Božja beseda za nedeljo, 17. junija 1923

Današnji evangelij nam prinaša dve priliki. Najprej je tu prilika o semenu, ki samo požene in raste, zatem pa prilika o gorčičnem semenu. S tema podobama, ki sta vzeti iz ruralnega sveta, Jezus predstavi učinkovitost Božje Besede in zahteve njegovega kraljestva ter tako pokaže na razloge našega upanja in našega prizadevanja v zgodovini.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dejstvo, da seme, ki se ga vrže v zemljo, klije in raste samo, ko kmet spi

Današnji evangelij nam prinaša dve priliki. Najprej je tu prilika o semenu, ki samo požene in raste, zatem pa prilika o gorčičnem semenu. S tema podobama, ki sta vzeti iz ruralnega sveta, Jezus predstavi učinkovitost Božje Besede in zahteve njegovega kraljestva ter tako pokaže na razloge našega upanja in našega prizadevanja v zgodovini.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dejstvo, da seme, ki se ga vrže v zemljo, klije in raste samo, ko kmet spi ali ko bedi. Ta zaupa v notranjo moč samega semena in rodovitnost zemlje. V evangeljskem jeziku je seme simbol Božje Besede, o njeni rodovitnosti pa govori ravno ta prilika. Kot se ponižno seme razvija v zemlji, tako Beseda z Božjo močjo deluje v srcu tistega, ki jo posluša. Bog je zaupal svojo besedo naši zemlji, to pomeni vsakemu med nami z našo konkretno človeškostjo. Lahko zaupamo, kajti Božja Beseda je Beseda stvariteljica, namenjena ravno temu, da postane »polno zrnje v klasju«. Če je ta Beseda sprejeta, zagotovo rodi svoje sadove, saj Bog sam spodbudi njeno klitje in rast po poteh, ki jih ne moremo vedno preveriti, in na način, ki ga ne poznamo. Vse to nam daje razumeti, da je vedno Bog tisti, ki daje rast svojemu kraljestvu…, človek pa je njegov ponižni delavec, ki opazuje in se veseli ob božjem stvariteljskem delovanju in potrpežljivo čaka na sadove. Božja Beseda daje rast in življenje, zato je pomembno je pri sebi vedno imeti majhen evangelij ter vsak dan iz njega prebrati kakšen odlomek.

Pri drugi priliki današnjega evangelija je uporabljena podoba gorčičnega semena. Čeprav je to »manjše od vseh semen na zemlji«, je polno življenja in raste dokler ne postane »večje od vseh zelišč na vrtu«. In táko je tudi Božje kraljestvo: je stvarnost, ki je s človeškega vidika majhna in na videz nepomembna. Da bi vanjo vstopili, je potrebno uboštvo srca; ne zaupati v lastne sposobnosti, ampak v moč Božje ljubezni; ne delovati, da bi bili pomembni v očeh sveta, ampak da bi bili dragoceni v očeh Boga, ki ima rajši preproste in ponižne. Ko živimo na ta način, skozi nas vdre Kristusova moč in spremeni to, kar je majhno in skromno, v stvarnost, ki povzroči vretje celotne mase sveta in zgodovine.

Obe priliki nam po papeževih besedah govorita o pomembnem nauku. Božje kraljestvo zahteva naše sodelovanje, predvsem pa je Gospodova iniciativa in njegov dar. Če je naše slabotno delo, ki je na videz majhno pred kompleksnostjo problemov tega sveta, umeščeno v Božje delo, se ne boji težav. Gospodova zmaga je zagotovljena: njegova ljubezen bo dala klitje in rast vsakemu semenu dobrega, ki je na zemlji. To nas odpira za zaupanje in optimizem, kljub dramam, krivicam in trpljenju, s katerimi se srečujemo. Seme dobrega in miru klije in raste, ker mu daje zorenje usmiljena Božja ljubezen.

Sveta Devica, ki je kot »rodovitna zemlja« sprejela seme Božje Besede, naj nas podpira v tem upanju, ki nas nikoli ne razočara.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mr 4,26-34) Jezus govori množicam o Božjem kraljestvu in o notranjem dogajanju njegove rasti tako, da jim pove dve kratki priliki.

V prvi priliki (prim. 26-29) se Božje kraljestvo primerja skrivnostni rasti semena, ki je bilo posejano v zemljo in zatem poganja, raste in obrodi klas, neodvisno od kmetove skrbi, ki potem, ko je zrelo, opravi žetev. Sporočilo, ki nam ga izroča ta prilika je, da je oznanjeno Božje kraljestvo preko Jezusovega pridiganja in delovanja vdrlo na njivo sveta in kot seme raste, se samo razvija, torej z lastno močjo in po človeško nerazumljivih kriterijih. Njegova rast in brstenje znotraj zgodovine ni odvisna toliko od človekovega dela, temveč je predvsem izraz Božje moči in dobrote ter moči Svetega Duha, ki pelje naprej krščansko življenje Božjega ljudstva.

