Božja beseda za nedeljo, 12. februarja 2023

6. nedelja med letom (leto A)

»Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Bog nikomur ni dovolil grešiti

Berilo iz Sirahove knjige (Sir 15,15-20)

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi. Zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Predte je polóžil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. Zakaj velika je Gospodova modrost, Gospod je silen v mogočnosti in vidi vse. Njegove oči zrejo na tiste, ki se ga bojijo, pozna vsako človekovo dejanje. Nikomur ni ukazal, naj bo brezbožen, nikomur ni dovôlil grešiti.

Psalm 119

Odpev: »Blagor njim, ki hodijo v Gospodovi postavi.«

Ps 119,1-2.4-5.17-18.33-34

Blagor njim, katerih pot je popolna,

ki hodijo v Gospodovi postavi.

Blagor njim, ki ohranjajo njegova pričevanja,

ki ga z vsem srcem iščejo.

Odpev: »Blagor njim, ki hodijo v Gospodovi postavi.«

Ti si razglásil svoje ukaze,

da bi se jih natančno držali.

O da bi bile moje poti trdne

v izpolnjevanju tvojih zakonov!

Odpev: »Blagor njim, ki hodijo v Gospodovi postavi.«

Gospod, stôri dobro svojemu služabniku,

žível bom in izpolnjeval tvojo besedo.

Odpri mi oči, da bom gledal

čudovita dela tvoje postave.

Odpev: »Blagor njim, ki hodijo v Gospodovi postavi.«

Úči me, Gospod, pota svojih zakonov,

čuval jih bom do konca.

Daj mi razumnost, da bom ohranjal tvojo postavo,

varoval jo bom z vsem srcem.

Odpev: »Blagor njim, ki hodijo v Gospodovi postavi.«

2. berilo

Modrost je Bog vnaprej določil za naše poveličanje

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 2,6-10)

Bratje in sestre, modrost oznanjamo med popolnimi. Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje. Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo bili spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi bili križali. Kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine.

Evangelij

Prim. Mt 11,25

Aleluja

Aleluja. Slávljen si, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si malim razodel skrivnosti nebeškega kraljestva. Aleluja.

Jezus dopolnjuje postavo

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,17-37)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.

Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Evlalija
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

6. nedelja med letom - Robert Petkovšek - Ljubljana - Tabor
(16.2.2014 ob 10^h, dolžina: 11:37)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Komentar cerkvenih očetov

...

Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Božjih globin«, »ne moremo razumeti brez Svetega Duha«, dodajata Ambroziaster in Teodoret iz Cira, »ki je eno z Očetom in Sinom.« Trije cerkveni očetje: sv. Ambrož, Origen in sv. Janez Krizostom k temu dodajajo: »Človeško preiskovanje samo ne more prodreti v te globine«, »saj vere ne more pograbiti varljivi duh tega sveta«, doda Ambroziaster. Origen, Ambroziaster in Teodor iz Mopsuestije skušajo to bolj podrobno razložiti: »Svetna modrost je za ta …

Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Božjih globin«, »ne moremo razumeti brez Svetega Duha«, dodajata Ambroziaster in Teodoret iz Cira, »ki je eno z Očetom in Sinom.« Trije cerkveni očetje: sv. Ambrož, Origen in sv. Janez Krizostom k temu dodajajo: »Človeško preiskovanje samo ne more prodreti v te globine«, »saj vere ne more pograbiti varljivi duh tega sveta«, doda Ambroziaster. Origen, Ambroziaster in Teodor iz Mopsuestije skušajo to bolj podrobno razložiti: »Svetna modrost je za ta vek, evangelij pa razodeva modrost prihodnje dobe, ko se bo Božja resnica razkrila vsem tistim, ki so jo zavračali.« Sv. Janez Krizostom pravi, da je Božja modrost tako velika, da je pred njo človeška modrost nespamet.« Teodoret iz Cira pravi, da »evangelij ni nikakršna uganka«, »saj ni skrit v besedah, temveč v moči«, pa dodaja Ambroziaster.

