Božja beseda za sredo, 17. januarja 2018

David je rekel Savlu: »Nikomur naj ne upade srce zaradi Goljata. Tvoj služabnik pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem.« Savel je odgovoril Davidu: »Ne moreš iti proti temu Filistejcu, da bi se bojeval z njim. Kajti mladenič si še, on pa je vojak od svoje mladosti.« Potem je David rekel: »Gospod, ki me je rešil iz krempljev leva in medveda, me bo rešil iz rok tega Filistejca.« Nato je Savel rekel Davidu: »Pojdi in Gospod naj bo s teboj!« David je vzel svojo palico, si izbral pet gladkih kamnov iz potoka in jih dal v pastirsko torbo, v kateri je imel fračo, vzel fračo v roko in šel proti Filistejcu. Filistejec je prihajal vedno bliže proti Davidu in njegov oproda je šel pred njim. Ko je Filistejec pogledal in videl Davida, ga je zaničeval: bil je namreč še mladenič, rdečkast in zale postave. Filistejec je rekel Davidu: »Sem mar pes, da prihajaš k meni s palico?« In Filistejec je preklinjal Davida pri svojih bogovih. Potem je rekel Davidu: »Pridi k meni in dal bom tvoje meso pticam pod nebom in živalim na polju!«

David pa je odgovoril Filistejcu: »Ti prihajaš k meni z mečem, sulico in kopjem, jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasmehoval. Danes te bo Gospod izročil meni v roke, ubil te bom in ti odsekal glavo. Trupla filistejske vojske bom še danes dal pticam pod nebom in zverinam na zemlji, da ves svet spozna, da je Bog v Izraelu. In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico. Kajti boj je Gospodov in dal vas bo nam v roke.« Ko se je Filistejec dvignil in šel bliže proti Davidu, je David hitro stekel iz bojne vrste proti Filistejcu. Segel je v torbo, vzel iz nje kamen, ga zalučal in zadel Filistejca v čelo. Kamen mu je prebil čelo, da je padel z obrazom na zemljo. Tako je David premagal Filistejca s fračo in kamnom ter pobil in ubil Filistejca, ne da bi bil meč v Davidovi roki. David je pritekel, stopil k Filistejcu, prijel njegov meč, ga potegnil iz nožnice ter ga usmrtil s tem, da mu je z mečem odsekal glavo. Ko so Filistejci videli, da je njihov junak mrtev, so zbežali.

Odpev: »Hvaljen Gospod, moj varuh.«

Hvaljen Gospod, moj varuh,

ki uri moje roke za boj in bitko;

moja obramba in moj osvoboditelj,

moj ščit in moje zavetje!

Odpev: »Hvaljen Gospod, moj varuh.«

O Bog, pel ti bom novo pesem,

igral ti bom na harfo desetih strun,

tebi, ki naklanjaš kraljem zmago,

ki si rešil Davida, svojega služabnika.

Odpev: »Hvaljen Gospod, moj varuh.«

Tisti čas je Jezus spet stopil v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, če ga bo ozdravil v soboto, da bi ga zatožili. Rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo.« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? Življenje rešiti, ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Srdito jih premeri in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in se zoper njega posvetovali s herodovci, da bi ga umorili.

»S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim pred vsemogočnim Bogom? Naj stopim predenj z žgalnimi daritvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, daritev potokov olja? Ali naj mu darujem svojega prvorojenca v povračilo za svojo pregreho? Sad svojega telesa kot poravnavo za svojo dušo?« »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam!

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,

delež moje dediščine in mojega keliha,

ti vodiš mojo usodo.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Slavim Gospoda, da mi svetuje,

in celo ponoči me opominja moje srce.

Vedno imam pred seboj Gospoda;

ker je na moji desni, ne omahnem.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja pri sebi,

večne radosti na svoji desnici,

večne radosti na svoji desnici.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, izpolnjuj zapovedi!« Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je svojim učencem rekel: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.« Ko so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.«