Berilo

Pregnanstvo bo kazen za greh

Berilo iz knjige preroka Ezekijela (Ezk 12,1-12)

Gospodova beseda mi je prišla takole: »Sin človekov, sredi uporne hiše prebivaš; oči imajo, da bi videli, pa ne vidijo; ušesa imajo, da bi slišali, pa ne slišijo; zakaj uporna hiša so. Ti, sin človekov, pa si pripravi culo za pregnanstvo in se seli podnevi, pred njihovimi očmi! Preseli se pred njihovimi očmi s svojega kraja v drug kraj! Morda uvidijo, da so uporna hiša. Znosi skupaj svoje reči kakor popotno culo, podnevi, pred njihovimi očmi! Sam pa odrini zvečer pred njihovimi očmi, kakor kdor odhaja v pregnanstvo.

Pred njimi si predri steno in zlezi skoznjo! Vzemi pred njihovimi očmi svoje popotne reči na rame in odidi v mraku! Svoj obraz zagrni, da ne boš videl dežele; zakaj naredim te za znamenje Izraelovi hiši!«

Storil sem tako, kakor mi je bilo ukazano. Svoje reči sem podnevi znosil kakor culo za pregnanstvo. Zvečer sem si z roko predrl steno. V mraku sem odšel; na ramah sem pred njihovimi očmi nosil svojo culo.

Drugo jutro mi je prišla Gospodova beseda takole: »Sin človekov, ali ti ni rekla Izraelova hiša, uporna hiša: ›Kaj delaš?‹ Reci jim: Tako govori vsemogočni Gospod: ›Ta grozilni izrek velja knezu v Jeruzalemu in vsej Izraelovi hiši, ki je sredi njega.‹ Reci: ›Jaz sem za vas znamenje. Kakor sem storil, tako se jim bo zgodilo; v pregnanstvo, v ujetništvo pojdejo. Knez, ki je sredi med njimi, ponese na ramah culo, odide v mraku, predre steno, da pride skoznjo. Svoj obraz zagrne, da ne bo videl z očmi dežele.‹«

Psalm 78

Ps 78,56-57.58-59.61-62

Evangelij

Odpuščati je treba vedno

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21-19,1)

Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.

Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.

Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.

Ko je Jezus končal te govore, je odšel iz Galileje in po drugi strani Jordana prišel v judejske kraje.

Berilo

V puščavi se Bog zaroči s svojim ljudstvom

Berilo iz knjige preroka Ozeja (Oz 2,16.17.21-22)

Tako govori Gospod: Glej, popeljem jo v puščavo, spregovorim ji na srce! Tam bo voljna kakor v mladih dneh, kakor ob dnevu svojega izhoda iz egiptovske dežele. »S teboj se zaročim na veke; s teboj se zaročim v pravičnosti in pravici, v ljubezni in usmiljenju; s teboj se zaročim v zvestobi; in spoznala boš Gospoda.«

Ali

Jezusovo življenje naj se razodeva v našem telesu

Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 4,6-10.13-18)

Bratje in sestre, Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje Božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa. Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, toda nismo utesnjeni; v zadregi smo, pa ne obupujemo; preganjajo nas, pa nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, pa nismo pobiti; na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem telesu.

Ker imamo prav tistega duha vere, kakor je pisano: »Veroval sem, zato sem govoril,« tudi mi verujemo, zato tudi govorimo, vedoč, da bo on, ki je obudil Jezusa, tudi nas z Jezusom obudil in obenem z vami predse postavil. Vse je namreč zaradi vas, da bi se milost po večji množici pomnožila in dala še obilnejšo zahvalo v Božjo slavo.

Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero vzvišeno, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.

Psalm 44

Ps 44,11-12.14-17

Evangelij

Kdor ostane v meni, rodi obilo sadu

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,4-10)

Tisti čas je Jezus govoril svojim učencem: Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.