Božja beseda za nedeljo, 19. decembra 2004

Na današnjo četrto adventno nedeljo evangelij pripoveduje dogodke pred Jezusovim rojstvom. Evangelist Matej jih predstavi z vidika sv. Jožefa, ki je bil zaročen z Devico Marijo.

Jožef in Marija sta živela v Nazaretu, a še nista stanovala skupaj, saj se čas za poroko še ni dopolnil. Med tem pa je Marija, potem ko je sprejela angelovo oznanilo, postala noseča po delovanju Svetega Duha. Ko se je Jožef zavedal tega, se je vznemiril. Evangelij nam

Na današnjo četrto adventno nedeljo evangelij pripoveduje dogodke pred Jezusovim rojstvom. Evangelist Matej jih predstavi z vidika sv. Jožefa, ki je bil zaročen z Devico Marijo.

Jožef in Marija sta živela v Nazaretu, a še nista stanovala skupaj, saj se čas za poroko še ni dopolnil. Med tem pa je Marija, potem ko je sprejela angelovo oznanilo, postala noseča po delovanju Svetega Duha. Ko se je Jožef zavedal tega, se je vznemiril. Evangelij nam ne predstavi njegovih misli, pove pa nam bistveno: on je skušal izpolniti Božjo voljo in je bil pripravljen na skrajno odpoved. Namesto, da bi se branil ter uveljavil svojo pravico, je Jožef izbral rešitev, ki je od njega zahtevala veliko žrtev: »Ker je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi' (Mt 1,19).

Ta kratek stavek povzema resnično in pravo notranjo dramo, ko pri tem pomislimo na ljubezen, ki jo je Jožef imel do Marije. Toda tudi v tem primeru Jožef želi izpolniti Božjo voljo in se odloči, prav gotovo z veliko bolečino, Marijo skrivaj odsloviti. Potrebno je premišljevati te besede, da bi razumeli, kakšno preizkušnjo je moral Jožef prenašati v dneh pred Jezusovim rojstvom. Preizkušnja je podobna Abrahamovi žrtvi, ko je Bog zahteval njegovega sina Izaka (prim. 1Mz 22), torej odpovedati se najdragocenejšemu, ljubljeni osebi.

Toda, kot v Abrahamovem primeru, je Gospod posredoval, saj je našel potrebno vero in je nakazal drugo pot, pot ljubezni in sreče: »Jožef« mu je rekel: »ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; otrok, ki ga je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20).

Ta evangelij nam predstavi vso veličino duše sv. Jožefa. On je sledil načrtu za dobro življenje, toda Bog mu je prihranil drugačen načrt, še večje poslanstvo. Jožef je človek, ki je vedno prisluhnil Božjemu glasu, notranje občutljiv za njegovo skrivno hotenje. Jožef je človek, ki je bil pozoren na sporočila, ki so prihajala tako iz globine srca, kakor od zgoraj. Ni trmasto vztrajal pri svojem življenjskem načrtu, ni dovolil, da bi tiha jeza zastrupila njegovo dušo, temveč je bil pripravljen dati se na razpolago za to novost, ki mu je bila na presenetljiv način predstavljena. Tako je to. Bil je dober človek. Ni sovražil. Ni dopustil, da bi tiha jeza zastrupila dušo. Toda, kolikokrat nam sovraštvo, tudi antipatija, tiha jeza zastrupijo dušo. To ni v redu. Nikoli ne dovolite tega. On nam je zgled. Tako je Jožef postal še bolj svoboden in večji. S sprejetjem Gospodovega načrta je Jožef v polnosti našel samega sebe, onkraj sebe. Ta njegova svoboda, odpovedati se temu, kar je njegovo, posedovanju lastnega bivanja ter ta njegova popolna notranja razpoložljivost za Božjo voljo, nas nagovarjata ter nam kažeta pot.

Pripravimo se torej za praznovanje božiča tako, da zrimo Marijo in Jožefa. Marijo, ženo polno milosti, ki je imela pogum popolnoma zaupati se Božji Besedi. Jožefa, zvestega in pravičnega moža, ki je raje verjel Gospodu, kot pa prisluhnil glasu dvoma in človeškemu ponosu. Skupaj z njima hodimo proti Betlehemu«.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Za bogoslužje četrte in zadnje adventne nedelje je značilna tema bližine, Božje bližine do človeštva. Evangeljski odlomek (prim. Mt 1,18-24) nam predstavi dve osebi, ki sta bili bolj kot ostale 'vpletene' v to skrivnost ljubezni: Devica Marija in njen ženin Jožef. Skrivnost ljubezni, skrivnost bližine do človeštva.

