Božja beseda za soboto, 17. septembra 2016

Berilo

Skrivnost našega vstajenja presega dogajanje v naravi

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,35-37.42-49)

Bratje, poreče kdo: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« Nespametni, kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na primer pšenično ali katero drugo. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če biva duševno telo, biva tudi duhovno. Tako je tudi pisano: »Prvi človek Adam je postal živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajoč duh.

Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek iz nebes. Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski; in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

Psalm 56

Ps 56,10-12.13-14

Evangelij

Ohranimo oznanjeno besedo in obrodimo sad

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 8,4-15)

Ker se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k Jezusu, je povedal v priliki: »Sejavec je šel seme sejat. Ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zrastlo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zrastlo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to govoril, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika. Rekel jim je: »Vam je dano razumeti skrivnost Božjega kraljestva, drugim pa v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne razumejo.

Prilika pa to pomeni: Seme je Božja beseda. Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih src, da ne verujejo in se ne rešijo. Kateri so na skali, so tisti, ki z veseljem sprejemajo besedo, kadar jo slišijo, pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, pa so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zadušijo in ne obrodijo sadu. Ono, ki je v dobri zemlji, pa so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrodijo sad v potrpljenju.«