Božja beseda za nedeljo, 17. oktobra 2004

V današnjem evangeliju beremo priliko o vdovi, ki je vztrajno hodila h krivičnemu sodniku, da bi ji pomagal do pravice, in to je tudi dosegla. Jezus tako poudari, da je treba vedno moliti in se nikoli utruditi, in sklene: Če je vdova uspela in prepričala tistega sodnika, ali mislite, da Bog ne bo poslušal nas, če ga z vztrajnostjo prosimo? Jezusov izraz je močan: »Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki

V današnjem evangeliju beremo priliko o vdovi, ki je vztrajno hodila h krivičnemu sodniku, da bi ji pomagal do pravice, in to je tudi dosegla. Jezus tako poudari, da je treba vedno moliti in se nikoli utruditi, in sklene: Če je vdova uspela in prepričala tistega sodnika, ali mislite, da Bog ne bo poslušal nas, če ga z vztrajnostjo prosimo? Jezusov izraz je močan: »Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan?«

Noč in dan vpiti k Bogu. Zakaj to Bog želi? Ali ne pozna naših potreb? Kakšen smisel ima vztrajati z Bogom? Ta vprašanja nam pomagajo poglobiti zelo pomemben vidik vere. Bog nas vabi, da molimo z vztrajnostjo. Ne zato, ker ne bi vedel, kaj potrebujemo, ali ker nas ne posluša. Ravno nasprotno: On vedno posluša in vse ve o nas, z ljubeznijo. Pri naši vsakodnevni hoji, predvsem v težavah, v boju proti zlu zunaj in znotraj nas, Gospod ni daleč, je na naši strani. Borimo se skupaj z njim, ki je ob nas. In naše orožje je ravno molitev, ki nam omogoča, da čutimo njegovo prisotnost ob nas, njegovo usmiljenje, tudi njegovo pomoč. A boj proti zlu je težak in dolg, zahteva potrpežljivost in upornost – kot Mojzes, ki mora držati dvignjene roke, da bi njegovo ljudstvo zmagalo.

Vsak dan torej moramo iti skozi boj, a Bog je naš zaveznik, vera vanj je naša moč in molitev je izraz te vere. Jezus nam torej zagotavlja zmago, a na koncu evangeljskega odlomka se vpraša: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« Če ugasne vera, ugasne molitev, in hodili bomo v temi, izgubili se bomo na življenjski poti. Od vdove naj se naučimo, da je treba vedno moliti in se nikoli naveličati. Pri tem je spomnil na mnoge ženske, ki se borijo za lastno družino, ki molijo in se nikoli ne utrudijo. Te žene nam dajejo pravo pričevanje vere, poguma in molitve.

Vedno moliti, a ne zato, da bi z močjo besed prepričali Gospoda! On namreč dobro ve, kaj potrebujemo. Vztrajna molitev je prej izraz vere v Boga, ki nas kliče, da se borimo z njim, vsak dan, vsak trenutek, da bi z dobrim premagali zlo.

Homilija, 16. oktober 2016

Na začetku današnjega obhajanja smo se na Gospoda obrnili s to molitvijo: »Ustvari v nas velikodušno in zvesto srce, da ti bomo lahko vedno vdano ter s čistostjo duha služili.« Mi sami nismo sposobni oblikovati si takšno srce, samo Bog ga lahko, in zato ga v molitvi prosimo, se priporočamo k Njemu za ta dar kot njegovo 'stvaritev'. Na ta način smo vstopili v tematiko molitve, ki je v središču svetopisemskih beril te nedelje in nagovarja tudi nas, ki smo tu zbrani za kanonizacijo nekaterih novih svetnikov in svetnic. Dosegli so ta cilj. Po zaslugi molitve so imeli velikodušno in zvesto srce. Z vsemi močmi so molili, se bojevali in so zmagali.

Moliti torej. Kot Mojzes, ki je bil predvsem Božji mož, mož molitve. Danes ga vidimo med prizorom bitke proti Amaleku, ko stoji na hribu z dvignjenima rokama. Vendar pa sta mu zaradi teže vsake toliko časa roki omahnili. V takih trenutkih je šlo ljudstvu slabo. Zato sta Aron in Kur podstavila kamen, da je sedel nanj ter podpirala dvignjeni roki vse do končne zmage. To je stil duhovnega življenja, ki ga od nas zahteva Cerkev. Ne, da zmagamo v vojni, ampak da zmagamo za mir! V dogodku z Mojzesom je zelo pomembno sporočilo. Prizadevanje v molitvi zahteva, da drug drugega podpiramo. Do utrujenosti zagotovo pride in včasih več ne zmoremo. Toda s podporo bratov in sester se naša molitev lahko nadaljuje, dokler ne bo Gospod dokončal svojega dela.