Včasih se zdi, da gre zgodovina s svojimi dogodki in protagonisti v nasprotno smer od načrtov nebeškega Očeta, ki hoče za vse svoje otroke pravičnost, bratstvo in mir. Mi smo poklicani živeti to obdobje kot čas preizkušnje, upanja ter v pričakovanju žetve. Kajti tako kot včeraj tudi danes Božje kraljestvo raste na svetu na skrivnosten in presenetljiv način, razodevajoč tako skrito moč majhnega semena, njegovo zmagovito vitalnost. Za grebeni osebnih in družbenih dogodkov, za katere se včasih zdi, da naznanjajo brodolom upanja, je potrebno ostati zaupljivi v tiho, a močno Božje delovanje. Zaradi tega v temnih trenutkih in v težavah ne smemo izgubiti poguma, ampak moramo ostati zasidrani v Božji zvestobi, v njegovi navzočnosti, ki vedno rešuje. Zapomnite si to: Bog vedno rešuje, je Zveličar.

V drugi priliki (prim. vv. 30-32) Jezus primerja Božje kraljestvo z gorčičnim semenom. To je zelo majhno seme, vendar se razvije tako, da postane večje kot vse rastline na vrtu, torej nepredvidljiva in presenetljiva rast. Nam ni lahko vstopiti v to logiko Božje neprevedljivosti in jo sprejeti v svoje življenje. Toda danes nas Gospod spodbuja k drži vere, ki gre onkraj naših načrtov, naših preračunavanj, naših napovedi. Bog je vedno Bog presenečenj. Gospod nas vedno preseneča. Povabilo je namreč, da se s še večjo velikodušnostjo odpremo Božjim načrtom in sicer bodisi na osebnem kot na skupnostnem nivoju. Po naših skupnostih je potrebno biti pozoren na majhne in velike priložnosti za dobro, ki nam ga Gospod ponuja s tem, ko nas vključuje v svoje dinamike ljubezni, sprejemanja in usmiljenja do vseh.

Pristnost poslanstva Cerkve ne izhaja iz uspeha ali iz zadovoljstva nad rezultati, temveč iz tega, da se gre pogumno naprej z zaupanjem ter s ponižnostjo v izročitvi Bogu. Iti naprej v izpovedovanju Jezusa in z močjo Svetega Duha. To je zavest, da smo majhno in nemočno orodje, ki lahko v Božjih rokah ter z njegovo milostjo vrši velika dela, da napreduje njegovo kraljestvo, ki je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Devica Marija naj nam pomaga, da bomo preprosti ter pozorni pri sodelovanju s svojo vero ter s svojim delom pri napredovanju Božjega kraljestva v srcih in v zgodovini.

V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.
V prvi priliki je pozornost usmerjena na dinamiko setve. Seme, ki je bilo posejano v zemljo, pa naj kmet spi ali bedi, klije in raste samo. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To,

V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.
V prvi priliki je pozornost usmerjena na dinamiko setve. Seme, ki je bilo posejano v zemljo, pa naj kmet spi ali bedi, klije in raste samo. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To, kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Ta prilika prikliče v spomin skrivnost stvarjenja in odrešenja, torej rodovitno Božje delo skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Ob setvi na koncu, pomislimo na zadnji Božji poseg ob koncu časov, ko bo dokončno uresničil svoje Kraljestvo. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Ta zavest ga drži pokonci med vsakodnevnem naporom, še posebej, ko postane težko. O tem je zapisal sv. Ignacij Lojolski: 'Deluj, kot da je vse odvisno od tebe, vedoč, da je v resnici vse odvisno od Boga'.
Tudi druga prilika se poslužuje podobe semena. Pri tem gre za posebno seme, gorčično zrno, ki ga imajo za najmanjše med semeni. Čeprav je tako majhno, pa je polno življenja, saj potem ko se razpoči, požene kalček, ki je sposoben predreti površino zemlje, priti do dnevne svetlobe ter rasti vse dokler ne 'postane večje od vseh rastlin na vrtu' (prim. Mr 4,32). Slabost je namreč moč semena, to da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno.
Podoba semena je Jezusu še posebej pri srcu, ker dobro izrazi skrivnost Božjega kraljestva, saj seme v današnjih prilikah prestavlja 'rast' in 'nasprotje'. 'Rast', ki se zgodi zaradi dinamizma zapisanega v seme samo in 'nasprotje', ki je med majhnostjo semena ter velikostjo tega, kar iz njega nastane. Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majna moč, na videz nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen. Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje.«