močno nasprotovanje, dokler stanje ni postalo povsem nevzdržno. Za tako čutečo dušo so bila taka sovraštva neznosna. Ponovilo se je, nad čemer se je Gregorij že prej pritoževal z ganljivimi besedami: »Razdelili smo Kristusa, mi, ki smo Boga in Kristusa tako ljubili! Lagali smo eni drugim zaradi Resnice, gojili smo sovražna občutja zaradi Ljubezni, ločili smo se eden od drugega!« (Govor 6,3). Tako je prišlo v ozračju napetosti do njegove odpovedi. V nabito polni stolnici je Gregorij dostojanstveno izrekel odmeven poslovilni govor (prim. Govor 42). Svoj ganljivi poseg je zaključil z besedami: »Zbogom, veliko, od Kristusa ljubljeno mesto, ... Otroci moji, prosim vas, ohranite zaklad vere, ki vam je bil zaupan (prim. 1 Tim 6,20), spominjajte se mojega trpljenja (prim. Kol 4,18). Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi« (prim. Govor 42,27).

Vrnil se je v Nazianz in se okrog dve leti posvečal pastoralni skrbi tamkajšnje krščanske skupnosti. Potem se je dokončno umaknil v samoto bližnjega Arianza, domačega kraja, in se posvetil študiju in asketskemu življenju. V tem obdobju je sestavil večino svojega pesniškega opusa, zlasti avtobiografsko Pesem o svojem življenju, ki je ponoven pogled v verzih na njegovo človeško in duhovno pot, zgledno pot trpečega kristjana, zelo poglobljenega človeka, v svetu, polnem sporov. Gregorij je človek, ki nam da čutiti, da ima Bog prvo mesto in zato govori tudi nam, našemu svetu: brez Boga človek izgubi svojo veličino, brez Boga ni pravega humanizma. Prisluhnimo torej temu glasu in skušajmo tudi mi spoznati božje obličje. V eni od svojih pesmi se je obrnil na Boga in napisal: »Bodi naklonjen, Ti, Onostranskost vsega« (Dogmatične pesmi 1,1,29). In leta 390 je Bog sprejel v svoje naročje tega zvestega služabnika, ki ga je s svojo ostroumnostjo branil v svojih spisih in s tolikšno ljubeznijo opeval v svojih pesmih.

Dragi bratje in sestre! V vrsti portretov velikih cerkvenih očetov in učiteljev, ki jo želim ponuditi v teh katehezah, sem prejšnjič spregovoril o sv. Gregoriju Nazianškem, škofu iz 4. stoletja; zdaj pa bi rad dopolnil ta portret. Danes bomo skušali nabrati nekaj njegovih naukov. Ko Gregorij Nazianški razmišlja o poslanstvu, ki mu ga je Bog zaupal, pride do sklepa: »Ustvarjen sem, da bi se s svojimi dejanji vzpenjal proti Bogu« (Govor 14,6 o ljubezni do ubogih). Dejansko je dal v službo Bogu in Cerkvi svoj talent pisatelja in govornika. Sestavil je številne govore, razne homilije in panegirike, mnogo pisem in pesniških del (skoraj 18.000 verzov). To kaže na res bogato dejavnost. Razumel je, da je to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog: »Kot služabnik besede se oklepam služenja Besedi; naj nikoli ne pristanem na omalovaževanje te dobrine. Cenim to poklicanost in mi je všeč; iz nje mi prihaja več veselja kot iz vsega drugega skupaj« (Govor 6,5; prim. tudi Govor 4,10).

Naziančan je bil blag človek in je v življenju vedno skušal delati za mir v Cerkvi svojega časa, ki so jo trgali spori in krivoverstva. Z evangeljsko drznostjo se je trudil preseči lastno plahost, da bi oznanjal resnico vere. Globoko je čutil hrepenenje po tem, da bi se približal Bogu, da bi se zedinil z njim. To izraža sam v eni svojih pesmi, kjer piše: med »velikimi valovi morja mojega življenja, / ki ga sem ter tja premetavajo vetrovi, / ... / mi je drago le eno, je le eno moje bogastvo, / tolažba in pozaba naporov, / luč Svete Trojice« (Zgodovinske pesmi 2,1,15).

Gregorij je dal, da je zasijala luč Trojice, ko je branil vero, kakor je bila razglašena na nicejskem koncilu: en sam Bog v treh enakih in ločenih osebah – Oče, Sin in Sveti Duh –, »trojna luč, ki se v en sam / sijaj zedinja« (prav tam 2,1,32). Torej, trdi Gregorij in sledi sv. Pavlu (1 Kor 8,6), »je za nas en sam Bog, Oče, od kogar je vse; en Gospod, Jezus, po katerem je vse; in en Sveti Duh, v katerem je vse« (Govor 39,12).

