Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za sredo, 14. decembra 2016

Sv. Janez od Križa, obvezni god

Sreda tretjega adventnega tedna

»Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Lk 7, 23)

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Rosite, nebesa, od zgoraj

Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 45,6-8.18.21-25)

Jaz sem Gospod in drug nobeden, ki delam luč in ustvarjam temo, napravljam mir in ustvarjam nesrečo. Jaz, Gospod, sem, ki vse to delam. Rosite ga, nebesa, od zgoraj, in oblaki, dežite pravičnost. Zemlja naj se odpre, da se razcvete rešitev in požene hkrati pravičnost! Jaz, Gospod, sem to ustvaril.

Kajti tako govori Gospod, stvarnik nebes, ki je Bog, upodobitelj in stvarnik zemlje, ki jo je uredil, ni je ustvaril puste, pripravil jo je za bivanje: Jaz sem Gospod in drugega ni. Mar nisem bil jaz, Gospod? Razen mene ni drugega Boga. Pravičnega Boga in rešitelja ni razen mene.

Obrnite se k meni in dajte se rešiti, vsi kraji zemlje! Zakaj jaz sem Bog in nobeden drug. Pri sebi sem prisegel, iz mojih ust prihaja resnica, neprelomljiva beseda. Meni se bo uklanjalo vsako koleno, prisegel vsak jezik. Rekli bodo: »Samo v Gospodu je rešenje in moč. K njemu pridejo osramočeni vsi, ki se vnemajo zoper njega. V Gospodu dokažejo svojo pravico in se pohvalijo vsi Izraelovi potomci.«

Psalm 85

Odpev: »Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežijo Pravičnega!«

Ps 85,9-10.11-12.13-14

Poslušam, kaj govori Gospod Bog:

Zares, o miru govori svojemu ljudstvu.

Blizu je rešitev tem, ki se ga bojijo

in slava bo prebivala v naši deželi.

Odpev: »Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežijo Pravičnega!«

Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala,

pravičnost in mir se poljubila;

zvestoba bo pognala iz zemlje,

pravičnost se sklonila z nebes.

Odpev: »Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežijo Pravičnega!«

Gospod bo dal blagoslov

in naša dežela bo obrodila svoj sad.

Pravičnost bo hodila pred njim

in zveličanje po sledi njegovih korakov.

Odpev: »Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežijo Pravičnega!«

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Gospod pride, hitite mu nasproti, on je knez miru. Aleluja.

Jezusovo sporočilo Janezu Krstniku

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 7,18-23)

Tisti čas je Janez Krstnik poklical dva izmed svojih učencev ter ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« Moža sta prišla k njemu in rekla: »Janez Krstnik naju je k tebi poslal vprašat: ›Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?‹« Prav tisti čas jih je bil Jezus mnogo ozdravil od bolezni in nadlog in hudih duhov in je mnogim slepim podaril vid. Odgovoril jima je: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo, ubogim se oznanja blagovest; in blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne.«

Sv. Janez od Križa, obvezni god

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Oznanjamo skrito Božjo modrost

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 2,1-10)

Ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat Božje pričevanje. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega. Prišel sem k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v izkazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči.

Modrost pa oznanjamo med popolnimi, toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti poglavarjev tega sveta, ki minevajo, temveč oznanjamo v skrivnosti skrito Božjo modrost, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil v naše poveličanje; ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta.

Ko bi jo namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne križali, ampak kakor je pisano: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,« je nam Bog razodel po svojem Duhu.

Psalm 15

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Ps 15,1-2.5.7-8.11

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam!

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,

delež moje dediščine in mojega keliha,

ti vodiš mojo usodo.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Slavim Gospoda, da mi svetuje,

in celo ponoči me opominja moje srce.

Vedno imam pred seboj Gospoda;

ker je na moji desni, ne omahnem.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja pri sebi,

večne radosti na svoji desnici,

večne radosti na svoji desnici.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Križan sem skupaj s Kristusom in ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Aleluja.

Kristusov prijatelj izpolnjuje njegove zapovedi

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17)

Tisti čas je Jezus govoril svojim učencem: Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.

