Božja beseda za nedeljo, 17. oktobra 2021

Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je razglasil za svetnike Vincenca Grossija, Marijo Brezmadežnega spočetja ter Ludvika Martina in Marijo Azelijo Guérin Martin.

Svetopisemska berila nam danes predstavljajo temo služenja in nas kličejo k hoji za Jezusom po poti ponižnosti in križa. Prerok Izaija je orisal podobo Jahvejevega služabnika (Iz 53, 10-11) ter njegovo poslanstvo zveličanja. Gre za osebnost, ki se ne more hvaliti z znamenitim rodovnikom, je zaničevan, vsi se ga izogibajo,

Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je razglasil za svetnike Vincenca Grossija, Marijo Brezmadežnega spočetja ter Ludvika Martina in Marijo Azelijo Guérin Martin.

Svetopisemska berila nam danes predstavljajo temo služenja in nas kličejo k hoji za Jezusom po poti ponižnosti in križa. Prerok Izaija je orisal podobo Jahvejevega služabnika (Iz 53, 10-11) ter njegovo poslanstvo zveličanja. Gre za osebnost, ki se ne more hvaliti z znamenitim rodovnikom, je zaničevan, vsi se ga izogibajo, izkušen v trpljenju. Ne pripisujejo mu nobenih veličastnih del, niti slavnih govorov, a s svojo ponižno, tiho navzočnostjo ter s trpljenjem izpolni Božji načrt. Svoje poslanstvo uresničuje s prenašanjem trpljenja, kar mu omogoča razumeti trpeče ter prenašati breme krivd drugih in se zanje pokoriti. Izobčenje in trpljenje, ki ga je Gospodov služabnik prenašal vse do smrti, se pokaže rodovitno do te mere, da je odkupil in rešil množice.

Jezus je Gospodov služabnik. Njegovo življenje in njegova smrt v celoti posvečena služenju (Flp 2,7) sta vzrok našega zveličanja in sprave človeštva z Bogom. Kerigma, srce evangelija, potrjuje, da so se v njegovi smrti in vstajenju izpolnile prerokbe Gospodovega služabnika. Sv. Matej pripoveduje prizor, ko se Jezus spoprime z Jakobom in Janezom, ki sta s podporo njune matere hotela sedeti na njegovi desnici in na njegovi levici v Božjem kraljestvu. Zahtevala sta torej častna sedeža, sledeč svoji lastni predstavi o hierarhiji kraljestva. Vizija znotraj katere se gibljeta, se izkaže še vedno okužena s sanjami zemeljskega uresničenja. Jezus je torej dal prvi 'močan sunek' temu prepričanju učencev tako, da je opozoril na svojo pot tu na zemlji: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, sedežev na moji desnici ali na moji levici pa ne dodeljujem jaz, ampak so za tiste, ki jim je pripravljeno« (vv. 39-40). S podobo keliha jima je zagotovil možnost, da bosta v polnosti pridružena njegovi usodi trpljenja, ne da bi jima kljub temu zagotovil častnih sedežev v njegovi bližini. Njegov odgovor je torej povabilo k hoji za njim po poti ljubezni in služenja ter zavrnitev posvetne skušnjave po prednjačenju in ukazovanju drugim.

Učenci pa so pred ljudmi, ki se prepirajo, da bi dosegli oblast in uspeh, ki se kažejo, hočejo pokazati na svoje zasluge…, učenci so poklicani delati nasprotno. Zato jih opozarja: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (vv. 42-44). S temi besedami nakaže služenje kot stil avtoritete v krščanski skupnosti. Kdor služi drugim in sicer v resnici brez prestiža, izvaja pravo oblast v Cerkvi. Jezus nas vabi k spremembi miselnosti, da preidemo od pohlepa po oblasti k veselju ne izstopanja in služenja, da izkoreninimo nagon po nadvladi nad drugimi in začnemo izvajati krepost ponižnosti.

In potem ko je predstavil model, ki ga ni za posnemat, je ponudil samega sebe kot ideal, na katerega se je potrebno sklicevati. V Učiteljevi drži bo skupnost našla spodbudo za nov pogled na življenje: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45). V svetopisemskem izročilu je Sin človekov tisti, ki je prijel od Boga »oblast, slavo in kraljestvo« (Dan 7,14). Jezus napolni to podobo z novim pomenom in natančno navede, da ima On oblast kot služabnik, slavo, ker je sposoben ponižanja, kraljevo avtoriteto, ker je pripravljen na popolno podaritev življenja. On dejansko s svojim trpljenjem ter smrtjo zasede zadnji sedež, s tem doseže v služenju največ, kar je možno in to podari svoji Cerkvi.