Sveti Pavel, ko piše svojemu učencu in sodelavcu Timoteju, mu priporoča, naj ostane trden v tem, kar se je naučil in v kar trdno veruje (prim. 2 Tim 3,4). Vendar pa tudi Timotej tega ni zmogel sam. Brez molitve ni mogoče dobiti 'boja' za vztrajanje. Toda ne z nestalno, omahujočo, temveč s tako kot uči Jezus v današnjem evangeliju: »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Način kristjanovega delovanja je, da je trden v molitvi in bo tako ostal trden v veri ter pričevanju. No, in spet se pojavlja v nas glas: 'Toda Gospod, kako je mogoče ne utruditi se? Smo ljudje… tudi Mojzes se je utrudil!' Res je, vsak od nas se utrudi. Toda nismo sami, del Telesa smo. Smo udje Kristusovega telesa, Cerkve, katere roke so dan in noč dvignjene v nebo zaradi navzočnosti Vstalega Kristusa in Svetega Duha. In samo v Cerkvi in zaradi molitve Cerkve lahko mi ostanemo trdni v veri in pričevanju.

V evangeliju smo slišali Jezusovo obljubo, da bo Bog pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu (prim. Lk 18,7). Poglejte kaj je skrivnost molitve: vpiti, ne utruditi se, in če se utrudiš, prositi pomoč, da bodo roke dvignjene. To je molitev, kakršno nam je razodel Jezus ter nam jo podaril v Svetem Duhu. Moliti ne pomeni zateči se v idealen svet, prav tako ne zateči se v lažno sebično spokojnost. Nasprotno, moliti je bojevati se, in tudi pustiti, da Sveti Duh moli v nas. In Sveti Duh je tisti, ki nas uči moliti, ki nas v molitvi vodi in ki deluje v nas tako, da molimo kot otroci.

Svetniki so možje in žene, ki so popolnoma vstopili v skrivnost molitve. Možje in žene, ki se bojujejo z molitvijo ter pustijo, da v njih moli in se bojuje Sveti Duh. Bojujejo se z vsemi svojimi močmi vse do skrajnosti in zmagujejo, toda ne sami. Gospod je, ki zmaguje v njih in z njimi. Naj nam Bog po njihovem zgledu in priprošnji podeli, da bomo možje in žene molitve, ki noč in dan vpijejo k Bogu in se ne utrudijo; da bomo pustili Svetemu Duhu moliti v nas; in da se bomo v molitvi medsebojno podpirali, da bodo ostale roke dvignjene do takrat, ko bo zmagalo Božje Usmiljenje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Drugo berilo bogoslužja te nedelje nam prestavi spodbudo, ki jo je apostol Pavel namenil svojemu zvestemu sodelavcu Timoteju: »Oznanjaj Besedo, vztrajaj, naj bo ugodno ali neugodno, prepričuj, grajaj, spodbujaj v vsej potrpežljivosti in poučevanju« (2Tim 4,2). Ton je užaloščen. Timotej se mora čutiti odgovornega za oznanjevanje. Da bi v polnosti živeli poslanstvo, pa obstaja nepogrešljiv pogoj: molitev. Goreča in nenehna molitev, kot uči Jezusov nauk, ki je bil oznanjen v današnjem evangeliju, v katerem On pove priliko o tem, kako je »potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1).

Angel Gospodov, nedelja, 16. oktober 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja se sklene z Jezusovim zaskrbljenim vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Kot da bi rekel, ko bom prišel ob koncu zgodovine – toda lahko si mislimo, da tudi sedaj, v tem trenutku življenja – bom našel vsaj malo vere v vas, v vašem svetu? Gre za resno vprašanje. Predstavljajmo si, da pride Gospod danes na zemljo. Žal bi videl številne vojne, revščino in neenakost, in istočasno velike tehnične pridobitve, moderna sredstva in ljudi, ki vedno hitijo in se nikoli ne ustavijo. Našel pa bi tudi tistega, ki mu posveča tako čas kot ljubezen in ga postavlja na prvo mesto? Predvsem pa se vprašajmo: kaj bi našel v meni, v mojem življenju, v mojem srcu? Katere prednosti, ki jih dajemo, bi videl?