To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če izpolnjujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izbrali, ampak sem jaz vas izbral in postavil, da pojdete in obrodite sad in da vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Janez od Križa
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Luč Besede rodi življenje

Berilo

Prerok poudarja, da je Bog Izraela edini Bog, vse prihaja od njega, ki je Stvarnik in Rešitelj človeštva. On more pritegniti ljudi, da začnejo iskati pravičnost, dobroto in obnoviti odnos zaveze. Ko se mnogi zatekajo k malikom in peša vera ljudstva, bom poglobil svoje zaupanje v Boga in šel po njegovi poti. Gospod, hvala, ker ti morem dati prvo čast in vse življenje prežeti z odnosom do tebe.

Evangelij

Janez je v zaporu in dobiva novice o Jezusu. Težko razume njegovo početje, zato pošlje učence, da ga vprašajo, zakaj to dela. Jezus mu odgovori s tem, da pokaže na svoja dejanja. V trenutkih negotovosti se bom spomnil rešitve in pomoči, ki sem je bil deležen po Jezusu. Gospod, okrepi mojo vero in odpri mi srce, da bom s teboj reševal mnoge ljudi iz stiske.

Primož Krečič

Misli Benedikta XVI.

...

Danes bi rad spregovoril o duhovnem prijatelju sv. Terezije, ki je skupaj z njo prenovil karmeličansko redovno družino: o sv. Janezu od Križa, ki ga je papež Pij XI. leta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja in mu je izročilo dalo vzdevek Doctor mysticus, »mistični učitelj«. ...

Več ...

Prenovitelj karmela
Janez od Križa se je rodil leta 1542 v vasici Fontiveros pri Avili, v zelo revni družini. Janez je že pri devetih letih izgubil očeta; družina se je preselila v Medino del Campo pri Valladolidu, kjer se je šolal tudi pri jezuitih. Ob koncu šole je imel jasen poklic: redovno življenje; pritegnil ga je karmel.

Poleti leta 1563 je začel noviciat pri karmeličanih in si privzel ime Matija. Naslednje leto so ga poslali na ugledno Univerzo v Salamanki. Leta 1567 je bil posvečen v duhovnika in se vrnil v Medino del Campo za novo mašo. Tu se je prvič srečal s Terezijo Jezusovo. Razložila mu je svoj načrt prenove karmeličanskega reda tudi za moško vejo. Mladi duhovnik je bil tako prevzet od Terezijinih zamisli, da je postal veliki podpornik načrta. Prva hiša bosonogih karmeličanov je bila odprta 28. decembra 1568 v Duruelu v avilski provinci. Z Janezom so bili še trije tovariši. Ob obnovitvi redovnih zaobljub po prvotnem redovnem vodilu so si vsi štirje privzeli novo ime: Janez si je tedaj pridal ime »od Križa«. Konec leta 1572 je na prošnjo sv. Terezije postal spovednik in vikar samostana Učlovečenja v Avili, kjer je bila sama priorica. To so bila leta tesnega sodelovanja in duhovnega prijateljstva, ki je oba bogatilo. V to obdobje segajo tudi najpomembnejša dela sv. Terezije in prvi Janezovi spisi.

Pripadnost karmeličanski prenovi ni bila lahka in je Janeza stala tudi hudega trpljenja. Najbolj boleč dogodek je bila njegova ugrabitev in zapor v karmeličanskem samostanu Stare observance v Toledu leta 1577, kar se je zgodilo po krivični obtožbi. Svetnik je bil več mesecev zaprt in izpostavljen pomanjkanju in telesnemu ter duhovnemu nasilju. Tam je ob drugih pesmih sestavil tudi slavno Duhovno pesem. Končno pa mu je ponoči med 16. in 17. avgustom 1578 uspelo na pustolovski način pobegniti in se skriti v samostan bosonogih karmeličank v tistem mestu. Sv. Terezija in prenovljeni tovariši so z velikim veseljem proslavili njegovo osvoboditev in po kratkem času tudi njegovo okrevanje. Janeza so poslali v Andaluzijo, kjer je deset let prebil po raznih samostanih, zlasti v Granadi. Sprejemal je vedno pomembnejše naloge v redu, dokler ni postal provincialni vikar; tedaj je tudi dokončal svoje duhovne razprave. Potem se je vrnil v rojstno deželo kot član generalnega vodstva terezijanske redovne družine, ki je bila deležna popolne pravne avtonomije. Prebival je v karmelu v Segovii in v skupnosti opravljal službo predstojnika. Leta 1591 je bil rešen vseh obveznosti in poslan v novo redovno provinco v Mehiki. Ko se je pripravljal za dolgo pot s še desetimi tovariši, se je umaknil v samoten samostan blizu mesta Jaén, kjer je hudo zbolel. Janez se je z zgledno vedrino in potrpežljivostjo spoprijemal z neizmernim trpljenjem. Umrl je v noči med 13. in 14. decembrom 1591, medtem ko so bratje molili jutranjice. Od njih se je poslovil z besedami: »Danes grem pet oficij v nebesa.« Njegove posmrtne ostanke so prenesli v Segovio. Za blaženega ga je razglasil papež Klemen X. leta 1675, za svetnika pa Benedikt XIII. leta 1726.

