Božja beseda za nedeljo, 16. marca 2014

Dragi bratje in sestre. Dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja dogodek Spremenjenja. Gre za drugo etapo poti postnega časa. Prva so bile prejšnjo nedeljo skušnjave v puščavi, druga je Spremenjenje. »Jezus je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1). Gora v Svetem pismu predstavlja kraj bližine z Bogom in intimnim srečanjem z Njim, kraj molitve, kjer smo pred Gospodom. Zgoraj na gori se torej Jezus trem

Dragi bratje in sestre. Dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja dogodek Spremenjenja. Gre za drugo etapo poti postnega časa. Prva so bile prejšnjo nedeljo skušnjave v puščavi, druga je Spremenjenje. »Jezus je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1). Gora v Svetem pismu predstavlja kraj bližine z Bogom in intimnim srečanjem z Njim, kraj molitve, kjer smo pred Gospodom. Zgoraj na gori se torej Jezus trem učencem pokaže spremenjen, ves svetal, čudovito lep. Zatem se prikažeta Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala. Njegovo obličje se tako sveti in njegova oblačila so tako bela, da Peter kot od strele zadet hoče ostati tam, nekako ustaviti ta trenutek. Takoj zatem se iz višav zasliši Očetov glas, ki razglasi Jezusa za svojega ljubljenega Sina in reče: »Njega poslušajte!« (v. 5). Ta beseda je zelo pomembna! Naš Oče jo je rekel apostolom in pravi tudi nam: »Poslušajte Jezusa, saj je moj ljubljeni Sin«. Ta teden imejmo to besedo tako v glavi kot v srcu: »Jezusa poslušajte!« To vam ne pravi papež, to pravi Bog Oče vsem: meni, vam, vsem, vsem! To je kot pomoč za nadaljevanje poti postnega časa. »Jezusa poslušajte!« Ne pozabiti tega.

To Očetovo povabilo je zelo pomembno. Mi, Jezusovi učenci, smo poklicani biti osebe, ki poslušajo Njegov glas ter njegove besede vzamejo zares. Da bi Jezusa lahko poslušali, mu moramo biti blizu, je potrebno hoditi za Njim, kakor so to počele množice v evangeliju, ki so po poteh Palestine tekle za njim. Jezus ni imel fiksne katedre ali prižnice; saj je bil potujoči učitelj, ki je učil in učil je to, kar mu je rekel Oče, vzdolž poti na ne vedno lahko dostopnih ali predvidljivih prehodih. Hoditi za Jezusom, da bi ga poslušali! Jezusa poslušamo tudi preko njegove Besede zapisane v evangeliju.

Postavil vam bom eno vprašanje: 'Berete vsak dan kakšen odlomek iz evangelija? Da, ne... Da, ne... Polovica da, polovica ne. Nekateri da, nekateri ne.' Vendar je pomembno! 'Berete evangelij?' Dobro je, dobro je imeti majhen evangelij, majhen, in ga nositi s seboj v žepu, v torbici ter prebrati v katerem koli trenutku dneva kratek odlomek. V katerem koli trenutku dneva vzamem iz žepa evangelij in nekaj malega preberem, kratek odlomek. Tam, v evangeliju, je Jezus, ki nam govori! Pomislite na to. Ni težko in tudi ni pomembno, da so vsi štirje (evangeliji), dosti je eden, majhen, ki ga imamo s seboj. Vedno imeti s seboj evangelij, saj je Jezusova Beseda, da bi ga lahko poslušali.