Marija je predstavljena v luči prerokbe, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina« (v. 23). Evangelist Matej je to prepoznal, da se je to zgodilo v Mariji, ki je spočela Jezusa po delovanju Svetega Duha (prim. v. 18). Božji Sin je 'prišel' v njeno telo, da bi postal človek in ona ga je sprejela. Tako, na edinstven način se je Bog približal človeškemu bitju in od žene prejel meso. Bog se nam je približal in sprejel meso žene. Tudi nam se, a na drugačen način, Bog približa s svojo milostjo, da bi vstopil v naše življenje ter nam ponudil v dar svojega Sina. In kaj bomo storili mi? Ga bomo sprejeli, ga pustili, da se približa ali zavrnili, odgnali? Kakor Marija, ki je svobodno ponudila samo sebe Gospodu zgodovine in tako mu dovolila, da je spremenil usodo človeštva. Tako tudi mi, ko sprejmemo Jezusa in ko skušamo vsak dan hoditi za njim, lahko sodelujemo pri njegovem načrtu zveličanja glede nas samih kot sveta. Marija je torej pred nami kot zgled, katerega lahko gledamo in na katerega lahko računamo pri svojem iskanju Boga ter pri svojem prizadevanju za izgradnjo civilizacije ljubezni.

Drugi protagonist današnjega evangelija je sv. Jožef. Evangelist razkrije, kako si Jožef sam ne more razložiti dogajanje, ki se razkriva pred njegovimi očmi, torej Marijina nosečnost. Ravno v trenutku dvoma in stiske, pa mu Bog postane bližnji s svojim poslancem in mu razsvetli naravo tega materinstva: »Otrok, ki ga je spočela, je namreč od Svetega Duha« (v. 20). Tako pred tem nenavadnim dogodkom, ki je v njegovem srcu prebudil številna vprašanja, popolnoma zaupa Bogu, ki se mu je približal, gre za povabilom, in ne odslovi svoje zaročenke, ampak se z njo poroči. S tem, ko je sprejel Marijo, je Jožef zavestno ter z ljubeznijo sprejel Njega, ki je bil v njej spočet po čudovitem delovanju Boga, kateremu ni nič nemogoče. Jožef, ponižen in pravičen človek (prim. v. 19) nas uči vedno zaupati Bogu, ki se je približal. Jožef nas uči zaupati se mu ter s prostovoljno pokorščino pustiti se mu voditi.

Ta dva lika, Marija in Jožef, ki sta po veri kot prva sprejela Jezusa, nas uvajata v skrivnost Božiča. Marija nam pomaga, da zavzamemo držo razpoložljivosti za sprejem Božjega Sina v svoje konkretno življenje, v svoje meso. Jožef pa nas spodbuja, da vedno iščemo Božjo voljo, ter z zaupanjem gremo za njo. Oba sta pustila, da se je jima je Bog približal.

»Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami« (Mt 1,23), torej Bog blizu nas. Odprem mu vrata, ko me kaj prosi za druge, v molitvi. To oznanilo upanja, ki se bo spolnilo na Božič, naj vodi k izpolnitvi pričakovanja Boga tudi v vsakem od nas, v vsej Cerkvi, in v številnih malih, ki jih svet prezira, a jih Bog ljubi in se jim približa.

Angel Gospodov, nedelja, 22. december 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to 4. in zadnjo adventno nedeljo nas evangelij (prim. Mt 1,18-24) vodi proti božiču po Jožefovi izkušnji, izkušnji svetega Jožefa, ki se na prvi pogled zdi, da je drugorazredni lik, vendar pa je v njegovi drži vsa krščanska modrost.

Ne pridiga, ne govori, toda išče, kako bi izpolnil Božjo voljo in jo izpolni v stilu evangelija ter blagrov. »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Jožef je ubog zato, ker živi od najnujnejšega, dela, živi od dela. To uboštvo je značilno za tiste, ki se zavedajo, da so v vsem odvisni od Boga in so Vanj postavili vse svoje zaupanje.

