Božja beseda za sredo, 19. novembra 2008

Berilo

Razodetje večne Božje svetosti

Berilo iz knjige Razodetja (Raz 4,1-11)

Jaz, Janez sem videl: glej, odprta vrata v nebesih, in prvi glas, ki sem ga slišal, kakor bi tromba govorila z menoj, je govoril: »Stopi sèm gor in pokazal ti bom, kar se bo za tem zgodilo.« Takoj sem se zamaknil; in glej, prestol je stal v nebesih in na prestolu je nekdo sedel.

In sedeči je bil na pogled kakor kamen jaspis in sard, in mavrica okrog prestola je bila videti kakor smaragd. In okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, oblečenih v bela oblačila, in na njih glavah so bili zlati venci. In od prestola so prihajali bliski in glasovi in gromi. In sedem plamenic je gorelo pred prestolom: to so sedmeri Božji duhovi.

In pred prestolom je bilo kakor stekleno morje podobno kristalu. In sredi pred prestolom in okrog prestola so bila štiri živa bitja, polna oči spredaj in zadaj; in prvo bitje podobno levu in drugo bitje podobno teletu in tretje bitje z obličjem kakor človek in četrto bitje podobno letečemu orlu.

In ta štiri bitja so imela vsako po šest peruti in so bila okrog in okrog ter znotraj polna oči; in so brez počitka govorila podnevi in ponoči: ›Svet, svet, svet, Gospod, vsemogočni Bog, ki je bil, ki je in ki bo.‹ In ko so bitja dala slavo in čast in hvalo na prestolu sedečemu, ki živi na vekov veke, je padlo štiriindvajset starešin pred sedečega na prestolu in molilo njega, ki živi na vekov veke, in položilo svoje vence pred prestol, govoreč: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo in čast in moč; zakaj ti si vse ustvaril in po tvoji volji je bivalo in bilo ustvarjeno.«

Psalm 150

Ps 150,1-2.3-4.5-6

Evangelij

Z Božjimi darovi je treba sodelovati in prinašati sadove

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 19,11-28)

V Jerihi je Jezus pripovedoval priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so ljudje mislili, da se bo Božje kraljestvo takoj razodelo: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je pa svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹

Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi in rekel: ›Gospod, tvoj zlatnik jih je pridobil deset.‹ ›Prav, dobri in zvesti služabnik,‹ mu je rekel; ›ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ In prišel je drugi ter rekel: ›Tvoj zlatnik, gospod, jih je pridobil pet.‹ Rekel je tudi temu: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹

Zopet drug je prišel in rekel: ›Glej, gospod, tu je tvoj zlatnik, ki sem ga imel shranjenega v prtiču; bal sem se te namreč, ker si strog človek: dvigaš, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ ›Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‹ mu reče; ›vedel si, da sem strog človek, ki dvigam, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obrestmi?‹

In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: ›Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi bil jaz nad njimi kralj, pa pripeljite semkaj ter jih vpričo mene posekajte.‹« Po teh besedah je šel Jezus dalje na poti v Jeruzalem.