Iz dogodka Spremenjenja bi rad izluščil dva pomenljiva elementa, ki ju povzemam z dvema besedama: vzpon in spust. Za nas je potrebno, da gremo na samoten kraj, se povzpnemo na tih kraj na gori, da najdemo sami sebe ter bolje zaznamo Gospodov glas. To storimo z molitvijo. Tam ne moremo ostati! Srečanje z Bogom v molitvi nas preganja, da se ponovno spustimo z gore in se vrnemo v nižino, v ravnino, kjer srečujemo številne brate in sestre obtežene z naporom, boleznimi, krivicami, nevednostjo, z materialno in duhovno revščino. Tem našim bratom in sestram v težavah smo poklicani prinesti sadove izkušnje z Bogom, podeliti z njimi prejeto milost. Zelo nenavadno je sledeče: ko slišimo Jezusovo Besedo, poslušamo Jezusovo Besedo in jo imamo v srcu, ta Beseda začne rasti. Veste, kako raste? Da jo podarimo drugemu! Kristusova Beseda v nas raste takrat, ko jo oznanjamo, ko jo damo drugim! In to je krščansko življenje. Poslanstvo za vso Cerkev, za vse krščene, za vse nas je: poslušati Jezusa in ga ponuditi drugim. Ne pozabite ta teden poslušati Jezusa! In spomnite se tistega o evangeliju. Boste storili? Boste storili tisto? Prihodnjo nedeljo mi boste povedali, če ste storili to, da imate majhen evangelij v žepu ali torbi, da lahko čez dan preberete kratek odlomek.

Sedaj se obrnimo na našo Mater Marijo, zaupajmo se njenemu vodstvu, da bomo z vero in velikodušnostjo nadaljevali pot postnega časa in se vedno bolj učimo povzpeti se z molitvijo in poslušati Jezusa ter spustiti se z bratsko ljubeznijo, oznanjajoč Jezusa.

Angel Gospodov, 12. marec 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje druge postne nedelje nam prestavi pripoved o Jezusovem spremenjenju (prim. Mt 17,1-9). S seboj je vzel tri apostole Petra, Jakoba in Janeza ter se z njimi povzpel na visoko goro in zgodil se je ta enkraten pojav: Jezusov »obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (v. 2). Na ta način je Gospod dal zasijati na sebi osebno tisto božansko slavo, ki jo je bilo mogoče zaznati z vero v njegovem pridiganju ter v njegovih čudežnih dejanjih. Spremenjenje na gori pa je spremljalo tudi prikazanje Mojzesa in Elija, »ki sta se pogovarjala z njim« (v. 3).

'Svetlost', ki je značilna za ta nenavaden dogodek, izraža namen, ki je razsvetliti razum in srce učencev, da bodo lahko jasno razumeli, kdo je njihov Učitelj. Je namreč kot preblisk, ki je nepričakovano osvetlil Jezusovo skrivnost, njega vsega ter vse njegovo življenje.

Potem ko se je odločno napotil proti Jeruzalemu, kjer bo moral pretrpeti obsodbo na smrt s križanjem, je Jezus želel pripraviti svoje na prehudo pohujšanje za njihovo vero ter istočasno napovedati svoje vstajenje, s tem da se je razodel kot Mesija, Božji Sin. Jezus jih pripravlja na tisti žalosten trenutek. Kajti Jezus se je začel razodevati kot Mesija, ki pa je drugačen od pričakovanj; ne kot močan in slaven kralj, temveč kot ponižen in neoborožen služabnik, ne kot gospodar z velikim bogastvom, kot znamenjem blagoslova, temveč kot ubog človek, ki nima, kamor bi glavo položil; ne kot očak s številnim potomstvom, temveč kot samski moški, brez doma in gnezda. To je zares od Boga na glavo postavljeno razodetje, in najbolj osupljivo znamenje tega pohujšljivega preobrata je križ. Toda ravno preko križa bo Jezus prišel do slavnega vstajenja, ki bo dokončna, ne kot spremenjenje, ki je trajalo nekaj trenutkov.