Mi se pogosto osredotočamo na številne nujne, a nepotrebne stvari, skrbijo nas in smo za skrbljeni za številne drugotne stvari in morda, ne da bi opazili, zanemarjamo tisto, ki več velja in tako pustimo, da se naša ljubezen do Boga počasi ohladi. Danes nam Jezus ponuja zdravilo, s katerim lahko ogrejemo mlačno vero. Katero je zdravilo? Molitev. Da, molitev je zdravilo za vero, krepčilo za dušo. Potrebno pa je, da je ta molitev vztrajna. Če hočemo slediti terapiji, da nam bo bolje, je pomembno, da se je dobro držimo in jemljemo zdravila na določen način in čas, redno in vztrajno. Za vse v življenju je to potrebno. Pomislimo na rastlino, ki jo imamo v hiši. Redno jo moramo zalivati. Ne smemo je preveč namočiti in potem pustiti tedne in tedne brez vode. To še bolj velja za molitev. Ne moremo živeti samo od močnih trenutkov ali srečanj vsake toliko časa in potem vstopiti v zimsko spanje. Naša vera se bo posušila. Potrebna je vsakodnevna voda molitve, čas posvečen Bogu na način, da bo On lahko vstopil v naš čas, v našo zgodovino. Potrebni so stalni trenutki, med katerim mu odpremo srce. Tako lahko On vsak dan v vlije v nas ljubezen, mir, veselje, moč, upanje in hrani to, kar je naša vera.

Zato danes Jezus pravi svojim učencem, vsem, ne samo nekaterim o potrebi vedno moliti, ne da bi se utrudili« (prim. Lk 18,1) Kdo bi pa lahko ugovarjal: »Kako naj to počnem? Ne živim v samostanu in nimam veliko časa za molitev.« Na pomoč temu v tej težavi, ki jo vidi, lahko pride modra duhovna praksa, četudi je danes že rahlo pozabljena, ki jih naši starejši, še zlasti babice, dobro poznajo. To so tako imenovani molitveni vzdihi. Ime je morda zastarelo, toda bistvo je dobro. Zakaj gre? To so zelo kratke molitve, ki si jih je lahko zapomniti in jih lahko čez dan pogosto ponovimo, tudi med raznimi aktivnostmi, da ostanemo »uglašeni« z Gospodom. Pokažimo kakšen primer. Takoj ko se zbudimo, lahko rečemo: »Gospod zahvaljujem se ti in ti darujem ta dan«. Vidite, to je zelo kratka molitev. Potem lahko pred vsako dejavnostjo ponavljamo: »Pridi Sveti Duh.« In med eno in drugo dejavnostjo lahko tako molimo: »Jezus, zaupam vate in te ljubim«. So kratke molitvice, ki pa nas ohranjajo v stiku z Gospodom. Kolikokrat pošljemo kratka sporočilca osebam, ki jih imamo radi! To počnimo tudi z Gospodom, da bo srce ostalo povezano z Njim. In ne pozabimo prebrati njegovih odgovorov. On vedno odgovori. Kje jih najdemo? V evangeliju, ki ga imejmo vedno na dosegu roke in ga vsak dan odprimo, da sprejmemo nam namenjeno Besedo življenja. Vrnimo se k tistemu nasvetu, ki sem vam ga že večkrat dal. Nosite s seboj majhen žepni evangelij v žepu, v torbici in ko imate minuto časa, preberite kaj. Gospod vam bo odgovoril.

Devica Marija, ki je zvesta v poslušanju, naj nas uči umetnosti vedno moliti in se ne utruditi.

Vodilna tema svetopisemskih beril današnje nedelje je molitev, ali bolje »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (prim. Lk 18, 1). Moč, ki v tišini in brez hrupa spreminja svet in ga preoblikuje v Božje kraljestvo, je vera in njen izraz je molitev. Ko je vera polna ljubezni do Boga, ki ga prepoznava kot dobrega in pravičnega Očeta, takrat zvesta in vztrajna molitev postane moledovanje duha, krik duše, ki prodre vse do Božjega srca. S tem postane