Sv. Hilarij iz Poitiersa ter Neznani pisec pravita, da je »Jezus izpolnil Postavo« »v trenutku, ko je s svojim trpljenjem izpolnil skrivnost velikonočnega obeda, ki so ga napovedovali preroki«, pa dodaja Kromacij Oglejski. Origen, Kromacij oglejski ter Neznani pisec so enoglasni v trditvi: »To, kar imajo tisti, ki ne verujejo, za manj pomembno, nikakor ni nepomembno v Božjih očeh«. Sv. Janez Krizostom pravi, da »so ljudje po Kristusovem prihodu z njim prejeli veliko večjo milost, kot je Postava sama«. Neznani pisec nadaljuje prejšnjo misel: »Kristusova zapoved namreč vsebuje Postavo, medtem ko Postava ne vsebuje Kristusove zapovedi«. Kromacij Oglejski to bolj podrobno razloži:»Medtem ko nam stara Postava nalaga, da ne ubijamo, nam evanglij pravi naj se na nikogar ne razjezimo brez razloga in s tem odstrani iz naših src korenino greha«. Sv. Avguštin pravi: »Če ne moremo krotiti svojega jezika, se moramo zateči k Bogu, da on ukroti naš jezik«. Teodor iz Mopsuestije to dopolni: »Ko je Gospod nastopil proti tistim, ki niso hodili po poti pravičnosti, tega ni počel iz jeze, temveč iz ljubezni do resnice«. Kromacij Oglejski nadaljuje: »Nesprejemljiv je dar, darovan Bogu, če je v nas še jeza ali pa se nismo prej spravili s svojim bratom«. Sv. Janez Krizostom ter sv. Hieronim soglašata: »Kristus nas vabi, naj niti za trenutek ne odlašamo s spravo, v bojazni, da se iz sovraštva ne razvije še večje zlo«. Origen zelo jasno in odločno zatrdi: »Vsakič preden grešiš, odreži s tem, da bi grešil«.

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

...

Benedikt XVI. je leta 2009 med predbožičnim sprejemom za kardinale, nadškofe, škofe in druge iz vatikanske kurije spregovoril o temi sprave, ki so jo še posebej obravnavali sinodalni očetje na posebni sinodi za Afriko v mesecu oktobru istega leta:
»Sinoda se je trudila temeljito preučiti pojem sprave v smislu naloge, ki jo ima Cerkev danes ter poudariti njene različne razsežnosti. Poziv, ki ga je sveti Pavel namenil Korinčanom je ravno v tem trenutku spet aktualen: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po …

Benedikt XVI. je leta 2009 med predbožičnim sprejemom za kardinale, nadškofe, škofe in druge iz vatikanske kurije spregovoril o temi sprave, ki so jo še posebej obravnavali sinodalni očetje na posebni sinodi za Afriko v mesecu oktobru istega leta:
»Sinoda se je trudila temeljito preučiti pojem sprave v smislu naloge, ki jo ima Cerkev danes ter poudariti njene različne razsežnosti. Poziv, ki ga je sveti Pavel namenil Korinčanom je ravno v tem trenutku spet aktualen: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom!« (2Kor 5,20). Če človek ni spravljen z Bogom je tudi v nesoglasju z stvarstvom. Ni spravljen niti s seboj, saj hoče biti nekdo drug, kot to, kar je in zato ni spravljen tudi s svojim bližnjim. Sprava pa med drugim vsebuje tudi sposobnost priznati krivdo in prositi za odpuščanje Boga in bližnjega. K procesu sprave spada tudi pripravljenost sprejeti pokoro, pripravljenost trpeti do konca zaradi krivde ter pustiti se spremeniti. Del procesa sprave je tudi zastonjskost, o kateri na več mestih govori okrožnica Ljubezen v resnici« (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).