Jezus, spremenjen na gori Tabor, je želel svojim učencem pokazati svojo slavo, in sicer ne zato, da bi se izognili prehoda preko križa, temveč zato, da bi pokazal, kam pripelje križ. Kdor s Kristusom umrje, bo s Kristusom vstal. In križ je vrata vstajenja. Kdor se skupaj z Njim bojuje, bo z Njim slavil zmago. To je sporočilo upanja, ki ga vsebuje Jezusov križ in tudi spodbuja, naj bomo v življenju močni. Krščanski križ ni del opreme stanovanja ali okras, ki si ga nadenemo, ampak je povabilo k ljubezni, s katero se je Jezus žrtvoval, da bi rešil človeštvo zla in greha. Med postnim časom pobožno zremo podobo Križanega, Jezusa na križu ki je simbol krščanske vere in zaščitni znak Jezusa, ki je za nas umrl in vstal. Storimo to tako, da nam bo Križ res označeval etape na naši postni poti in bomo vedno bolj razumeli resnost greha in vrednost žrtve, s katero nas je Odrešenik rešil, vse nas.

Sveta Devica je znala zreti Jezusovo slavo, skrito v njegovi človeški naravi. Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo nosili v srcu skozi najtemnejše noči, odsev njegove slave.

Evangelij današnje druge postne nedelje (prim. Mt 17,1-9) nam predstavi pripoved o Jezusovem spremenjenju. S seboj je vzel Petra, Jakoba ter Janeza in se povzpel na visoko goro, ki je simbol bližine z Bogom, da bi jih odprl za polnejše razumevanje skrivnosti svoje osebe, ker bo moral trpeti, umreti in potem vstati. Jezus jim je namreč že začel govoriti o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čakajo, toda oni niso mogli sprejeti takšne vizije. Zaradi tega se je, ko so prišli na vrh, Jezus potopil v molitev in se spremenil pred tremi učenci: »Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2).

Preko tega čudovitega dogodka spremenjenja so trije učenci poklicani prepoznati v Jezusu Božjega Sina sijočega v slavi. Tako so napredovali v poznavanju svojega Učitelja in se zavedali, da njegovo človeško obličje ne izraža vse njegove resničnosti. Njihovim očem je bila razodeta nadzemeljska in božanska Jezusova razsežnost. Od zgoraj se je zaslišal glas, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin…, njega poslušajte!« (v. 5). Nebeški Oče je potrdil Jezusovo »umestitev«, tako jo imenujmo, ki jo je že opravil na dan krsta v Jordanu in povabil učence, naj ga poslušajo in hodijo za njim.

Potrebno je poudariti, da je Jezus od skupine dvanajsterih izbral Petra, Jakoba in Janeza, da bi jih popeljal s seboj na goro. Njim je namenil privilegij, da so spremljali spremenjenje. Zakaj je napravil to izbiro? Ker so bolj sveti? Ne. Pa vendar ga je med uro preizkušnje Peter zatajil, dva brata Jakob in Janez pa ga bosta prosila, da bi imela prvi mesti v njegovem kraljestvu (prim. Mt 20,20-23). Vendar pa Jezus ne izbira po naših merilih, ampak po svojem načrtu ljubezni. Jezusova ljubezen nima meril, saj je ljubezen, ki izbira s tem načrtom ljubezni. Gre za zastonjsko, brezpogojno in z (Jezusove) strani svobodno pobudo, torej božansko prijateljstvo, ki ne zahteva nič v zameno za to. Kakor je poklical te tri učence, tako tudi danes kliče nekatere, da bi mu bili blizu in bi lahko pričevali. Biti Jezusove priče je dar, ki si ga nismo prislužili. Čutimo se neprimerne, a se ne moremo umakniti nazaj z izgovorom svoje nesposobnosti.

Nismo bili na gori Tabor, s svojimi očmi nismo videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom. Tudi nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšno služenje v župniji, odgovoriti na prošnje drugih… Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prijeli, napravil za pričevalce in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha.

V ugodnem času posta naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločno odpravimo na pot spreobrnjenja.

