Božja beseda za soboto, 12. maja 2001

Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. Ko so pa Judje videli množice, jih je navdala zavist in so s sramotenjem ugovarjali temu, kar je govoril Pavel.

Tedaj sta Pavel in Barnaba pogumno povedala: »Vam je bilo treba najprej oznaniti Božjo besedo; ker jo pa zametujete in se imate za nevredne večnega življenja, glejte, se obrneva k poganom. Zakaj tako nam je zapovedal Gospod: ›Postavil sem te za luč poganom, da bi bil v zveličanje do konca zemlje.‹« Ko so pogani to slišali, so se veselili in poveličevali Gospodovo besedo; in sprejeli so vero vsi, ki so bili določeni za večno življenje. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi.

Judje pa so nadražili pobožne, ugledne ženske in mestne poglavarje ter povzročili preganjanje zoper Pavla in Barnaba; in izgnali so ju iz svojih krajev. Onadva pa sta otresla z nog prah proti njim in šla v Ikonij. Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če ste spoznali mene, poznate tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in vidite ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ›Pokaži nam Očeta‹? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih jaz govorim, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Vérujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni. Če pa ne, vérujte zaradi del samih.

Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo tudi sam izvrševal dela, ki jih jaz izvršujem, in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da bo Oče proslavljen v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom spolnil.«

Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, kajti Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Boga ni nikoli nihče videl; če se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Videli smo in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus Božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.