Božja beseda za nedeljo, 17. marca 1929

»Glej, pridejo dnevi,« govorí Gospod, »ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpêljal iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov gospodar,« govorí Gospod. »To je marveč zaveza, ki jo bom sklênil z Izraelovo hišo po tistih dneh,« govorí Gospod: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: ›Spoznajte Gospoda!‹, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi,« govorí Gospod. »Kajti njihovo krivdo bom odpústil in njihovega greha se ne bom več spominjal.«

Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti,

v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!

Popolnoma me operi moje krivde,

mojega greha me očisti!

Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«

Čisto srce, o Bog, mi ustvari,

duha stanovitnosti v meni obnôvi.

Ne zavrzi me izpred svojega obličja,

svojega Svetega Duha mi ne odvzemi.

Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«

Vrni mi veselje nad svojim odrešenjem,

duha velikodušnosti v meni utrdi.

Uporne bom učil tvojih potov,

grešniki se bodo vrnili k tebi.

Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«

Bratje in sestre, Kristus je v dneh svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naúčil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.