Obstaja nezdružljivost med načinom razumevanja oblasti po posvetnih kriterijih, in ponižnim služenjem, ki bi moral biti značilen za oblast, kakor jo je učil in dal za to zgled Jezus. Nezdružljivost med ambicioznostjo, stremuštvom ter hojo za Kristusom, nezdružljivost časti, uspeha, ugleda, zemeljskega zmagoslavja z logiko križanega Kristusa. Obstaja pa združljivost med Jezusom, 'izkušenim v trpljenju' in našim trpljenjem. Na to nas spominja pismo Hebrejcem, ki predstavi Kristusa kot velikega duhovnika, ki z nami deli vso človeško pogojenost, razen greh: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušenega v vsem, razen v grehu« (Heb 4,15). Jezus predvsem izvaja duhovništvo usmiljenja in sočutja. On je neposredno okusil naše težave, od znotraj pozna našo človeško pogojenost. To pa, da ni okusil greha, pa ga ne ovira, da bi ne razumel grešnikov. Njegova slava ni častihlepje ali hlepenje po nadvladi, ampak je slava ljubiti ljudi, prevzeti in deliti z njimi njihovo slabost ter jim ponuditi milost, ki ozdravlja, torej z brezmejno nežnostjo spremljati njihovo mučno pot.

Vsakdo izmed nas, v kolikor je krščen, je s svojim lastnim deležem udeležen pri Kristusovem duhovništvu: verni laiki pri skupnem duhovništvu, duhovniki pri službenem duhovništvu. Tako lahko vsi prejmemo karitativno ljubezen, ki izhaja iz njegovega odprtega Srca, bodisi za nas same, bodisi za druge in tako postanemo 'kanali' njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih v bolečinah, v stiskah, v obupu ali v osamljenosti.

Tisti, ki so bili danes razglašeni za svetnike, so neprenehoma s ponižnostjo in karitativno ljubeznijo služili bratom ter tako posnemali božanskega Učitelja. Sv. Vincenc Grossi je bil goreč župnik, vedno pozoren do potreb ljudi, še posebej do krhkosti mladih. Vsem je vneto lomil kruh Besede in postal dobri Samarijan za najbolj potrebne.

Marija Brezmadežnega spočetja je zajemajoč v molitvi in zrenju, v prvi osebi z veliko ponižnostjo služila zadnjim, s posebno pozornostjo otrokom revežev in bolnikom.

Sveta zakonca Ludvik Martin in Marija Azelija Guérin sta to krščansko služenje živela v družini ter dan za dnem ustvarjala vere in ljubezni polno okolje, v katerem so zrasli poklici hčera, med katerimi sv. Terezije Deteta Jezusa.

Svetlo pričevanje teh novih svetnikov nas spodbuja k vztrajanju na poti veselega služenja bratom, zaupajoč v Božjo pomoč in materino Marijino varstvo. Iz nebes sedaj bedijo nad nami in nas podpirajo s svojo mogočno priprošnjo.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 10,35-45) opisuje Jezusa, ki še enkrat in z veliko potrpežljivostjo skuša »popraviti« svoje učence, saj jih spreobrača iz miselnosti sveta v Božjo miselnost. Priložnost za to sta mu dala brata Jakob in Janez, dva izmed prvih, ki jih je Jezus srečal in jih poklical naj hodijo za njim. Veliko poti sta že napravila z njim ter pripadata skupini dvanajsterih apostolov. Zato sta se, medtem ko so na poti proti Jeruzalemu, kjer naj bi, kakor učenci z nemirom pričakujejo, končno ustanovil Božje kraljestvo, brata opogumila in na učitelja naslovila svojo prošnjo. Približala sta se mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« (v. 37).

Jezus ve, da Jakoba in Janeza poživlja veliko navdušenje do njega in za zadevo kraljestva, ve pa tudi, da so njuna pričakovanja in njuna gorečnost okužena s posvetnim duhom, z duhom sveta. Zato je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita« (v. 38). Medtem ko sta ona dva govorila o »prestolih slave«, na katerih sedeti ob Kristusu Kralju, On govori o kelihu, ki ga je potrebno piti, ter o krstu, ki ga je potrebno prijeti, torej o svojem trpljenju in smrti. Jakob in Janez še vedno ciljajoč na hoteni privilegij, z zaletom pravita »da«: »Moreva!« Jezus jima v naprej napove, da bosta njegov kelih pila in prejela njegov krst, kar pomeni, da bosta tudi onadva kakor tudi drugi apostoli, soudeležena pri njegovem križu, ko bo prišla njuna ura. Zato Jezus zaključi: »Sedežev na moji desnici ali na moji levici pa ne dodeljujem jaz, ampak so za tiste, ki jim je pripravljeno« (v. 40). Kot bi rekel, sedaj hodita za menoj ter se učita pot ljubezni »na kateri se izgublja«, za nagrado pa bo poskrbel nebeški Oče. Na poti ljubezni se vedno izgublja, kajti ljubiti pomeni opustiti sebičnost, usmerjenost nase, da bi služili drugim.