Današnji evangelij predstavi situacijo, ki človeško gledano spravlja v zadrego in je protislovna. Jožef in Marija sta zaročenca. Ne živita še skupaj, toda ona pričakuje otroka po delovanju Boga. Jožef je povsem naravno pred tem presenečenjem vznemirjen, a namesto da bi impulzivno in kaznovalno odreagiral, kakor je bilo po postavi, skuša najti rešitev, ki bi spoštovala dostojanstvo in celovitost njegove ljubljene Marije. Evangelij pravi: »Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi« ( v. 19). Jožef je namreč dobro vedel, če bi naznanil svojo zaročenko, bi jo izpostavil težkim posledicam, celo smrti. On ima polno zaupanje v Marijo, ki si jo je izbral kot nevesto. Ne razume, a išče drugo rešitev.

Pa vendar ga je sedaj ta nepojasnljiva okoliščina pripeljala do tega, da je postavil pod vprašaj njuno zvezo. Zato se je, čeprav z veliko bolečino, odločil, da se oddalji od Marije, ne da bi povzročil škandala. Toda posredoval je Gospodov angel in mu rekel, da rešitev, ki si jo je on zamislil, ni tista, ki jo hoče Bog. Še več, Gospod mu je odprl novo pot zveze, ljubezni in sreče: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (v. 20).

Od tu naprej Jožef popolnoma zaupa Bogu ter uboga angelovim besedam ter vzame k sebi Marijo. Ravno to neomajno zaupanje v Boga mu je omogočilo sprejeti situacijo, ki je človeško gledano težka in v nekem smislu nerazumljiva. Jožef v veri razume, da otrok, ki je spočet v Marijini maternici ni njegov, ampak je Božji Sin in da bo on, Jožef, njegov varuh s tem, da bo v polnosti sprejel zemeljsko očetovstvo. Zgled tega ponižnega in razumnega moža nas spodbuja, da dvignemo pogled in ga usmerimo onkraj. Gre za to, da si ponovno pridobimo presenetljivo logiko Boga, ki je, daleč od malega ali velikega tuhtanja, v odprtosti do novih obzorij, proti Kristusu in njegovi Besedi.

Devica Marija in njen čisti ženin sveti Jožef naj nam pomagata, da bomo prisluhnili Jezusu, ki prihaja in ki prosi, da bi ga sprejeli v naše načrte in naše izbire.

Angel Gospodov, nedelja, 18. december 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na četrto in zadnjo adventno nedeljo nam bogoslužje predstavi podobo sv. Jožefa (prim. 1,18-24). Gre za pravičnega moža, ki se pripravlja na poroko. Lahko si predstavljamo, kaj sanja o prihodnosti: o lepi družini z ljubečo ženo in veliko pridnimi otroci in o dostojnem delu. Gre za preproste in lepe sanje. To so sanje preprostih in dobrih ljudi. Nenadoma pa se te sanje razblinijo ob presenetljivem odkritju, kajti Marija, njegova zaročenka pričakuje otroka in ta otrok ni njegov! Kaj vse je Jožef doživljal? Osuplost, bolečino, zbeganost, morda celo jezo in zmedenost. Doživljal je, kako se mu je svet zrušil! Kaj lahko stori?

Postava mu daje dve možnosti. Prva je, da naznani Marijo in ji s tem da plačati ceno za domnevno nezvestobo. Druga je, da na skrivnem razdre njuno zaroko in Marije ne izpostavi pohujšanju in težkim posledicam, vzame pa nase težo sramote. Jožef izbere to drugo pot, pot usmiljenja. In poglejte, sredi najhujše krize, ravno ko razmišlja in presoja vse to, Bog prižge v njegovem srcu novo luč. V sanjah mu namreč naznani, da Marijino materinstvo ne izhaja iz nezvestobe, temveč je delo Svetega Duha in da je otrok, ki bo rojen Zveličar (prim. vv. 20-21). Marija bo Mesijeva mati in on bo njen varuh. Ko se je zbudil, je Jožef razumel, da se največje sanje vsakega Izraelca, biti Mesijev oče, uresničujejo njemu na popolnoma nepričakovan način.