Ljubezen v resnici postavlja človeka pred presenetljivo izkustvo daru. Zastonjskost spremlja njegovo življenje v mnogoterih oblikah, ki jih zaradi gledanja na življenje zgolj z vidika proizvodnje in koristi pogosto ne prepozna. Človeško bitje je ustvarjeno za dar, ki izraža in uresničuje njegovo presežnost. Sodobni človek je včasih zmotno prepričan, da je edini kovač samega sebe, svojega življenja in družbe. Ta nadutost je posledica sebičnega zapiranja vase in prihaja – povedano v jeziku vere – iz izvirnega greha. Modrost Cerkve je vedno opozarjala, da je treba tudi pri razlagah družbenih dejstev in pri oblikovanju družbe računati z izvirnim grehom: »Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, družbenega delovanja in nravi.« Na seznam področij, kjer se kažejo pogubne posledice greha, se je že zdavnaj vpisalo tudi gospodarstvo. O tem zgovorno priča tudi naš čas. Prepričanje, da je samozadosten in da lahko sam odpravi zlo v zgodovini le z lastnim delom, je pripeljalo človeka do tega, da vidi srečo in odrešenje v tostranskih (imanentnih) oblikah gmotne blaginje in družbenega angažmaja. Nadalje je prepričanje, da gospodarska avtonomija ni dolžna upoštevati nobenih »vplivov« moralnega značaja, človeka spodbudilo celo k uničujočemu zlorabljanju gospodarskih inštrumentov. Na dolgi rok je to prepričanje pripeljalo do družbenih in političnih sistemov, ki so teptali svobodo človekove osebe in družbenih teles, in prav zaradi tega niso bili sposobni zagotavljati pravičnosti, kakor so obljubljali (Benedikt XVI., Ljubezen v resnici, CD 127,34).

»K temu spada tudi velikodušnost o kateri nam je Bog sam dal primer. Mislim na Jezusove besede: 'Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar' (Mt 5, 23-24) (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).

Angelus, 13. februar 2011
»Dragi bratje in sestre,
v bogoslužju današnje nedelje nadaljujemo z branjem Jezusovega tako imenovanega 'govora na gori', ki je zapisan v petem, šestem in sedmem poglavju Matejevega evangelija. Po Blagrih, ki so Jezusov program življenja, je Jezus razglasil novo postavo, svojo Toro, kakor jo imenujejo naši bratje Judje. Saj naj bi Mesija res moral ob svojem prihodu prinesti dokončno razodetje postave. In prav to je Jezus razglasil: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit«, potem se je obrnil k svojim učencem in dejal: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo (Mt 5, 17.20).« Toda v čem je ta 'polnost' Kristusove postave ter ta 'večja pravičnost', ki jo On zahteva?

Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On prestavil. Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno...« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim...«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22). Šestkrat je Jezus tako rekel. Tak način govorjenja je na ljudi naredil velik vtis in jih prestrašil, saj je namreč s tem: »jaz pa vam pravim«, vzel za svoje avtoriteto Boga, ki je vir postave. Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem. Tudi mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Svetega Duha, ki nas bo usposobil za življenje po božji ljubezni. Saj vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni. Vse se namreč združijo v edino zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sv. Pavel je zapisal: »Polnost postave je ljubezen« (prim. Rm 13,10). O tej zahtevi se lahko vprašamo tudi ob nesrečnem primeru štirih romskih otrok, ki so umrli prejšnji teden na obrobju Rima, v njihovi pogoreli hiši, ali ne bi mogla bolj bratska ter solidarna družba, bolj dosledna v ljubezni, bolj krščanska, preprečiti ta tragični dogodek. To vprašanje je namenjeno tudi drugim bolj ali manj znanim bolečim dogodkom, ki se vsakodnevno dogajajo v naših mestih, v naših deželah.

Dragi prijatelji, gotovo ni naključje, da se prva Jezusova velika pridiga imenuje: »Govor na gori«. Mojzes se je povzpel na goro Sinaj, kjer je prejel od Boga Postavo, ki jo je ponesel izvoljenemu ljudstvu. Jezus je namreč sam Božji Sin, ki je prišel iz nebes, da nas povede v nebesa, na nivo plemenitosti Boga, na pot ljubezni. Še več, On sam je ta pot: s tem, ko bomo hodili za Njim, bomo uresničevali Božjo voljo in vstopili v njegovo Kraljestvo, v večno življenje. Samo eno ustvarjeno bitje je že prispelo na vrh gore: Devica Marija. Zaradi povezanosti z Jezusom, je njena pravičnost popolna. Zaradi tega ji vzklikamo: Speculum iustitiae (Ogledalo pravičnosti). Izročimo se ji, da vodi naše korake v zvestobi Kristusovi postavi.