Jezus je zatem opazil, da se je drugih deset apostolov jezilo na Jakoba in Janeza in s tem razkrilo svojo isto posvetno miselnost. S tem mu je bilo ponujeno izhodišče za lekcijo, ki velja za kristjane vseh časov, tudi za nas: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (v. 42). To je pravilo kristjanov. Učiteljevo sporočilo je jasno. Medtem ko si velikaši sveta gradijo »prestole« za lastno oblast, Bog izbere neudoben prestol, križ, s katerega se kraljuje tako, da se da življenje. »Sin človekov«, pravi Jezus, »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45).

Pot služenja je najučinkovitejše zdravilo proti bolezni iskanja prvih mest. To je zdravilo za povzpetnike, iskalce prvih mest, ki okužuje številne človeške kontekste in ne prizanaša kristjanom, Božjemu ljudstvu in tudi cerkveni hierarhiji. Zato kot Kristusovi učenci sprejmimo ta evangelij kot klic k spreobrnjenju, da bomo s pogumom in velikodušnostjo pričevali Cerkev, ki se sklanja k nogam zadnjih, da bi jim z ljubeznijo in preprostostjo služila.

Devica Marija, ki je v polnosti in ponižnosti sprejela Božjo voljo, naj nam pomaga z veseljem hoditi za Jezusom po poti služenja, torej najodličnejši poti, ki vodi v nebo.

V evangeljskem odlomku 29. nedelje med letom se Jezus predstavi kot služabnik in kot zgled za posnemat ter hodit za njim. Iz dogodka tretjega naznanila trpljenja, smrti in vstajenja Sina človekovega, zelo očitno izstopa prizor dveh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza, ki sta še vedno sanjala o slavi ob Jezusu. Prosila sta ga namreč: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Jezusov ugovor je bil silovit in njegovo

V evangeljskem odlomku 29. nedelje med letom se Jezus predstavi kot služabnik in kot zgled za posnemat ter hodit za njim. Iz dogodka tretjega naznanila trpljenja, smrti in vstajenja Sina človekovega, zelo očitno izstopa prizor dveh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza, ki sta še vedno sanjala o slavi ob Jezusu. Prosila sta ga namreč: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Jezusov ugovor je bil silovit in njegovo vprašanje nepričakovano: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem?« (v. 38). Pomen je zelo jasen: kelih, je kelih trpljenja, ki ga je Jezus sprejel, da bi uresničil Očetovo voljo, v služenju Bogu in bratom ter podaritvi samega sebe. Resnična vera namreč  vnaša in razvija v vsakodnevnem življenju to logiko in ne svetnega stila gospodovanja in slave.

Jakob in Janez sta s svojo prošnjo pokazala, da nista razumela logike življenja, za katero je Jezus pričeval. Za tisto logiko, kot pravi Učitelj, ki mora biti značilna za učenca tako v duhu kot v dejanjih. Napačne logike pa nista imela samo Zebedejeva sinova, saj, kakor pravi evangelist, je bilo z njo okuženih tudi deset drugih apostolov, ki »so se vznejevoljili nad Jakobom in Janezom«(v. 41). Vznejevoljili so se zato, ker ni lahko vstopiti v evangeljsko logiko in zapustiti logiko gospodovanja ter slave. Sveti Janez Krizostom pravi, da so bili apostoli takrat še nepopolni, bodisi ona dva, ki sta se hotela dvigniti nad ostalih deset, bodisi oni, ker so jima zavidali (prim. Komentar k Mateju 65,4: PG 58,622). Sveti Ciril Aleksandrijski, ko razlaga isti odlomek iz evangelija po Luku, dodaja: »Učenci so padli v človeško slabost in so med sabo razpravljali, kdo med njimi je voditelj in zato največji. To se je zgodilo in je bilo zapisano nam v korist. Kar se je torej zgodilo svetim apostolom, je za nas spodbuda k ponižnosti« (Komentar k Luku 12,5,24: PG 72,912). Ta dogodek je dal Jezusu priložnost, da se je obrnil na vse učence in jih 'poklical k sebi', da bi jih privil k sebi ter jih oblikoval kot eno in neločljivo telo s seboj in jim nakazal, po kateri poti naj gredo, da bodo prišli do resnične slave, do Božje slave: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,42-44).

Gospodovanje in služenje, sebičnost in nesebičnost, posedovanje in darovanje, dobičkaželjnost in zastonjskost; to so popolnoma nasprotujoče si logike, ki se soočajo med sabo v vseh časih in krajih. Nobenega dvoma pa ni glede poti, ki jo je Jezus izbral, saj je takrat, kakor tudi danes učencem, ne kaže samo z besedami, ampak jo je on tudi konkretno živel. To je tudi razložil: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45).