Vodilna tema svetopisemskih beril današnje nedelje je molitev, ali bolje »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (prim. Lk 18, 1). Moč, ki v tišini in brez hrupa spreminja svet in ga preoblikuje v Božje kraljestvo, je vera in njen izraz je molitev. Ko je vera polna ljubezni do Boga, ki ga prepoznava kot dobrega in pravičnega Očeta, takrat zvesta in vztrajna molitev postane moledovanje duha, krik duše, ki prodre vse do Božjega srca. S tem postane molitev najmogočnejša sila, ki preoblikuje svet. V tem obdobju zapletenih in težkih družbenih razmer je potrebno poživiti upanje, ki ima svoje temelje v veri in se izraža v neutrudljivi molitvi. Molitev vzdržuje plamen vere vedno prižgan. Na koncu današnjega evangelija smo slišali Jezusovo vprašanje: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Ob tem se zamislimo. Kakšen bo naš odgovor na to vznemirljivo vprašanje? Danes hočemo vsi skupaj ponižno, a pogumno ponavljati: 'Gospod, ko prihajaš med nas, zbrane pri tem nedeljskem obhajanju, nas boš našel s prižganim plemenom vere. Verujemo in zaupamo vate! Pomnoži nam vero!

Svetopisemska besedila, ki smo jih slišali, nam predstavljajo nekatere zglede, ki nas navdihujejo pri naši izpovedi vere, ki je vedno izpoved upanja, saj vera in upanje skupaj odpirata svet za božjo moč, moč dobrega. Zgled za to sta vdova iz današnje evangeljske prilike ter Mojzes iz druge Mojzesove knjige. Ob vdovi iz evangelija (prim. Lk 18,1-8) pomislimo na 'majhne', tiste najbolj obrobne, pa tudi na pokončne in preproste ljudi, ki trpijo zaradi nadvlade drugih ter se čutijo nemočne pred trajajočim družbenim zlom in so v skušnjavi, da obupajo. Takšnim Jezus ponavlja, naj opazujejo to vdovo s kakšno žilavostjo je vztrajala ter na koncu dosegla, da ji je krivični sodnik prisluhnil. Kako lahko pomislite, da vam vaš nebeški Oče, ki je dober, zvest ter mogočen in želi samo dobro svojim otrokom, ne bo ob svojem času pomagal do pravice? Vera nam zagotavlja, da Bog posluša našo molitev in nas usliši ob za nas pravem trenutku, čeprav se nam iz izkušnje zdi, da ni tako. Krščanska molitev ravno zato ni izraz vdanosti v usodo ali lenobe. Nasprotno, je tolažeči notranji odgovor na resničnost, je moč upanja, najvišji izraz vere v moč Boga, ki je ljubezen in nas nikoli ne zapusti. Molitev, ki nas jo je naučil Jezus in ki doseže višek v Getsemaniju, ima značaj boja, saj nas odločno postavlja ob Gospoda v boju proti krivičnosti ter zmagi nad zlom z dobroto. Molitev je orožje 'majhnih' in ubogih v duhu, ki zavračajo vsako obliko nasilja. Še več, nanj odgovarjajo z evangeljskim nenasiljem ter s tem pričujejo, da je resnica Ljubezni močnejša od sovraštva in smrti.

To opazimo tudi v današnjem prvem berilu. Gre za slavno pripoved o bitki med Izraelci in Amalečani (prim. 2Mz 17,8-13). Molitev iz vere usmerjena na resničnega Boga je imela pri tem odločilno besedo. Medtem ko so se Jozue in njegovi možje na bojišču spopadali z nasprotniki, je Mojzes na vrhu hriba z dvignjenimi rokami molil. Te v držo molitve dvignjene roke velikega voditelja, so zagotavljale Izraelovo zmago. Zdi se neverjetno, a tako je. Bogu je potrebno, da ima njegov služabnik dvignjene roke. Ob Mojzesovih dvignjenih rokah pomislimo na Jezusove na križu, na razširjene in pribite roke, s katerimi je Odrešenik zmagal v odločilni bitki proti peklenskemu sovražniku. Njegov boj, njegove roke, dvignjene k Očetu in razširjene nad svet, vabijo še druge roke, druga srca, naj nadaljujejo to daritev z isto njegovo ljubeznijo vse do konca sveta.

Sedaj pa se še posebej obračam na vas pastirji Cerkve z besedami svetega Pavla, ki jih je namenil Timoteju v današnjem drugem berilu: 'Ostanite trdni pri tem, kar ste se naučili in ste v to trdno prepričani. Oznanjajte besedo, vztrajajte v vsaki priložnosti pa naj bo ugodno ali neugodno, prepričujte, grajajte, spodbujajte z vso velikodušnostjo in naukom (prim. 2Tim 3,14.16; 4,2). Kakor Mojzes na gori tako tudi vi vztrajajte v molitvi za in z verniki, ki so vam zaupani v pastoralno skrb, saj samo skupaj lahko vsak dan bojujete dober boj evangelija.