Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za ponedeljek, 11. junija 2007

Sv. Barnaba, obvezni god

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Spričevalo o Barnabovem življenju

Berilo iz apostolskih del (Apd 11,21-26; 13,1-3)

Tiste dni jih je veliko število verovalo in se spreobrnilo h Gospodu. Prišel je pa glas o tem do jeruzalemske Cerkve in poslali so Barnaba v Antiohijo. Ko je ta prišel in videl Božjo milost, se je razveselil in je opominjal vse, naj z odločnim srcem vztrajajo v Gospodu; kajti bil je odličen mož in poln Svetega Duha. In pridružila se je Gospodu velika množica.

Nato je odšel v Tarz po Savla, in ko ga je našel, ga je vzel s seboj v Antiohijo. Celo leto sta bila skupaj v tej občini in učila sta veliko množico in najprej so v Antiohiji učence imenovali kristjane. V antiohijski Cerkvi so bili kot preroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, Lucij iz Cirene in Manahen, ki je bil vzrejen skupaj s Herodom, četrtnim oblastnikom, in Savel. Ko so opravljali Gospodovo službo in se postili, jim je govoril Sveti Duh: »Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical.« Tedaj so se postili in molili, položili nanju roke ter ju odpustili.

Psalm 98

Odpev: »Vpričo narodov je Bog razodel svojo pravičnost.«

Ps 98,1-6

Pojte Gospodu novo pesem,

ker je storil čudovita dela!

Zmago mu je pridobila njegova desnica,

njegova sveta rama.

Odpev: »Vpričo narodov je Bog razodel svojo pravičnost.«

Gospod je naznanil svojo zmago,

vpričo narodov je razodel svojo pravičnost.

Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe

v blagor Izraelove hiše.

Odpev: »Vpričo narodov je Bog razodel svojo pravičnost.«

Vsa zemlja je videla

zmago našega Boga.

Radujte se v Gospodu, vse dežele,

veselite se s petjem in godbo!

Odpev: »Vpričo narodov je Bog razodel svojo pravičnost.«

Pojte Gospodu ob spremljavi harfe,

z godbo in glasnim petjem,

naj donijo trobente, naj bučijo rogovi,

radujte se vpričo kralja Gospoda!

Odpev: »Vpričo narodov je Bog razodel svojo pravičnost.«

Evangelij

Lk 4,18

Aleluja

Aleluja. Gospod me je poslal, da prinesem blagovest ubogim, da oznanim jetnikom prostost. Aleluja.

Apostoli naj nesebično oznanjajo

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,7-13)

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Gredé oznanjajte: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam.

Sv. Barnaba (11. junij)

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za julij 2026

ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA

Molimo za spoštovanje in zaščito človeškega življenja v vseh obdobjih in za to, da bi življenje prepoznavali kot Božji dar.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Barnaba
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

Misli Benedikta XVI.

Barnaba pomeni »sin spodbude« (Apd 4,36) ali »sin tolažbe« in je vzdevek judovskega levita, rojenega na Cipru. Potem ko se je naselil v Jeruzalemu, je bil eden prvih, ki so se po Gospodovem vstajenju pridružili krščanstvu. Z izredno velikodušnostjo je prodal njivo, ki mu je pripadala, in je izročil izkupiček apostolom za potrebe Cerkve (prim Apd 4,37). Postavil se je za poroka Savlovega spreobrnjenja pri krščanski občini v Jeruzalemu, ki še ni zaupala nekdanjemu preganjalcu (prim. Apd 9,27). Potem

…

Barnaba pomeni »sin spodbude« (Apd 4,36) ali »sin tolažbe« in je vzdevek judovskega levita, rojenega na Cipru. Potem ko se je naselil v Jeruzalemu, je bil eden prvih, ki so se po Gospodovem vstajenju pridružili krščanstvu. Z izredno velikodušnostjo je prodal njivo, ki mu je pripadala, in je izročil izkupiček apostolom za potrebe Cerkve (prim Apd 4,37). Postavil se je za poroka Savlovega spreobrnjenja pri krščanski občini v Jeruzalemu, ki še ni zaupala nekdanjemu preganjalcu (prim. Apd 9,27). Potem ko je bil poslan v Antiohijo v Siriji, je šel iskat Pavla v Tarz, kamor se je ta vrnil. Z njim je preživel celo leto in se posvečal evangeliziranju tega važnega mesta; v tej občini je bil Barnaba poznan kot prerok in učitelj (prim. Apd 13,1). Tako je Barnaba ob prvih spreobrnjenjih poganov doumel, da je bila to Savlova ura. Savel se je umaknil v svoje domače mesto Tarz. Barnaba je šel tja, da bi ga obiskal. Tako je Barnaba v tistem pomembnem trenutku Pavla tako rekoč vrnil Cerkvi in v tem smislu še enkrat podaril Cerkvi apostola narodov. Antiohijska občina je odposlala Barnaba skupaj s Pavlom v misijon. Oba sta opravila tisto potovanje, ki je znano pod imenom apostolovo »prvo misijonsko potovanje«. V resnici je bilo Barnabovo misijonsko potovanje, kajti on je bil pravi odgovorni apostol, kateremu se je Pavel pridružil kot sodelavec. Dosegla sta pokrajine Cipra in osrednje ter južne Anatolije v današnji Turčiji z mesti Atalija, Perge, Antiohija v Pizidiji, Ikonija, Listra in Derbe (prim. Apd 13-14). Skupaj s Pavlom se je potem Barnaba podal na tako imenovani koncil v Jeruzalem, kjer so apostoli skupaj s starešinami po temeljiti raziskavi vprašanja sklenili običaj obreze ločiti od krščanske istovetnosti (prim. Apd 15,1-35). Edino tako so končno omogočili Cerkev poganov, Cerkev brez obreze: mi smo Abrahamovi sinovi po veri v Kristusa.

Oba, Pavel in Barnaba, sta nato v začetku drugega misijonskega potovanja zašla v spor, ker je Barnaba nameraval vzeti s seboj kot tovariša Janeza, imenovanega Marko. Pavel pa tega ni hotel, ker se je bil mladi mož med prejšnjim potovanjem od njiju ločil (prim. Apd 13,13; 15,36-40). Torej so tudi med svetniki spori, nesloga in nesoglasja. To se mi zdi zelo tolažilno, ker vidimo, da svetniki niso »padli z neba«. Svetniki so ljudje kakor mi, s težavami, ki morejo biti tudi zapletene. Svetost ne obstaja v tem, da nismo nikoli storili napake ali greha. Svetost raste v sposobnosti za spreobrnjenje, za kesanje, za pripravljenost začeti vedno na novo in predvsem v sposobnosti za spravo in odpuščanje. Tako pride Pavel, ki je bil do Marka precej trd in grenak, končno spet skupaj z njim. V zadnjih pismih sv. Pavla, v pismu Filemonu in v drugem pismu Timoteju, se pojavi prav Marko kot »moj sodelavec«. Torej nas napravlja svete sposobnost za spravo in odpuščanje, ne pa okoliščina, da nikoli nismo storili napake. Vsi se moremo učiti te poti k svetosti. Vsekakor je Barnaba skupaj z Janezom, imenovanim Marko, odpotoval na Ciper okoli leta 49 (prim. Apd 15,39). Od tega trenutka naprej se izgubijo sledovi za njim. Tertulijan mu pripisuje pismo Hebrejcem, kar ni čisto neverjetno. Kajti Barnaba se je mogel zanimati za vprašanje duhovništva, ker je spadal k Levijevemu rodu. Pismo Hebrejcem nam na čudovit način razlaga Jezusovo duhovništvo.