Gregorij je zelo poudaril polno Kristusovo človeškost. Da bi odrešil človeka v popolnosti njegovega telesa, duše in duha, je Kristus privzel vse sestavine človeške narave, sicer človek ne bi bil odrešen. Proti krivoverstvu Apolinarija, ki je trdil, da Jezus Kristus ni privzel razumne duše, Gregorij nastopi v luči skrivnosti odrešenja: »Kar ni bilo privzeto, ni bilo ozdravljeno« (Pismo 101,32), in če Kristus ne bi bil »obdarjen z razumskim umom, kako bi mogel biti človek?« (Pismo 101,34). Prav naš um, naš razum je potreboval odnosa, srečanja z Bogom v Kristusu. Ko je Kristus postal človek, nam je dal možnost postati taki kot on. Naziančan spodbuja: »Skušajmo biti kot Kristus, ker je tudi Kristus postal kot mi: skušajmo postati bogovi po njem, saj je on sam po nas postal človek. Nase je naložil najslabše, da bi nam podaril najboljše« (Govor 1,5).

Marija, ki je Kristusu dala človeško naravo, je prava Božja Mati (Theotokos; prim. Pismo 101,16) in je bila zaradi svojega vzvišenega poslanstva »vnaprej očiščena« (Govor 38,13; kot daljna predigra dogme o brezmadežnem spočetju). Marija je postavljena kristjanom za zgled, zlasti devicam, in za pomočnico, ki jo je mogoče klicati v potrebah (prim. Govor 24,11).

Gregorij nas opominja, da moramo biti kot ljudje solidarni eni z drugimi. Takole piše: »Mi smo vsi eno v Gospodu« (prim. Rim 12,5), »bogati in ubogi, sužnji in svobodni, zdravi in bolni; in ena sama je glava, iz katere izhaja vse: Jezus Kristus. In kakor delajo udje enega samega telesa, naj vsak skrbi za vsakega in vsi za vse«. Potem se je obrnil na bolnike in ljudi v težavah in zaključil: »To je edina rešitev za naše meso in našo dušo: ljubezen do njih« (Govor 14,8 o ljubezni do ubogih). Gregorij poudarja, da mora človek posnemati božjo dobroto in ljubezen in torej priporoča: »Če si zdrav in bogat, olajšaj potrebo tistega, ki je bolan in ubog; če nisi padel, pomagaj tistemu, ki je padel in živi v trpljenju; če si vesel, potolaži tistega, ki je žalosten; če si srečen, pomagaj tistemu, ki ga gloda nesreča. Daj Bogu dokaz hvaležnosti, ker si eden tistih, ki lahko delajo dobro in ne eden tistih, ki potrebujejo dobra dela drugih. Bodi bogat ne le v dobrinah, ampak tudi v bogovdanosti; ne samo v zlatu, ampak v vrlini, ali bolje, samo v njej. Presezi ugled svojega bližnjega in se pokaži boljšega od vseh; postani Bog za nesrečnika in posnemaj božje usmiljenje« (prav tam, 14,26).

Gregorij nas predvsem uči, kako je pomembna in potrebna molitev. Trdi, da »se je potrebno spominjati Boga pogosteje, kot dihamo« (Govor 27,4), ker je molitev srečanje božje žeje z našo žejo. Boga žeja po naši žeji (prim. Govor 40,27). V molitvi moramo obračati svoje srce k Bogu, da bi se mu izročili kot dar za očiščenje in preobrazbo. V molitvi vidimo vse v Kristusovi luči, pustimo, da odpadejo naše maske in se potopimo v resnico in poslušanje Boga ter podžigamo ogenj ljubezni.

V neki pesmi, ki je obenem premišljevanje o smislu življenja in vključno klicanje k Bogu, Gregorij piše: »Nalogo imaš, duša moja, / veliko nalogo, če hočeš. / Resno se preišči, / tvoje bitje, tvojo usodo; / od kod prihajaš in kam se boš morala postaviti; / skušaj spoznati, če je to, kar živiš, življenje / ali pa je še kaj več. / Nalogo imaš, duša moja, / očisti torej svoje življenje; / premisli, prosim, Boga in njegove skrivnosti, / preišči, kaj je bilo pred tem vesoljem / in kaj je ta svet zate, / od kod je prišel in kakšen bo njegov cilj. / Glej, to je tvoja naloga, duša moja, / očisti torej svoje življenje« (Zgodovinske pesmi 2,1,78). Sveti škof nenehno prosi Kristusa za pomoč, da bi ga dvignil in nadaljeval pot: »Razočarala me je, moj Kristus, / moja prevelika prevzetnost: / z višav sem globoko padel. / Toda zdaj me znova dvigni, ker vidim, / da sem se sam samo prevaral; / če bom še preveč zaupal vase, / bom takoj padel in padec bo usoden« (prav tam 2,1,67).

Gregorij je torej čutil potrebo po tem, da se približa Bogu, da bi premagal utrujenost lastnega jaza. Izkusil je vzgon duše, živahnost čutečega duha in nestalnost minljive sreče. Zanj je v drami življenja, nad katerim je vedno visela zavest lastne slabosti in lastne bede, izkustvo božje ljubezni vedno zmagovalo. Nalogo imaš, duša – pravi sv. Gregorij tudi nam – nalogo, da najdeš pravo luč, da najdeš pravo vrednost svojega življenja. In tvoje življenje je v tem, da se srečaš z Bogom, ki ga žeja po naši žeji.