Božja beseda za nedeljo, 13. julija 2008
15. nedelja med letom (leto A)
»Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli.« (Mt 13,17)1. berilo
Božja beseda je učinkovita kakor dež
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 55,10-11)
To govori Gospod: Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da sejalcu da seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.
Psalm 65
2. berilo
Stvarstvo pričakuje razodetja
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,18-23)
Bratje in sestre, mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo níčevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak po volji njega, ki ga je podvrgel v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da vse stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo óno: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinôvljenje, odrešenje svojega telesa.
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Seme je Božja beseda, sejalec pa Kristus. Vsak, kdor ga najde, bo obstal na veke. Aleluja.
Sejalec je šel sejat
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,1-23)
Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.
Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«