Da pa se uresničijo, ni dovolj pripadati Davidovemu potomstvu in biti zvest izpolnjevalec postave, ampak bo moral čez vse zaupati Bogu, sprejeti Marijo in njegovega sina na popolnoma drugačen način, kakor je pričakoval, na drugačen način, kakor je vedno bilo. Z drugimi besedami, Jožef se bo moral odpovedati svojim pomirjajočim gotovostim, svojim popolnim načrtom, svojim upravičenim pričakovanjem in se odpreti prihodnosti, ki jo je treba na novo odkriti. Pred Bogom, ki pomeša načrte in zahteva zaupanje, Jožef odgovori z da. Jožefov pogum je junaški in se uresničuje v tišini. Njegov pogum je v tem, da zaupa, sprejme, je razpoložljiv, ne zahteva drugih zagotovil.

Bratje in sestre, kaj nam spregovori Jožef danes? Tudi mi imamo svoje sanje in morda ob Božiču mislimo še bolj o njih, skupaj govorimo o njih. Morda objokujemo nekatere razblinjene sanje in vidimo, da je potrebno najboljša pričakovanja soočiti z nepričakovanimi in presenetljivimi situacijami. Ko se to zgodi, nam Jožef pokaže pot. Ni za popustiti negativnim čustvom kot sta jeza in zapiranje vase. To je namreč napačna pot! Potrebno je sprejeti presenečenja življenja, tudi krize, a biti pri tem pozorni, da ko smo v krizi, ne smemo izbrati v naglici po instinktu, ampak dati vse na rešeto in kot Jožef »premisliti vse stvari« (prim. v. 20) ter se zanašati na temeljni kriterij, ki je Božje usmiljenje. Ko se preživlja krizo, ne da bi popustili želji po zapreti se vase, jezi ali strahu, ampak se ima vrata odprta za Boga, bo On lahko posredoval. On je izvedenec v spreminjanju krize v sanje. Da, Bog odpre krizo za nove poglede, ki jih morda mi nismo pričakovali, kot to on zna. Bratje in sestre, gre za obzorje Boga, ki je presenetljivo, a vsekakor veliko obširnejše in lepše od našega!

Devica Marija naj nam pomaga živeti odprtost za presenečenja Boga.

Na današnjo četrto adventno nedeljo sveti Matej v evangeliju pripoveduje, kako je bilo z Jezusovim rojstvom, tokrat z vidika sv. Jožefa. Jožef je bil zaročen z Marijo, ki pa je bila preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha (Mt 1,18). Božji Sin, da se je izpolnila starodavna prerokba (prim. Iz 7,14), je postal človek v telesu device. Ta skrivnost razodeva Božjo ljubezen, modrost in moč do človeštva, ki ga je ranil greh. Sveti Jožef je predstavljen kot pravičen

Na današnjo četrto adventno nedeljo sveti Matej v evangeliju pripoveduje, kako je bilo z Jezusovim rojstvom, tokrat z vidika sv. Jožefa. Jožef je bil zaročen z Marijo, ki pa je bila preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha (Mt 1,18). Božji Sin, da se je izpolnila starodavna prerokba (prim. Iz 7,14), je postal človek v telesu device. Ta skrivnost razodeva Božjo ljubezen, modrost in moč do človeštva, ki ga je ranil greh. Sveti Jožef je predstavljen kot pravičen človek, zvest Božji postavi, pripravljen izpolniti Božjo voljo. Zaradi tega je vstopil v skrivnost učlovečenja, potem ko se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in mu naznanil: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov (Mt 1,20-21).« Potem, ko je opustil misel, da bi Marijo skrivaj odslovil, jo je vzel k sebi, saj sedaj njegove oči gledajo v njej Božje delo.

Med adventnim časom se pogosto iz srca Cerkve dviga klic: »Pridi, Gospod, obišči nas s svojim mirom in tvoja navzočnost nas bo napolnila z veseljem.« Oznanjevalno poslanstvo Cerkve je odgovor na vzklik: »Pridi, Gospod Jezus!«, ki se iz ust vernikov skozi vso zgodovino odrešenja dviga k Gospodu. Pridi, Gospod, spremeni naša srca, da se bosta v svetu razširila pravičnost in mir!