»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
Evangelij o Gospodovem spremenjenju na gori nam pred oči postavi Kristusovo slavo, ki napoveduje vstajenje in človekovo pobožanstvenje. Krščanska skupnost se začenja zavedati, da jo Jezus vodi kot apostole Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro, na samo« (Mt 17,1), da bi v Kristusu, kot otroci v Sinu, znova prejeli dar Božje milosti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). To je povabilo, da

»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
Evangelij o Gospodovem spremenjenju na gori nam pred oči postavi Kristusovo slavo, ki napoveduje vstajenje in človekovo pobožanstvenje. Krščanska skupnost se začenja zavedati, da jo Jezus vodi kot apostole Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro, na samo« (Mt 17,1), da bi v Kristusu, kot otroci v Sinu, znova prejeli dar Božje milosti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). To je povabilo, da bi se oddaljili od hrupa vsakodnevnega življenja in se potopili v Božjo navzočnost. On nam želi vsak dan posredovati Besedo, ki prodira v globino našega duha, kjer razlikuje dobro od zla (prim. Heb 4,12) in krepi voljo do hoje za Gospodom (Benedikt XVI., Splošna avdienca, 9. marec 2011).

Angelus 17. februar 2008
Gora – tako Tabor kakor Sinaj – je kraj bližine z Bogom. Je prostor dvignjen nad kraj vsakodnevnega bivanja, kjer se zadiha čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve, kjer je človek pred Gospodovo navzočnostjo, kakor sta bila Mojzes in Elija, ki sta se pojavila ob spremenjenem Jezusu ter se pogovarjala z njim o 'izhodu', ki ga čaka v Jeruzalemu, torej o njegovi veliki noči. Spremenjenje je dogodek molitve. Medtem ko moli, se Jezus potopi v Boga, se poveže z njim, njegova volja soglaša z voljo Očetove ljubezni in obsije ga luč ter se tako vidno pokaže resnica njegovega bitja: On je Bog, Luč od Luči. Tudi njegova oblačila so postala bela in bleščeča. To nakazuje na krst, na bela oblačila, ki jih oblečejo novokrščenci. Kdor se prerodi v krstu se preobleče v luč ter že v naprej okuša nebeško bivanje, ki ga knjiga Razodetja opisuje s simbolom belih oblačil (prim. Raz 7,9.13). Gre torej za to, da je  spremenjenje napoved vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom  svojo slavo, da bodo imeli moč soočiti se s pohujšanjem križa ter da bodo razumeli, da se le preko mnogih preizkušenj pride v Božje kraljestvo. Očetov glas, ki se je zaslišal z višav, je Jezusa razodel za njegovega ljubljenega Sina  tako kot med krstom v reki Jordan, s tem da je dodal: »Njega poslušajte« (Mt 17,5). Da bomo vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, hoditi za njim po poti križa, ter nositi v srcu tako kot On, upanje vstajenja. »Spe salvi« v upanju smo bili rešeni. Danes lahko rečemo: »Spremenjeni v upanju«.

Obrnimo se v molitvi na Marijo ter prepoznajmo v njej človeško bitje, ki je bilo notranje spremenjena s Kristusovo milostjo. Zaupajmo se njenemu vodstvu, da bomo z vero in velikodušnostjo prehodili pot postnega časa.

Angelus, 20. marec 2011
Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu 'prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim' (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih (Sermo De Verbis Ev. 78,3; PL 38,491). Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč. S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči. Peter, Jakob in Janez, so bili s tem, ko so zrli Gospodovo slavo, pripravljeni soočiti se s pohujšanjem križa, kakor o tem poje starodavna pesem: 'Na gori si se spremenil in tvoji učenci, so kolikor so mogli, zrli tvojo slavo, da bi, ko te bodo videli na križu, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno in da bi svetu oznanili, da si ti resnično sijaj Očeta' ((Κοντάκιον είς τήν Μεταμόρφωσιν, in: Μηναια, t. 6, Roma 1901, 341).

Dragi prijatelji, tudi mi se udeležimo tega zrenja in tega nadnaravnega daru z molitvijo ter s poslušanjem Božje Besede. Poleg tega pa vas še posebej v tem postnem času spodbujam z besedami božjega služabnika Pavla VI.: 'da odgovorimo na božjo zapoved pokore poleg vsakodnevnih odpovedi, ki jih nalaga teža življenja, še s kakšnim prostovojnim dejanjem'(Cost. ap. Pænitemini, 17. februar 1966, III, c: AAS 58