Mistični učitelj
Janeza imamo za enega najpomembnejših liričnih pesnikov španske književnosti. Najpomembnejša dela so štiri: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Plamen žive ljubezni.

V Duhovni pesmi sv. Janez predstavi pot očiščevanja duše, to je napredujoče veselo božje posedovanje, dokler duša ne začuti, da ljubi Boga z isto ljubeznijo, s katero jo ljubi on. Plamen žive ljubezni nadaljuje to smer in podrobneje opisuje stanje preobražujočega zedinjenja z Bogom. Vzpon na goro Karmel predstavi duhovno potovanje z vidika napredujočega očiščevanja duše, ki je potrebno za vzpon na vrh krščanske popolnosti, ki ga simbolizira vršac gore Karmel. Temna noč opisuje »pasivni« vidik oziroma božji poseg v ta postopek »očiščevanja« duše.

Ta opis poglavitnih svetnikovih del nam pomaga, da se lahko približamo bistvenim točkam njegovega obširnega in globokega mističnega nauka, katerega namen je opisati zanesljivo pot do cilja svetosti, stanja popolnosti, h kateremu Bog kliče vse nas.

Dragi bratje in sestre! Ob koncu nam ostaja vprašanje: Ali ima ta svetnik s svojo visoko mistiko, s to strmo potjo do vrha popolnosti kaj povedati tudi nam, običajnim kristjanom, ki živimo v okoliščinah današnjega življenja; ali pa je zgled samo za maloštevilne izbrane duše, ki se lahko zares lotijo te poti očiščenja in mističnega vzpenjanja? Da bi našli odgovor, se moramo predvsem zavedati, da življenje sv. Janeza od Križa ni bilo »letanje na mističnih oblakih«, ampak je bilo zelo trdo življenje, zelo praktično in oprijemljivo, tako v vlogi prenovitelja reda, kjer se je srečeval s tolikim nasprotovanjem, kot v vlogi provincialnega predstojnika, bodisi v ječi lastnih sobratov, kjer je bil izpostavljen neverjetnim žalitvam in telesnemu mučenju. Njegovo življenje je bilo težko, a je prav v teh mesecih, ki jih je prebil v ječi, napisal eno svojih najlepših del. Tako lahko razumemo, da potovanje s Kristusom, hoja s Kristusom, ki je »pot«, ni dodatna teža za tudi sicer dovolj težavno breme, ampak je nekaj popolnoma drugega: je luč, moč, ki nam pomaga nositi to breme. Če človek v sebi najde veliko ljubezen, mu ta ljubezen skoraj da krila in laže prenaša vse nezgode življenja, ker v sebi nosi to veliko luč; to je vera: biti ljubljeni od Boga in se pustiti ljubiti Bogu v Kristusu Jezusu. To prepuščanje ljubezni je luč, ki nam pomaga nositi vsakdanje breme. In svetost ni naše delo, zelo težavno sicer, ampak je prav to odpiranje: odpreti okna naše duše, da bo božja luč lahko vstopila, ne pozabiti Boga, ker je prav v odprtosti za njegovo luč tudi moč, veselje odrešenih. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga najti to svetost, da se bomo pustili ljubiti Bogu, kar je poklicanost nas vseh in pravo odrešenje. Hvala.

Manj ...

Benedikt XVI.