Saj, Resnica, ki rešuje življenje in je v Jezusu postala meso, resnično vname srce tistega, ki jo sprejme, v ljubezen do bližnjega, da potem v svobodi podari naprej to, kar je prejel. To, da se nam je približal Bog in nam postal z dogodkom božiča blizu, je neizmerni dar. Ta dar nas usposablja živeti v vesoljnem objemu Božjih prijateljev, v tistem omrežju prijateljstva s Kristusom, ki povezuje nebo in zemljo ter usmerja človekovo svobodo proti dopolnitvi. Ta svoboda živeta v resnici tako zacveti v brezpogojno in prizadevno ljubezen za dobro vseh ljudi. Nič ni lepšega, nujnega in pomembnega kot je to, da podarjamo zastonjsko naprej, kar smo od Boga zastonj prejeli. Nič nas ne more odvrniti od te zahtevne a privlačne naloge. Božično veselje, ki ga že skoraj okušamo, nas napolnjuje z upanjem ter hkrati spodbuja naj vsem oznanjamo Božjo navzočnost med nami.

Edinstven primer oznanjevanja je Devica Marija, ki ni posredovala svetu neke ideje, temveč je posredovala Jezusa, učlovečeno Besedo. Zaupno se obrnimo nanjo s prošnjo, da bi Cerkev oznanjala tudi v današnjem času, Kristusa Odrešenika. Da bi vsak kristjan, vsaka skupnost začutila veselje v podeljevanju Vesele novice: 'Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, ... da bi se svet po njem rešil (Jn 3.16-17). To je resnični pomen božiča, ki ga moramo vsakič odkriti in ga močno živeti.

Dragi bratje in sestre!

Na današnjo četrto adventno nedeljo sveti Matej v evangeliju pripoveduje, kako je bilo z Jezusovim rojstvom, tokrat z vidika sv. Jožefa. Jožef je bil zaročen z Marijo, ki pa je bila preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha (Mt 1,18). Božji Sin, da se je izpolnila starodavna prerokba (prim. Iz 7,14), je postal človek v telesu device. Ta skrivnost razodeva Božjo ljubezen, modrost in moč do človeštva, ki ga je ranil greh. Sveti Jožef je predstavljen kot pravičen človek, zvest Božji postavi, pripravljen izpolniti Božjo voljo. Zaradi tega je vstopil v skrivnost učlovečenja, potem ko se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in mu naznanil: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov (Mt 1,20-21).« Potem, ko je opustil misel, da bi Marijo skrivaj odslovil, jo je vzel k sebi, saj sedaj njegove oči gledajo v njej Božje delo.

Sveti Ambrož razlaga, da sta bila v Jožefu ljubeznivost in podoba pravičnega zato, da je postal bolj vredna priča. »On«, nadaljuje sv. Ambrož, »ne bi mogel oskruniti templja Svetega Duha, Gospodovo Mater, skrivnostno rodovitno telo.« Čeprav je bil Jožef vznemirjen, je storil, kakor mu je zapovedal Gospodov angel in tako prav storil. Tudi s tem, da je dal temu Otroku, ki drži ves svet, ime Jezus, se je uvrstil v vrsto ponižnih in zvestih služabnikov, podoben angelom in prerokom, mučencem in apostolom, kakor ga opevajo vzhodne himne. Sveti Jožef oznanja Gospodove čudeže, s tem ko je pričeval za Marijino devištvo, ki je zastonjsko Božje delo in varoval Mesijevo zemeljsko življenje. Častimo torej Jezusovega očeta pred postavo (prim KKC 532), saj se v njen nakazuje novi človek, ki gleda z zaupanjem in pogumom v prihodnost, ki ne sledi lastnim načrtom, ampak se popolnoma zaupa v neskončno usmiljenost Tistega, ki bo uresničil prerokbe in začel čas odrešenja.

Dragi prijatelji, svetemu Jožefu, zavetniku vesoljne Cerkve, želim zaupati vse Pastirje in jih spodbujam, naj ponižno in vsakodnevno ponudijo vernikom in vsemu svetu Kristusove besede in dejanja. O da bi naše življenje vedno bolj pripadalo Jezusovi osebi ravno zato, ker je On, ki je Beseda prevzel telo in prišel od Boga kot človek, da bi prevzel nase vso človeško eksistenco in ji prinesel Božjo besedo (Jezus iz Nazareta). Z zaupanjem se obrnimo na Devico Marijo, polno milosti, ki jo je Bog ovenčal, da bi se ob bližnjem Božiču odprle naše oči in videle Jezusa, ter da bi se srce razveselilo ob tem čudovitem srečanju ljubezni.